Ona je lepa, ona je elegantna, ona je mis dnevne sobe! MANCA POGAČAR
Dva tedna pred razglasitvijo karantene v marcu sem praznovala rojstni dan. Za priložnost sem si kupila hlačni kostim v čudoviti kremni barvi, ki me je spominjal na tistega, ki si ga je Jennifer Lopez v filmu Zgodilo se je na Manhattnu 'sposodila' od gostje hotela. Težko sem upravičila njegov nakup, a sem se, misleč, da ga bom v prihajajočih mesecih lahko pogosto nosila, samozavestno odpravila do blagajne.
Ah, se spomnite časov, ko smo sproščeno kupovali v trgovinah, in ne na spletu?
Ob praznovanju sem bila z ramo ob rami tesnih prijateljev, v temačnem koktajl baru, kjer smo tiščali glave skupaj, če smo se ob bučnem hrupu iz ozadja sploh želeli slišati. Naše pijače so bile močne in vse pogostejše, naši pogovori pa vse glasnejši. Vse skupaj je bilo še toliko slajše, ker smo že slutili, da bo to zadnja vesela ura pred začetkom negotovega in tesnobnega časa. No, kostima zatem nikoli več nisem oblekla.
Kot nekdo, ki je po navadi preveč lepo oblečen, kamorkoli gre, in nekdo, ki uživa v oblačenju za vse vrste priložnosti, sem se čez noč znašla zaprta v stanovanju in nikamor več nisem imela za iti, če ne štejem redkih izletov v trgovino in sprehoda po bližnjem gozdu. Po življenju z veliko osebnega stika, ne glede na to, ali je šlo za delo, sestanke, obiske ali druženja, je bila moja edina resnična fizična interakcija nenadoma omejena na partnerja in mamo.
Moji novi najbolj obljudeni prostori v stanovanju so pravzaprav tri mesta.
Kavč v dnevni sobi, na katerem sva s fantom pustila trajni vdrtini, ko sva na Netflixu dan za dnem gledala serije. Drugi prostor je kuhinja, kamor sem v hladilnik s kavča hodila po en in en čokoladni bombon, da se mi v naročju niso preveč segreli. Kuhinja, ki sva jo z mami vsaj enkrat na teden spremenili v tovarno piškotov, da bi zapolnili časovni vakuum, in kjer sem konec aprila fantu za rojstni dan spekla torto. Potem je tu še moja garderobna omara, ki je sicer popolno urejena, a njen zgornji del polnijo vreče starih oblačil, ki čakajo, da se jih dokončno znebim. Čisto nič po viziji Marie Kondo. Zame je to dragoceno svetišče, ki skriva plen skoraj vseživljenjskega zbiranja zakladov. Ni samo prostor, kjer se oblačim, ampak tudi dom spominkov iz oddaljenih krajev, nekaj čudovitih kosov in ne nazadnje oblačil, ki nosijo sentimentalno vrednost.
Med karanteno sem se vanjo pogrezala vedno globlje. Ko so se me globoko dotaknili ukazi o družbenem distanciranju, sem se usmerila k združevanju nenavadnih in času neprimernih oblačil, kot bi igrala glavno žensko vlogo v milenijski različici Seksa v mestu. Morda res nisem podobna Carrie, toda široka svoboda pri izbiri oblačil, ki sem jih lahko oblekla, se mi je zdela ravno pravšnja za svet, kjer prej znani koncept normalnosti ne obstaja več.
Ko smo videti dobro, se počutimo dobro, in zato smo dobri.
V tistem času sem znova veliko razmišljala o tem, saj je bilo vrata omare tako preprosto imeti zaprta. Ker se je bilo mogoče dan za dnem obleči v isto ponošeno majico in trenirko. Pa vendar je to v nasprotju z osnovnim načelom oblačenja zase! Morda se sliši dramatično, a zdaj je treba oceniti svoje okoliščine in v skladu s tem razviti načrte samoreševanja.
Odkar sama izbiram svoja oblačila, osebni slog obravnavam kot interpretacijo mojega notranjega počutja.
