Sanjarjenje več kot uresničene sanje? Dekleta z uredništva vas bodo prepričala v neprecenljiv užitek lastnega domišljijskega sveta

Ajda, pomočnica urednice

Če ste kot otrok imeli to srečo, da ste se kdaj odpravili na morje, se verjetno vsaj še bežno spomnite vznemirjenja večer prej, ko, predvidevam, niste mogli zatisniti očesa v pričakovanju naslednjega dne. Kovčki na hodniku, spravljeni potni listi na vidnem mestu in v alufolijo zavit jabolčni zavitek so vsaj pri nas enotno signalizirali, da se bo kmalu dogodilo nekaj krasnega. Nekaj za v spomin. Ko je naposled prišlo do prvega pogleda na krpico prostrane modrine z avtoceste, je bilo od tam naprej vse, kot bi se odvil sijajen film. Podrobnosti se sicer ne spomnim več, so pa zato skupaj zavite v vato prijetnega vtisa.

Prav to pričakovanje je bilo najslajše, saj je v resnici predstavljalo pol izkušnje.

Vsako poletje, ko tlačim kopalke in kratke hlače v zadnje žepe potovalke, si zaželim, da bi vsaj delček tega vznemirjenja lahko podoživela še danes. V duhu odraslosti se mu seveda ne približa nič, a vsaj malce podobna sladkoba me obda na primer dan pred obiskom dobrega koncerta, ki ga je prav tak užitek kot poslušati tudi čakati. Sploh če te od njega loči le še nekaj ur. Ali takrat, ko v svojem rokovniku naredim nov križec čez datum, ki me pelje bližje dnevu, ko bom zopet sedela v veliki leteči pločevini nad kopnim. Zgodi se tudi, ko čakam naročeno jed, ki pri sosednji mizi že omamno diši, in opazim, da jo ravno nosijo proti meni. Skoraj boljše kot drugi ugriz (s prvim se ne more primerjati nič).

Kaj pa če vam povem, da se takrat film ustavi? Pri tem občutku pričakovanja. Tu se konča. Nima nadaljevanja. Njegov začetek je njegov epilog. Pričakovanje je cilj. Koncert se ne zgodi. Let je odpovedan. Kosilo nesejo k drugi mizi.

Potem pristanemo tam, kjer pogosto obstanemo sanjači. Naj malce bolj pojasnim. Sanjarite kdaj o nečem kar tako in si s tem prikličete kopico prijetnih občutkov, morda si tega celo zaželite, a vsega skupaj ne poskusite spraviti v resnični svet? Tako nekako. Sama (vsake toliko) rada sanjarim že od plenic. Vrhunec lastne scenaristične kariere sem doživela v osnovni šoli.

Ko smo se iz bloka v središču mesta pri mojih dvanajstih preselili na deželo, ki še ni ponujala vasi v pravem pomenu besede, se je spremenila tudi moja pot v šolo. Od 350 metrov, ki sem jih lahko prej do razreda prehodila tudi v copatah, če sem si zaželela, sem se zdaj k pouku vozila z lokalnim avtobusom. Vožnja mi je ljuba, kilometri pa očitno namenjeni. 15 minut dol, 15 minut gor, od ponedeljka do petka. Šlo je za čas, ki ga je bilo treba nekako zapolniti, moja izbira pa je bilo sanjaštvo. V okolišu ni bilo veliko šoloobveznih otrok, zato je bil avtobus daleč od nagnetenega in motenj pozornosti skorajda ni bilo. Le zvočna kulisa v obliki slušalk in moje misli. Panorama, ki se je risala pred mano, je bila pomagalo kovanju brezmejnih miselnih scenarijev. Vsaka pesem me je ponesla drugam. Na drug oder, k drugim ljudem, v druge kraje. Domišljija se je lahko izživljala, kolikor ji je bilo volja. Med vožnjo sem zrežirala nemalo število izvrstnih produkcij, videospotov za pesmi in ljubezenskih romanov. Šlo je za fikcijo, ki je iskala vznemirjenje, odklop od vsakdana in družbeno potrditev. Tu in tam me je odneslo tudi med poukom, z oblaka pa me je spodil vedno isti učiteljičin monolog. "Ajda, kje si ti? Na počitnicah pri babici ali na Baliju?" Z zadnjim je bila kar napredna, to ji moram priznati.

