Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki. Predajte se užitku tega trenutka, potopite se v dobre zgodbe in se izgubite med modnimi fotografijami.
Pri 30 letih mi je bila filozofija čuječnosti povsem tuja. V celoti ali recimo v vsaj tisti res poduhovljeni obliki je ne ponotranjim niti danes. Usvojiti sedanjost in občutiti vse njene radosti in ne nazadnje tudi tegobe je umetnost, ki jo sodobni življenjski ritmi ne razumejo. Na moje pomanjkanje odnosa do čuječnosti me je večkrat s povsem banalnim vprašanjem opomnila učiteljica joge: "Se spomniš svoje poti iz službe?" Pravzaprav se je ne spomnim niti ta hip, saj sem v času, ko bi morala spremljati promet, po stari navadi vklopila avtopilota in z mislimi v prihodnosti in nato spet v preteklosti (moja glava si zasluži glavno vlogo v filmu Nazaj v prihodnost) povsem v vakuumu odpeljala tistih 30 kilometrov.
Torej užiti trenutek. Prepoznati tiste iskrice, ki nam jih servira čisto običajen ponedeljek. "Poglej, kako sončen dan je danes," me v petek opomni Maja, medtem ko razmišljam, ali bo v nedeljo sijalo sonce. Da ga imam ta hip pred nosom, povsem spregledam.
V drobnih stvareh sem znala uživati kot otrok. Prepričana sem, da smo čuječnost nezavedno prakticirali vsi na našem blokovskem dvorišču. Otrokom je ta položena v zibko. Kako naj si drugače razlagam naše brezskrbno življenje brez pretiranega obremenjevanja s prihodnostjo in preteklostjo v času osnovne šole? Živeti tu in zdaj! Otroci to znajo in zmorejo. Kaj bo, če bo, in kaj bi bilo, če bi bilo, naj ostane rezervirano za pozneje, ko bo to breme modernega časa tako ali tako potrkalo na naša vrata.
Moja prirojena otroška sposobnost živeti v trenutku in uživati v majhnih stvareh, je že pri dvajsetih zašla s poti, se v tridesetih povsem izgubila in potem v štiridesetih znova pritavala nazaj. Izgubljena s prevodom, a močnejša iz dneva v dan. Kot dokaz, da z njo res nisem povsem izgubila stika, še več, da lahko občutim vsak njen utrip, če se le potrudim, delim z vami zapis iz svojega dnevnika, ki je nastal na povsem običajen poletni dan.
18. julij 2021
V zraku lebdi ležernih 28 stopinj. Vonj po soli je pomešan z vonjem borovca, ki mi nudi zavezniško senco tudi zdaj, ko popoldanska svetloba že podaja roko sončnemu zahodu. Šum, ki prihaja iz sosedove vrečke čipsa, me vznemiri in pomislim na večerni obrok, ki se mi ga danes ne ljubi pripravljati. Ležalnik spustim v polležeč položaj in v roke vzamem knjigo, čeprav dobro vem, da mi ne bo uspelo prebrati niti ene strani. V dosegu vidnega polja je namreč preveč utrinkov resničnega življenja. Pogled mi zastira rob sončnih očal, ki vztrajno polzijo po nosu navzdol. Nič zato, pa naj vedo, da jih opazujem. Na delu neba, ki še ni prešlo v zlate odtenke, se izriše bela črta, ki jo za seboj pušča letalo, ki verjetno leti še globlje na jug. Mesto popoldanske sieste je vredno vsakega mojega izdiha in vdiha. Lepo je tukaj. Res mi uspeva užiti trenutek. Ne mislim na jutri in ne na včeraj. Ne mislim na tiste, ki jih ni več z menoj, niti na te, ki ostajajo. Vzkliki nadobudnih skakalcev v vodo s konca pomola in instant glasba, ki jo prinese mimobežeče kolo, zarežejo v navidezni mir. Pogled se ustavi na osah, opitih od nektarja zavržene breskve, ki iščeta zavetje na moji brisači. Kljub vsemu vztrajam, tu in zdaj. Vem, da zmorem. Idile trenutka ne skazi niti jok otroka, ki ga mati želi ohladiti v morski vodi, niti pet dlak na stegnu, ki so očitno ušle vosku za depilacijo. Čas leze počasi. Ne želim še zadremati. Ura je pet minut do osmih. Kmalu bo čas za večerjo. Za jutri moram kupiti školjke. Pa vino, vino imam v hladilniku? Znanci, ki jih pričakujem, so že tu. Sedejo k mojemu ležalniku in se sprašujejo, ali je penina, ki so jo prinesli s seboj, dovolj hladna. Veste kaj, užili jo bomo tako, kot se nam ponuja tu in zdaj.
Petra Windschnurer
