V zakulisju: Nov svet – novo življenje (dnevnik izvršne urednice Katje)

Drugi val pandemije v Sloveniji in neopisen občutek anksioznosti sta me prisilila v drastično odločitev o popolni spremembi življenjskega stila.

V zakulisju: Nov svet – novo življenje (dnevnik izvršne urednice Katje) - Foto: Osebni arhiv

Povsem neglamurozno sem se morala odpovedati stanovanju v Ljubljani – mestu, katerga obožujem, in stanovanju, v katerem sem se prvič v življenju zares počutila svobodno. Z grenkim priokusom in strahom pred neznanim v kovčku sem se z enosmernim letom odpravila na otok Tenerife.

Zakaj prav tja in zakaj prav zdaj je pravzaprav dolga zgodba, na kratko lahko rečem le, da so se zvezde tako poravnale. In danes, po dveh mesecih na otoku, sem lahko hvaležna vesolju, da so se. Težko opišem vse občutke, niti zares ne znam opisati situacije, v kateri sem se znašla, čeprav je pisanje moj omiljeni vir izražanja. Začela sem namreč živeti življenje, ki sem sicer pogosto srečala v opisovanjih drugih, a si ga nikoli predstavljala kot svojega.

Kot pobeg iz (zame) krute realnosti, kjer se je znašel skoraj cel svet, sem se odločila za prostovoljno delo v zavetišču za konje in druge živali na jugu Tenerifa. To samo po sebi niti ni tako neobičajno, če ne bi šlo tudi za trajnostno naravnano skupnost, kjer prostovoljci živimo po filozofiji freeganizma, večino dneva prebijemo obkroženi z živalmi, ki prosto tekajo po kmetiji (predvsem psi, mačke in konji), nastanjeni pa smo v povsem skromnih nastanitvah, kot so hiše iz blata, kemperji in jame – brez elektrike, ogrevanja, internetne povezave ali tekoče vode.

Ne morem se otresti občutka, ko sem pred tem večkrat poslušala zgodbe o eko in trajnostnih skupnostih po svetu in vedno sveto verjela v to, da tako preprosto življenje nikakor ni za mesto dekle, kot sem sama. Za nekoga, ki uživa v toploti in udobju lastnega stanovanja, v dolgih vročih kopelih in neprekinjeni internetni povezavi. Kako zelo je pandemija spremenila moj pogled na svet in želje za prebivanje vsakdana! Medtem ko sem bila zaprta med štiri stene stanovanja, s katerega je pogled na sosednji beton, je bila vse po čemer sem hrepenela, narava. Narava, ki ima tako izjemno moč zdravljenja.

In ta je danes vse okoli mene. Prvo, ko odprem oči in se zazrem predse, občutim toploto zemlje, ki mi daje dom. Takoj zatem preverim ali moj posvojenec, ki je 12 let preživel v kletki pasjega zavetišča, še mirno spi ali že nestrpno čaka, da začneva dan. Ko stopim pred vhod svojega rustikalnega bivališča, uzrem gore, obsijane z jutranjo svetlobo, in preverim, kako močno veter poganja bližnje vetrnice. Pogled nazaj se razprostira nad ocean, kjer vzhaja sonce, vsak dan le nekaj minut pred mojo budilko. Le nekaj korakov me loči do skupnih prostorov, kjer najbolj zgodni prostovoljci običajno že kuhajo kavo. Tam se pravzaprav dan šele začne – s kavo vedno na istem mestu, kjer se ga ob tej uri že dotikajo topli žarki. Žarki, ki tudi sredi največje zime dosežejo 20 stopinj.

Moja vloga v zavetišču je povsem jasna, snemam in pripravljam namreč video vsebine. Del dneva torej tekam za prostovoljci in našim malim živalskim vrtom, ki obsega čez 300 rešencev, del pa preživim za računalnikom ter urejam vsebine. Vmes vrinem še kak Zoom sestanek in email korespondenco, sicer pa se moje uredniško delo začne po kosilu, ko si ostali prostovoljci mirno odprejo pivo ali privoščijo siesto. Kljub dvojnemu delu se nikakor ne morem pritoževati, saj je moja pisarna sredi ograde s konji in s pogledom na valovito morje. Okolje je tako zelo pomirjujoče, prijetno in domače, da je delati čisti užitek. Morda pretiravam, a vsekakor je bolje med delom nabirati barvo, kot preštevati pajčevine v kotih stanovanja.

Zahvaljujoč dobrim organizacijskim sposobnostim mi kljub vsemu ostane dovolj časa, da se zvečer odpravim s psom na sprehod, ob ognju posedim na skupnostnih večerjah, se sem pa tja namočim v morju, čez vikend raziskujem pravljične kotičke otoka, z ekipo odigram partijo pokra ali preverim katero od lokalnih restavracij. Te malenkosti – sprehodi, izleti, topli sončni žarki, sproščena družba, terapevtska energija živali, kreativnost in iznajdljivost kolegov prostovoljcev, moj veseli kosmatinec, hladno pivo v lokalnem baru in svež ulov na krožniku restavracije – vse to je v tem trenutku zame neprecenljivo in tisto, kar me iz dneva v dan osrečuje. Če me je ta izkušnja kaj naučila (pa sem o tem večkrat že razmišljala predvsem na potovanjih po vzhodu), je to, da za srečno življenje človek res ne potrebuje veliko.

Napisala Katja Kozlevčar

Fotografije: Osebni arhiv

Preberite še: V zakulisju: Študij mode v Londonu je bila moja najboljša odločitev (dnevnik modne novinarke Ine)

Priporočamo tudi: V zakulisju: Svoj rojstni dan bom praznovala kar cel teden, če bom tako želela (dnevnik spletne urednice Mance)

Najbolj brano