Moja osebnost iz lana, svile in bleščic. Toda ne verjamem, da način našega oblačenja postane osebni slog šele, ko drugi vidijo, kako smo oblečeni. V zadnjih mesecih sem se lepo oblekla, da sem se bolje počutila, saj je to dalo obliko mojemu dnevu, in čeprav se nisem vedno oblekla, kot bi se, če bi dejansko zapustila dom, sem pri oblačenju zagotovo uporabila načela svojega osebnega sloga. Še ko sem šla na sprehod v gozd, sem dobro razmislila, kaj bom oblekla. Tako, čisto iz zabave. Ker se ne oblačim več za v pisarno, temveč za na sprehod.
Približno mesec dni po prvem zaprtju države so moja oblačila dobila še večjo vlogo pri odsevanju moje notranjosti. Tisti citat o tem, da si lepo urejen, a nimaš nikamor za iti, je nenadoma dobil konkreten pomen. Mogoče nisem šla nikamor, nikogar nisem videla, vendar je že samo dejanje pomerjanja vseh čudovitih oblek izboljšalo moje razpoloženje. Vedno sem ločevala oblačila za doma in oblačila za ven, zato se čudim svojemu fantu, kako ne prepozna tega koncepta, ko ga v nedeljo popoldne zebe in obleče svoj najlepši pulover. Takrat vedno hitim v njegovo omaro, da mu prinesem drugega, ker je tistega škoda za doma, toda danes, ko to pišem na prvo nedeljo, ko so moje najljubše restavracije in bari ponovno zaprti, in resnično ne vem, kdaj se bom imela spet priložnost urediti za posebno priložnost, se požvižgam na ta koncept in si ogrnem čisto novo srajco 'za ven'.
Pred karanteno smo se k svojim garderobnim omaram obračali, da bi nam pomagale v družbenih in funkcionalnih situacijah, kot so intervju za delo, prvi zmenek, potovanje, telovadba. Pozneje so postale zaupni prijatelji, ki so nam pomagali skozi negotovo obdobje trajne samote. Oblačenje zabavne obleke, za katero sem nekoč mislila, da je preveč bleščeča, da bi jo oblekla kar tako, me je prepričalo, da bodo prihodnji časi boljši. Ritual, ko sem odprla svojo omaro in iz nje izvlekla že pozabljeno obleko ali sestavila kombinacijo iz zapletenih plasti, je postal dogodek, ki sem se ga veselila in z njim razbila vsakodnevno čustveno monotonost.
Našla sem starejše kose, ki jih že dolgo nisem nosila in so me spominjali na bolj brezskrbno, časovno bogato dobo, zaradi cikličnosti mode pa so se stare obleke spet zdele relevantne in nove.
Potem so tu še oblačila, ki me spominjajo na res dobre čase. Tisti karirasti kostim, ki sem ga lani nosila v Parizu, bela obleka Isabel Marant, ki me spomni na najlepše poletne dni, tista črna vintidž obleka v slogu Audrey Hepburn, ki je tako obrabljena, da se ji na določnih mestih že tanjša tkanina, celo tiste kavbojke s prvega zmenka, najljubša rjava jopa, ki sem jo od podelitve diplome lani tako pogrešala, in številne bleščičaste obleke, nošene s tako vnemo, da je na njih mogoče opaziti sledi solz ali pa odtise mastnih prstov od ocvrtega krompirčka. Spomini in trenutki živijo v mojih oblačilih, zato jih za tolažbo oblečem, ko se mi to zljubi. To so fizične manifestacije občutkov, ki si jih želimo v trenutku nuje po tolažbi, ko potipamo določeno oblačilo. Vsebina naše omare sploh ne prepozna naših občutkov, ki bi jih radi pozdravili, a se vseeno usidra v naše čustvene luknje, kot kocke različnih oblik, ki smo jih kot otroci polagali v luknje iste oblike. Če je prepoznavanje sebe v modi ključnega pomena, ali ne bi morali enako prepoznavati tudi svojih fantazij? In če je ta fantazija možnost pričarati zaželeno razpoloženje, tudi prav.
