V zakulisju: Študij mode v Londonu je bila moja najboljša odločitev (dnevnik modne novinarke Ine)

Fakulteta me je vrgla v morje, rešila pa je le tiste, ki so se naučili plavati.

V zakulisju: Študij mode v Londonu je bila moja najboljša odločitev (dnevnik modne novinarke Ine)

Pred tremi leti sem vihravo sprejela eno od največjih odločitev v svojem življenju. Po opravljeni maturi sem se s prijateljema Piko in Jušem preselila v London in začela študij Fashion Managementa na UAL: London College of Fashion, glavo pa mi je polnila le velika želja po karieri v modni industriji – mesec pred diplomo lahko potrdim, da je moja najstniška nepremišljenost prvič naredila nekaj dobrega.

Stvarem sem pustila, da se zgodijo. 

O selitvi v London nikoli nisem resno razmišljala. Zdi se mi, da smo v srednji šoli bolj ali manj vsi govorili o selitvi za študij – morda se nam je zdelo, da je v tujini vse boljše in drugače, želeli smo presekati rutino in izkusiti nekaj nepoznanega. London se je v takšnih debatah vedno ponudil kot prva logična destinacija, zdel se je kot mesto kulture, zabave in uspeha, misli o tem, kako je tam živeti, pa mi leta niso dale miru.

Misel o modni industriji, ki je segala širše od nove majice v trgovini, me je prevzela ob koncu srednje šole. Verjetno sta me pritegnila lepota in pogum uspešnih modnih vizionarjev, uživati pa sem začela v zgodbah za oblačili in njihovimi ustvarjalci. Brala sem članke, opazovala kampanje v revijah, gledala modne revije, o karieri v modni industriji pa nisem zares razmišljala - pravzraprav je bil poklic modnega oblikovalca edini, za katerega sem vedela, v tem delu pa se nisem zagotovo prepoznala. Začelo me je zanimati, zakaj je toliko govora o neki kolekciji, o drugi pa sploh ne, kdo vse stoji za enim kosom oblačila in kako je mogoče, da imajo trgovine v nakupovalnih centrih vsak teden nekaj novega na policah, tudi zunaj časa tednov mode.

Mojo univerzo, University of the Arts London, sem našla med prebiranjem o Leeju Alexandru McQueenu, ki je diplomant fakultete Central Saint Martins, ene izmed petih znotraj univerze. Vedela sem, da moja kreativa ne zadostuje konkurenci modnih oblikovalcev, v sebi sem prepoznala lastnosti, ki bi mi lahko koristile v poslovnem svetu, in tako naključno našla študij Fashion Managementa na London College of Fashion. Želela sem planirati, voditi, raziskovati in ustvarjati, študij v Londonu pa sem videla kot nepredstavljiv izziv, ki sem si ga že leta potihoma želela. Pritegnila me je dinamika mode, ki sem jo čutila skozi zaslon ali list papirja, življenje nekoga, ki dela v modi, pa sem si zamišljala kot unikatno in polno presenečenj. Prav rahla nevednost, v kaj se spuščam, in manjkajoč odgovor na vprašanje, kaj želiš postati, ko odrasteš, sta me prepričala, da svoj dolgoletni cilj o študiju medicine zamenjam za razvoj kariere na področju, ki me bolj veseli, preseneča in na drugačen način motivira.

London nosi drugačno energijo.

Prvo stanovanje na vzhodu Londona sem si delila s Piko, Jušem in štirimi tujci, ob misli nanj pa bolj kot grenek spomin o ustesnjenosti čutim hvaležnost – takrat je postalo jasno, da življenje v Londonu ne bo tako enostavno, kot smo predvidevali. Ob prvem prihodu smo s prijateljema začutili, da je naša motivacija mesto samo, in ne glede na to, da smo prvo leto spustili življenjski standard za stopničko ali dve, se s tem nismo preveč obremenjevali, videli smo le napredek in strmo pot navzgor. Prevzel nas je že preprost sprehod po Hyde parku, kosilo ali pogovor ob kavi. V Londonu je imela vsaka malenkost drugačno energijo kot v Celju, čeprav smo si na začetku čas krajšali s podobnimi aktivnostmi. O prvem navdušenju ob zavedanju, kje zares živimo, se pogovarjamo še danes.


Na prvi šolski dan so me pozdravile različne kulture, ljudje z vseh koncev sveta in misel o tem, kaj se zares dogaja. Takoj me je pritegnilo sproščeno vzdušje na univerzi, obkrožena sem bila s podobno mislečimi, motiviranimi vrstniki, počutila sem se svobodno in domače in začela prepoznavati dodatne priložnosti, ki so mi dane zaradi študija na UAL – poleg tega, da gre za cenjeno univerzo, je največji vtis name naredilo osebno zavzemanje za vsakega študenta posebej in iskrena želja profesorjev, da nam nudijo vso mogočo pomoč na začetku kariere.

