V svetu, ki ga vse bolj poganja umetna inteligenca, moda objema duhove lastne preteklosti: krila s panierji in volančki preplavljajo modne piste. Jess Cartner-Morley raziskuje, kaj to pomeni za našo sodobno garderobo.
Nisem nostalgična oseba. Sumim, da tudi vi niste, saj se mi zdi, da zanimanje za modo pomeni radovednost do sedanjega trenutka. Vsako jutro, ko izbiramo, kaj bomo oblekli, nekaj povemo o tem, kako je živeti v svetu prav zdaj. Moda je živ pogovor o razpoloženju na ulici, o tem, kaj se nam zdi lepo, pomembno ali vredno. Modni novinarji, kakršna sem sama, smo v bistvu novinarji za aktualno dogajanje, le pod drugo krinko.
A tu je nekaj zanimivega: moda je polna duhov. V zadnjem letu so bile najopaznejše osebnosti na modnih pistah figure iz preteklosti. V Parizu je za sezono jesen/zima 2025 zadnja prêt-à-porter kolekcija Marie Grazie Chiuri za Dior priklicala Virginio Woolf in njenega Orlanda – v majici J’Adore Dior, nošeni pod korzetom, s kratkimi hlačami v kombinaciji z visokimi škornji.
Duhova Charlesa Dickensa in Oscarja Wilda sta strašila po pisti modne hiše McQueen skozi zožena ramena in visoke ovratnike, ozke rokave in drobne pasove. V Milanu je celo Max Mara, znamka, trdno zasidrana v »tukaj in zdaj«, v oblačila za jutrišnjo sejo upravnega odbora ali čezatlantski let, podlegla sunku domišljije z dvema klasičnima junakinjama sester Brontë kot muzama.
View this post on Instagram
»Skromno samoizražanje Jane Eyre v ravnovesju z divjo strastjo Cathy Earnshaw« je bila zgodba v ozadju kolekcije kreativnega direktorja Iana Griffithsa, polne čvrstih kril, ki »pometajo« po resavah, in dramatičnih kašmirskih ogrinjal. In ta strast do preteklosti ni bila le bežna avantura.
Za pomlad/poletje 2026 je v zraku lebdel duh Madame de Pompadour, medtem ko so volani kapljali po stebrastih oblekah iz organze kot vosek s sveč. Celo Marie Antoinette se je več kot dve stoletji po giljotini dvignila in zazibala svoja krila s panierji pri Erdemu, Diorju in Simone Rocha.
Že dolgo ni bilo obdobja, ko bi bil takšen zgodovinski naboj tako moden. Kajti to je polnokrvno, nefiltrirano oblačenje iz starih časov, ne pa polovična, polironična, nekoliko cinična in samozavedna nostalgija trenda Y2K, ki se je v prejšnjem desetletju pretvarjal, da je retro.
V trenutku, ko kultura drvi proti prihodnosti, ki jo poganja umetna inteligenca, in to s takšno hitrostjo, da celo najbolj nepopravljivi optimisti ne morejo spregledati nelagodja, korzeti, spodnja krila in koničasti nedrčki delujejo kot perverzno modno gibanje nazaj. A morda se prav zato zdijo tako »pravi« za sedanji trenutek.
»Nostalgija mi je zelo pomembna,« mi je nekoč v zaodrju povedal Marc Jacobs po reviji v New Yorku, ki je združila artdekojevski Pariz dvajsetih let prejšnjega stoletja z newyorškim središčem sedemdesetih. »Mislim, da se oblačil ne spominjamo le po tem, kako so bila videti, temveč po tem, kako so se ljudje v njih počutili.«
Moda ni le oklepanje robov preteklosti, ko se prihodnost zdi zastrašujoča – čeprav imamo to sezono vsaj šik predpasnike Miu Miu, za katere se lahko primemo, hvala, Miuccia – temveč način, kako predelati čas, v katerem živimo, kako razumeti, kaj želimo obdržati in čemu se lahko odpovemo.
View this post on Instagram
Se spomnite prizora iz filma Marie Antoinette Sofie Coppola, ko kamera kroži po neurejeni spalnici mlade kraljice in se ustavi na ponošenih supergah Converse, raztresenih med zmečkanimi satenastimi copatki z volani? Seveda se ga spomnite. To je bil trenutek preloma in točka, na kateri je popkultura raztrgala učbeniške časovnice ter se začela svobodno igrati s pravili.
Dve desetletji pozneje so plesi v Bridgertonu polni senzualiziranih oblek empire kroja, medtem ko godalni kvarteti igrajo priredbe pesmi Taylor Swift in Ariane Grande. V vseh delih kulture so se meje med preteklostjo in sedanjostjo stopile, pajčevina starih časov pa je bila otresena. Pred eno generacijo so imeli najstniki dostop le do pesmi z radia ali nekaj starih vinilnih plošč iz zbirke staršev; Spotify je to popolnoma spremenil in The Cure, The Rolling Stones, Deftones in Sade neposredno spustil v žične slušalke hipsterjev generacije Z.
Kot sem rekla, nisem nostalgična. A to ne pomeni, da me zgodovina ne zanima. Nasprotno: na fakulteti sem študirala zgodovino in bi brez premisleka znova izbrala isti študij. Strinjam se z Vivienne Westwood, ki je dejala, da moramo »razumeti preteklost, da bi razumeli sedanjost«.
View this post on Instagram
Če se nekoliko odmaknete in pogledate širšo sliko, boste videli, da današnjih zgodovinskih modnih muz ne povezuje silhueta, temveč neustrašen duh: predrzna, skoraj nesramna drznost Marie Antoinette; vizionarska neodvisnost rokokojske mecenke umetnosti Madame de Pompadour; in viharne strasti Cathy Earnshaw. Tu je tudi energična švicarska medijka iz 19. stoletja, pisateljica in umetnica Hélène Smith, katere trditve, da je reinkarnirana hindujska princesa in da komunicira z Marsovci, so očarale modno hišo Erdem.
To so pogumne, glasne ženske iz drugega časa, a ustvarjene za našo dobo. Zgodovina ni knjiga, temveč ogledalo, postavljeno pod kotom, ki nam pokaže, kam gremo. Čas je, da dovolimo tem ognjevitim ženskam, da nam osvetlijo pot naprej.
Piše: Jess Cartner-Morley