Tudi danes si, sicer redkeje, rada narišem scenarij ali dva, ti pa večinoma na točki sanjarjenja tudi obstanejo. Zakaj že?

Če povem po resnici, sem se to konkretno vprašala šele zavoljo tega članka. Najprej, večina se mi zdi (pre)daleč od tega, da bi se sploh lahko preslikala v resnično življenje – čeprav si za kak­šnega to bolj želim, kot bi želela priznati. Morda bi nekateri z nekaj poguma lahko celo se, a jih že prej spravim v mapo 'nemogoče'. Naj ponovim, 'z nekaj poguma'. Za uresničitev določenih sanj se je namreč treba potruditi, skovati konkreten načrt s premišljenimi koraki in ga nato dobro izvesti. Šele tako si vsaj prislužiš možnost, da ta sen morebiti uresničiš.

Če vase verjameš nič do le malce, pa le čakaš, da se po nekem čudnem slučaju uresničijo, če pač se.

Verjetno pa bi bil ta kup meni lastne fikcije toliko bolj zajeten, če nekaterih svojih sanj ne bi uresničila. Verjeli ali ne na podlagi prebranega, sicer ne prisegam na pasivnost in rada živim polno življenje, ko ne jadram med oblaki. Hecna ugotovitev je, da o nečem nehaš sanjariti, ko ti uspe to uresničiti, saj hrepenenje nadomesti izkušnja.

Razlog pa lahko tiči tudi v tem, da so nekatere sanje pač le sanje, nič več kot to.

Tu so zato, da popestrijo v monotoni okvir ovit miselni tok. Morda se tega, da je njihov najboljši del ravno pričakovanje, nekje globoko v sebi celo zavedamo? V svoji glavi namreč mnogokrat zmodeliramo tako popolne izkušnje, da takega standarda v resnici sploh ne morajo doseči. Morda jih zato puščamo na hodniku uresničitve, ne da bi jim zares pustili vstopiti v svoje življenje, ker bi lahko morebiti pustile razočaranje? Ne obstaja moški, ki bi tako znal z besedami in dejanji, kot si ga lahko zamisli moja glava, ni tako izpopolnjujoče kariere, kaj šele doživetij. Vseeno pa nam glava pušča ravno toliko upanja, da se sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo … Del možganov, ki rad pobegne na lepše, zagotovo verjame, da bi bilo naše življenje boljše, če bi se kaj od tega uresničilo, drugače se verjetno ne bi opiral teh misli.

"Ali si ne dolguješ tega, da vsaj poskusiš nekaj uresničiti, če o tem tako dolgo sanjaš?" mi zašepetajo misli. Morda je cilj ravno to, da ko ti nekdo reče "spusti se na realna tla", to stori, ker tako močno uresničuješ svoje sanje, ne pa zato, ker le igraš gumitvist z domišljijo sredi belega dneva? Ali nam je dovoljeno sanjati tudi brez obveznosti in stvar pustiti samo pri tem? Nimam še odgovorov na vsa ta vprašanja. Zagotovo vem le, da so lahko sanje začetek ali konec, mi pa moramo z njimi ravnati tako, da so nam po meri. Jih živeti, spustiti ali podrezati.

