"S fantom sva se poznala samo dva tedna, ko sva šla skupaj v karanteno" (resnična izpoved)

V karanteni z moškim po zgolj dveh tednih poznanstva.

Lifestyle, 13. 2. 2021
"S fantom sva se poznala samo dva tedna, ko sva šla skupaj v karanteno" (resnična izpoved) - Foto: Profimedia

Morda si mislite, da si več od preživljanja časa s svojim dragim, v času karantene sploh ne morete želeti. Morda se vam smilijo vsi samski, ki tekom karantene ostanejo sami v mehurčku svojega doma, se sploh zavedamo kako težko je v tem času hoditi na zmenke. Prideš na zmenek z masko? Prosiš morebitnega bodočega partnerja, da ti izkaže negativen test na covid? Verjetno, saj moraš. Kje pa svoje bodoče partnerje sploh spoznaš, so spet v razcvetu spletne aplikacije za zmenke? Se tudi vam to sliši precej zakomplicirano in nič kaj zavidljivo? Morda pa ostati sam ni vedno najslabša izbira. Naj vam predstavimo, zakaj…

Ko se je naša bralka preselila k moškemu, po komaj dveh tednih poznanstva za čas karantene, je vsekakor verjela, da se je rešila vseh neprijetnosti in dolgčasa, ki naj bi ga ta prinesla. To novo nastalo razmerje je v začetku izgledalo kot balzam za vse rane, ki naj bi jih povzročilo zaprtje, a sčasoma je vseeno razpadlo.

"Srečala sva se marca, tik preden je dotikanje neznanca postalo nezakonito in po dveh tednih sem že dodobra poznala njegovo stanovanje in navade.

Jaz sem bila tista, ki mu je kaj hitro že prala perilo, kuhala in čistila. Kmalu sem tudi spoznala njegovo mamo, čeprav na daljavo. V samo dveh mesecih sem doživela dve leti zmenkov, vsaj tako se je zdelo. Vse je bilo tako novo, nepoznano in sveže. Ne dolgo zatem, bil je maj in so se že kazale razpoke. Seveda sem si ves čas zagotavljala, da sem sprejela pravilno odločitev, tako rekoč ubežala samskosti v času pandemije, boljše to kot ostati sam doma. Najino razmerje se mi je zdelo prijetno in romantično, kot nek odmik iz realnosti. Že na začetku moram jasno poudariti, da sva imela zelo veliko lepih, skupnih trenutkov. Vse se mi je zdelo na pravem mestu, še družini sem prihranila skrbi, da bi v času pandemije zapadla v depresijo, osamljenost in tesnobo. Torej, bilo je za vse poskrbljeno.

Veliko sva kuhala in fotografije najinih "razkošnih" obrokov delila s podobno dolgočasnimi družinskimi člani. Vendar sva se zabavala. Počasi, počasi pa sem postajala sumničava, zdelo se mi je, da me reže iz svojega življenja, hkrati pa na nekoga dela močan vtis. Prižigal je sveče za najino romantično kopel, potem pa vse skupaj posnel in objavil. Spraševala sem se, komu je vse to namenjeno. Tudi prijatelji so bili skeptični, dvomili so v mojo sproščenost z moškim, ki sem ga komaj poznala. Večkrat so me vprašali, če sem ob njem lahko prava jaz, se lahko sprostim in uživam. Sama sem sicer dolgo mislila, da je pravzaprav vse ok in bila dolgo ponosna nase, da sem se spustila v podvig življenja z moškim, ki ga ne poznam, to je bilo sicer netipično zame. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi zdi, da le nisem bila sproščena, morda me je ves čas glodala misel, da sem se zapletla s popolnim neznancem, ki je lahko po vrhu vsega še psihopat.

V današnjem svetu res ne moreš biti v nič prepričan.

Morda je to še en znak, da se mi je zdelo, da nekaj ne delam prav, postopoma sem namreč opuščala klice z ljudmi, ki so mi bili blizu in me poznali. Ni mi bilo do pretiranih klepetov s prijatelji, kaj šele do pogovorov s svojo mamo. Se mi lahko zameri, ko pa se mi je resnično zdelo, da sem na zmenku, ki se nikoli ne bo končal.  Nisem se še želela soočiti z besedami prijateljev, ki bi mi zagotovo spustili kakšno krepko, v smislu "punca, kaj pa počneš", niti z realnostjo, ki bdi nad nami. Sama sem sicer imela trenutke, ko se mi je zdelo, da bom počasi morala potegniti črto med sanjami in resničnostjo, pa kaj, ko so se sanje zdele tako mikavne in privlačne. Zakaj si ljudje ne zmoremo priznati, da morda nekaj delamo narobe, po navadi je zgolj misel na to, da nekaj ni prav, tista prava in dovolj zgovorna, ki bi ji morali zaupati. Prav tako pa tudi nisem želela, da bi on poslušal pogovore med mano in mojo sestro ali pa pogovore z mojimi prijatelji. Zdelo se mi je prezgodaj.

