V časih Leonarda da Vincija so bili ljudje črnogledi ali pa optimistični iz praktično enakih razlogov kot dandanes.
Kako to, ko pa je pri razširjenosti samozaupanja opaziti ne le biografske razlike, ampak tudi zgodovinske in geografske razlike?
Leta suhih in debelih krav
Nanj ne vplivajo le dobri starši, ampak tudi dobri časi, tako v smislu političnega sistema kot kulture.
Na ravni države se optimizem širi tudi z obetavnimi gospodarskimi napovedmi, ki jih spremljajo podjetniška drznost, potrošniška strast in veselje do vlaganj. Za merjenje teh smernic obstajajo različni barometri družbene naravnanosti, medtem ko velja za najobjektivnejše merilo gospodarska rast.
Raziskave o dejavnikih človeške sreče potrjujejo, kar je že leta 1776 napisal britanski ekonomist Adam Smith v svoji knjigi Th e Wealth of Nations (Blagostanje narodov):
“Napredek je dejansko za vse družbene razrede stanje vedrine in veselja. Stagnacija deluje hromeče, nazadovanje pa sproža brezup.”
Rast je vgrajena v naši naravi
Naše zadovoljstvo z življenjem je manj odvisno od našega absolutnega življenjskega standarda kot od tega, ali ta pada ali raste. Za primerjavo nam služi dvoje, in sicer na eni strani naše dotedanje življenje, pri čemer se bolj osredotočamo na nedavno preteklost kot na stanje pred desetletji, in na drugi strani življenje drugih ljudi.
Naprej nas žene želja, da bi v primerjavi s prej ali z drugimi napredovali, ne glede na to, koliko že imamo oziroma kako živimo.
vir: Sensa