Mojca, redaktorica in lektorica

Temo članka sva z Ajdo oddali pred poletnim dopustom pod delovnim naslovom Človek tik pred. Zanimivo pa je, da sem na dopustu ostala tik pred otokom, kjer naj bi na čudoviti plaži preživeli čudovit dan. Še bolj zanimivo je, da je bil meni ta dan zato še bolj čudovit. Tik pred smo ostali, ker je na čolnu odpovedal motor. Kar naj bi bilo tehnična okvara, bi lahko bilo več kot to, če verjamemo v višje sile. Ena od najmlajših članic posadke je za 'nesrečni dogodek' v šali okrivila mene, ki naj bi si tako zelo želela dogodivščine. Kaj pa če sem bila res jaz? Kaj če spet nisem želela na preprost način doseči cilja, kot je v moji navadi že vse življenje?

Ko smo se po sili razmer za ves dan in noč zasidrali na otoku nenavadnih domačinov, za katere ne veš, ali ti ne morejo ali nočejo pomagati, da izpluješ, je moja domišljija delovala sto na uro. Otoške hiše brez začetka in kraja, vrtovi s kamnitimi ograjami v obliki neskončnih labirintov, običajni predmeti na neobičajnih mestih, nekaj rahlo srhljivih motivov na vratih in stenah ... Čeprav takrat še nisem vedela za otoško legendo o vampirju, je bilo vzdušje intenzivno vznemirljivo. Medtem ko sem budno spremljala reševanje naše posadke z otoka, sem bila hkrati prisotna v drugem svetu. V resnici v svojem notranjem svetu, ki ga je navdihovalo to slikovito okolje, zgodbe pa je na vsakem koraku pripovedovala moja neumorna domišljija. Ne morem reči, da sem bila čisto pomirjena s tem, da so se nam na ta dan izmuznili čudovita plaža in vsi preprosti veliki užitki, a kaj manj kot polna življenja tudi nisem bila. Kakorkoli obračam, se je potrdilo to, kar o sebi slutim že ves čas – ni mi treba doseči cilja, da znotraj sebe najdem srečo. In pogosto jo čutim prej in takrat močneje kot v trenutku, ko dosežem cilj. Doživela sem ta poseben dan, o katerem bom z zanosom pripovedovala vnukom ali vsa zamaknjena napisala celo kriminalko, obenem pa lahko še vedno sanjam o tisti popolni plaži, ki je nismo dosegli, in uživam v sanjarijah, kolikor in dokler hočem. Resnica je, da ne vem, kakšna je v resnici, in to ji dodaja neverjeten čar.

Verjetno sem za okus povprečnega človeka kar prevelik delež življenja preživela na čisto svojem domišljijskem planetu, kjer lahko dogodke, stvari in ljudi kreiram po svojem okusu – kot jih tisti trenutek želim doživeti, videti, imeti.

Obsedena sem z intenzivnimi občutki, ki jih poganjajo dopamin, serotonin, noradrenalin in adrenalin, a zanje ne bi tvegala življenja in skočila z elastiko z mostu, še manj bi splezala na osemtisočaka v želji po teh čutenjih čiste živosti. Zakaj bi, če lahko vse to poustvarim v sebi in je obenem varno? To je tako, kot se tudi ne bi sama od sebe ponoči sprehodila po strašljivi hiši in odpirala škripajočih vrat, namesto tega raje gledam grozljivke v udobju kavča. Grozljivke obožujem od malega, a jih gledam samo napol. Do tam, do koder lahko s filmom sodeluje moja domišljija. Sovražim tisti trenutek, ko postane jasno, od kod prihaja zlo. Ko se grozljivi zaplet začne razpletati in drugi kričijo ob pogledu na brezobličen obraz in nečloveško telo, zeham ali celo že spim. In ... sploh ne vem, ali upam priznati, a tudi romantične filme najraje gledam samo do prvega poljuba – ko igralca postaneta par, mi postane dolgčas. (Vsaj do prvega dovolj dramatičnega prepira.) Pa saj se celo pravljice končajo na začetku zveze: in živela sta srečno do konca svojih dni. Od tu dalje ni več zanimivo. Neskončni ljubeči objemi, ko sta si že izrekla besedo na l, pač ne vsebujejo čarobne sestavine – vznemirljivosti pričakovanja. Domišljija, ki jo spodbuja neskončnost možnosti, se na čistem zraku zaduši in jasnost kot beli dan ubije vznemirjenje, metulji iz trebuhov pa odletijo na lepše. Tik preden se utelesita, pa po njunih telesih divja hormonsko neurje, po žilah teče nemirna kri, srce s svojim naglim ritmom ne dopusti dvoma o tem, ali si živ ali napol mrtev. Zaradi vseh teh biokemičnih procesov se počutiš skoraj 'nadživega'. Nekoč sem nekje celo zasledila, da se najlepši poljubi zgodijo v naših glavah – neprimerljivi z resničnimi poljubi, ki seveda nikoli niso taki, kot si jih zamišljamo in želimo – in da v telesu vzbujajo enake procese kot resnični. Mislim, da temu zadnjemu ne verjamem prav zares, toda sanjarjenje, sploh podkrepljeno s pričakovanjem, da se bo to nekoč tudi zgodilo, je dovoljeno, neškodljivo, prijetno in varno. Kar za uresničene poljube ne moremo vselej reči.