Spominjam se, da sem sredi aprila naročila dostavo oblačil iz Topshopa, saj so mi od marca ostale samo zimska, raztegljiva oblačila. Problem pa nastane, ko takole ždiš doma v trenirki, brez neke pretirane aktivnosti, razen seksa, na vprašanje "ali boš sendvič", ki ga sicer slišiš trikrat na dan pa vsakič v en glas glasno zavpiješ "seveda". To se mora nekje poznati. Najin odnos se je tako hitro spreminjal, saj poznate tiste pare, ki so skupaj že več let in po vseh teh letih poznanstva se jim nič več ne ljudi. Postanejo pasivni, kavč in hrana pa najboljša prijatelja. Če se to po vseh pravilih zgodi parom po več letih skupnega življenja, se je nama zgolj po dveh mesecih. Vsak teden je bil bolj turoben in siv.

Pogledala sva vse serije, obrnila cel Netflix, preposlušala plošče na njegovem starem gramofonu, popila litre rdečega vina in počasi se nama je zdelo, da se izgubljava.

Nekaj je kliknilo v meni, ko sem maja prejela klic o zaskrbljujočem zdravstvenem stanju moje bližnje prijateljice. Zdelo se mi je, da delam nekaj hudo narobe, živim s človekom, ki ga ne poznam, med tem, ko se moji bližnji prijatelji borijo za svoje življenje. Ugotovila sem, da želim iz tega neskončnega “zmenka” odditi. Želela sem biti z ljudmi, ki sem jih imela rada in ki so imeli radi mene. Zazdelo se mi je, da je življenje tako kruto in da pravzaprav živim v zaporu. Hotela sem rešiti svojo prijateljico ali pa ji vsaj stati ob strani in ji, pa tudi, če z zaigranim nasmeškom polepšati dan. Ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo, kako bolna je moja prijateljica, pravzaprav ni niti trznil. Govoril je o svojem najljubšem filmu, ki se je ravno vrtel po televiziji. Ni mi bilo mar za njegov najljubši film, njemu pa ne za mojo prijateljico.

Vse kar sem si lahko mislila je bilo "kdo je on, kje sem in kaj za vraga počnem tukaj"?

Njegovo delovno mesto se je znova odprlo junija, takrat se je stanje tudi drugače malce popravilo, odprle so se restavracije, in odločila sva se, da potrebujeva odmor od virusa, preden postanem še bolj podobna razočarani gospodinji in odšla sva v restavracijo. Zdelo se nama je že toliko varno, da morda nihče ne bo umrl od najinega obiska restavracije. Tako pa se je tudi najin četrti, pravi zmenek končal. Poleti sem se preselila nazaj v svoje stanovanje. Pravila so bila zdaj bolj svobodna, London pa je zgledal utrujen in prazen. Med mano in njim je bilo veliko nasprotujočih si in ne tako prijaznih besedilnih sporočil, kjer sva oba poskušala drugemu razložiti, kaj hudiča se je pravzaprav zgodilo. Nikoli več pa se nisva videla.

Na svojo izkušnjo preživljanja karantene z moškim, ki ga nisem poznala, vseeno skušam gledati pozitivno.

Znašla sem se z nekom, s katerim sem se razumela, z nekom, ki je skrbel zame in z nekom, s katerim sem se zabavala. Vseeno pa je bil to zgolj popolni neznanec in hudo mi je ob misli, da sem zanemarjala svoje prave prijatelje. Izkušnja mi je pokazala kako močno pravzaprav pogrešam svojo družino, svoje prijatelje in kako trdno sem se oklepala nečesa tako "neresničnega". Poletje se je bližalo koncu, prav tako pa tudi moja romanca, ki je postala del preteklosti. Sanje nas včasih zavedejo, prav je, da sanjamo in si dovolimo izkušnje, še bolj prav pa je, da z izkušnjami rastemo in nikoli ne pozabimo na tisto kar je zares pomembno. Naši bližnji, ti ostanejo z nami za vedno."

Prevedno po članku z Vogue UK.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Kritik še ni konec, Melania Trump se sooča z največjo do sedaj

Priporočamo tudi: Če želite biti videti mlajši, se izogibajte tem lepotnim napakam, ki vas postarajo

Najbolj brano