Ti spomini, v katerih so bile najrazličnejše identitete, so bile moj prvi namig, kako se fantazija poigrava z modo.
Zagotovo nisem edina modna navdušenka, ki se je v zadnjih mesecih lotila kombiniranja oblek zunaj cone udobja. Objava fotografije našega stajlinga na družbenih medijih lahko doseže iste oči, kot če bi v njem paradirali po mestu. Profil na Instagramu Working From Home Fits, kjer ljudje objavljajo fotografije, na katerih so oblečeni za delo od doma, je zaradi svoje zabavne estetike zbral več kot 22 tisoč sledilcev, medtem ko jih je objav s ključnikom #AllDressedUpAndNowhereToGo skoraj 72 tisoč. Med predstavljenimi so posamezniki, med njimi tudi Diane Keaton, ki se ponašajo z nezemeljskimi sončnimi očali, ekstravagantnimi pižamami in čipkastimi copatami.
Igriv duh je animiral tudi ključnika #MetGalaChallenge in #PillowChallenge, kjer so gospodinjske predmete, kot so časopisi in rjuhe, ali pasove z blazinami, preoblikovali v 'ponaredke' visoke mode. Ti izzivi so pomagali nasititi željo po drami modnega sveta v času, ko ima moda odmor. Ves ta novonastali maksimalizem gre z roko v roki z udobjem. V preteklosti je večina kriz, kot so svetovne vojne ali depresije, pretiravala s trendi, ki so bili aktualni, preden se je dogodek zgodil. Kar pomeni, da lahko prosti čas končno zmaga v stalni bitki, ki jo v zadnjem desetletju vodi proti tradicionalnim kodeksom oblačenja. Zdaj, ko ljudje razlikujejo med 'trdimi hlačami' in 'mehkimi hlačami', toge meje surovega džinsa morda nikoli več ne bodo zajele elastičnega pasu. Zdi pa se tudi mogoče, da se bodo naše nekoč konkurenčne želje po udobju in glamurju združile, oblačila pa bodo pod večjim pritiskom, da zadovoljijo obe zahtevi.
Toliko je bilo že napisanega o vrlinah udobnega oblačenja, a udobje ni le v elastičnih pasovih, mehkih tkaninah in ohlapnih silhuetah.
Sijoče obleke so bile moj način za boj proti občutkom tesnobe vsak dan ob 16.30, ko sem vklopila televizor in poslušala, kako vlada ponavlja»Ostanite doma, rešite življenja«. Toda če so videoposnetki s Tiktoka in peka bananinega kruha postali mehanizmi spoprijemanja z novo realnostjo, zakaj tudi naše garderobe ne bi smele biti eden od njih?
Ničkolikokrat sem pomerila vse čevlje z visoko peto, da sem ponovno občutila ta glamurozen občutek utesnjene noge, ki v nasprotju z ohlapno nogavico obljublja ožuljeno, a nepozabno noč. Kolikokrat sem potopila stopalo v robustne škornje, samo da bi na svojih nogah spet začutila težo kakovostnega in predragega škornja. To so bila oblačila, ki niso videla svetlobe zunanjega sveta, a nežni vonji ostankov parfuma, ki so se vili z njih, so pričali o življenju, nabitem z doživljaji.
Če se naučimo, da je tisto, kar oblečemo, lahko oblika samozadovoljstva ali celo samopomoči, bomo morda ponovno ocenili svoj odnos z oblačili.
Sem pristna ljubiteljica mode in za vedno verjamem, da je nekaj posebnega, če par čevljev, torbica ali popoln pulover lahko narišejo nasmeh na vašem obrazu, medtem ko vse drugo razpada.
Občutili smo nevidno polje sile okoli naših oblačil, ki ga bo prepoznal le nosilec. Njihovo sposobnost vzbujati čustva. Shranjevanja spominov. Da nas dvignejo, ko ni nikogar drugega, na katerega bi se lahko obrnili. Če se resničnost v modnem kontekstu zoži na funkcionalnost, potem fantazija govori o tem, kar si želimo in kaj upamo.
Fotografije: Špela Pogačar in Maj Klemenc