Od otroštva do danes se v mojem življenju tako ni veliko spremenilo. Najsrečnejši otrok sem bila, ko sem navidezno zdolgočaseno sedela visoko na sosedovi češnji in trgala sočne plodove naravnost v usta, v vzporednem svetu pa sem bila nadzemeljsko radostna. Z mislimi sem bila že drugje, češnja je tam imela obliko borovca, zvok sosedove kosilnice je z lahkoto preglasil orkester škržatov. Navsezgodaj naslednjega dne – po moji prebedeni noči na vzglavniku, prežetem z vznemirjenostjo in pričakovanjem – smo se na morje tudi res odpravili. Tam sem se imela lepo, a mislim, da sem se imela lepše dan prej.

Kmalu po tem, ko sem v najzgodnejši mladosti dojela, kako frustrirajoče je, da ne morem biti v enem trenutku na več koncih hkrati, kjer bi želela biti, sem kmalu zaslutila tudi, da je ključ do sreče skrit v meni.

Tu sem v skrinji domišljije odkrila barvice vseh (ne)mogočih barv, ki jih še danes uporabljam za lepšanje sveta okoli sebe in nadgradnjo svojega realnega živ­ljenja. Na morju je lepo, spomini na morje, obarvani z mojimi barvami, so še lepši. Marsikdo mi je že rekel, da sem zaradi te svoje narave ali – če že hočete – norosti marsikaj zamudila in da se v resnici bojim uresničevanja sanj in doseganja ciljev, ker tam potem morda ne bo tako, kot bi rada, da bi bilo. Če živiš resničnost, pravijo, si se pogumno pripravljen soočiti tudi z razočaranji, porazi, zavrnitvami, jaz pa še vedno ne vem, ali bi mi bile kdaj po godu slabše kopije tega, kar si želim, vsi približki mojih bohotnih sanj.

​In zdaj vam dolgujem še malo bolj realen zaključek. Trditev, da je moj največji cilj v življenju, da uživam v čim več trenutkih, ko po mojih žilah plujejo hormoni sreče, pa čeprav te trenutke večinoma preživljam v svojem domišljijskem svetu, je verjetno iz trte izvita. Obstaja kar velika možnost, da sem res samo strahopetna in si ne upam stopiti na trdna tla, ker se (krute) realnosti bojim bolj kot nedoživetega življenja na oblaku št. 9. Kdo ve, kaj vse sem zapravila in ali bom to kdaj obžalovala.

Pripravili Ajda Gregorc In Mojca Zemljak

Fotografija: Profimedia

Preberite še: Elizabeth Debicki v seriji The Crown izrezana princesa Diana: Podobnost je osupljiva

Priporočamo tudi: Hujšanje z zajtrkom: Okusen in zdrav zajtrk, ki vas bo nasitil vse do kosila

Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024