Študij po poti, ki smo jo poznali do lani, sem izkusila do druge polovice drugega letnika. Predavanja in seminarje smo imeli na dveh kampusih, do katerih smo se sprehajali po brnečem Oxford streetu. Poleg rednih profesorjev so nam na posebnih seminarjih predavali Virgil Abloh, Steve Madden in Michael Kors, ena izmed rednih profesoric pa je oblikovala kreacije za princezo Diano. Še posebej pogrešam dodatne fizične delavnice o kulturi mode, osnovah računalništva in tujih jeznikih, ki mi zdaj polnijo dneve prek Zooma. Poseben čar so imeli večeri, preživeti s prijatelji na koncertih in zabavah – čeprav utrujeni in pod pritiskom šolskih obveznosti, smo si želeli, da tega vzdušja nikoli ne bi bilo konec.

Ključ do sprostitve v tujem mestu je bil čas. Pravzaprav sem potrebovala eno leto, da sem se povsem zavedala, kje živim in kaj pravzaprav študiram. Ko me je okupacija misli o poraznem prvem stanovanju že malo zapustila, pa sem začela v polnosti izkoriščati priložnost, ki mi je bila dana.

Svojega naziva raje ne prevajam v slovenščino.

Študij Fashion Managementa je narejen za vodje in tiste, ki kreativo lažje izražajo v številkah in planiranju kot pri oblikovanju oblačil, vseeno pa čutijo estetiko, razumejo globalne potrebe modne industrije in se znajo poistovetiti s kupcem.

Program traja tri leta, naloge v vsakem semestru pa so mi sistematično predstavile vsa področja, ki jih je v modni industriji treba poznati. Najpogosteje sem se srečala z ekonomijo, marketingom, buyingom in merchandisingom, razvijanjem produkta, oblikovanjem, vodenjem in analiziranjem strategij modnih podjetij. Izpitov je malo − namesto njih pišemo raziskovalne, seminarske in projektne naloge s fiksnim naslovom in dokaj svobodnim potekom, s čimer smo preverili svoje zmožnosti strateškega razmišljanja v dodeljenih primerih. Daleč najljubši projekt, ki ga zaradi epidemije nismo mogli zares dokončati, je bilo kreiranje lastne znamke v okviru predmeta Enterprise Management Project, kjer smo v skupini s petimi člani in sto funti začetnega kapitala morali sprejeti izziv in ustvariti svojo trajnostno znamko, nato pa rešiti njen obstoj v začetku epidemije. 

Širok predmetnik in priznana univerza pa še vseeno ne zagotavljata kariere ali vsaj priložnosti za začetek, in to so prepoznali tudi naši profesorji. Urnik omogoča obšolsko nabiranje delovnih izkušenj s pripravništvi, kar sem izkoristila in poleg reference na življenjepisu in praktičnih izkušenj pridobila tudi veščine, ki mi koristijo v osebnem življenju.

Moje prvo resnejše pripravništvo je bilo v podjetju House of Sunny, ki je pred dvema letoma v majhni pisarni kot skupina osmih ljudi gradilo svoje ime. Spoznala sem dinamiko globalne, spletne modne znamke, v timu sodelovala pri postavljanju njihove prve trgovine, samostojno kreirala promocijske kampanje in izkusila pritisk vodenja lastne znamke. Seveda sem bila, v skladu s pripravniškim stereotipom, zadolžena tudi za dostavo kave, brisanje po tleh in raznašanje pošte, kar mi je dalo posebno motivacijo – rekla sem si, da nikoli več ne želim početi česa podobnega, naslednjič pa si bom našla nekaj bolj strokovnega. Nisem se preveč pritoževala nad občasno banalnimi zadolžitvami, predvsem zato, ker pripravništva zame predstavljajo karierne stopničke, in ne nujno delo, v katerem ne bi uživala. 


Modni svet raziskujem in postelje.

Šolanje se je spremenilo pred letom dni, ko sem s seboj v Slovenijo vzela majhen kovček in predvidevala dvotedenski dopust v domači hiši. Kljub končni situaciji pa sem zadovoljna s tem, da je moje akademsko napredovanje še vseeno stalno, saj se v zadnjem letniku vse vrti okoli diplome. Srečo imam, da je sistem študija že od začetka namenjen samoiniciativnim študentov, ki si od programa zares želijo odnesti največ, in jim okolje, v katerem analizirajo baze podatkov, ni tako pomembno. Seminarji, ki so namenjeni izmenjavanju mnenj in analiziranju trenutnih problemov v modni industriji, ostajajo in meni pomenijo največji približek pravi študijski izkušnji.

Moj študij pa je v veliki meri izkušnja, ki sega dlje od sedenja v predavalnici. Pogrešam tedne mode, na katere sem hodila z največjim zanimanjem, Fiorrucijeve zabave, izgubljen tek po ulicah, ko sem zamujala na sestanek, in predvsem pristno spoznavanje novih ljudi. Učenje od doma je mogoče celo dobrodošlo, z epidemijo pa sta meni in mojim sošolcem odvzeti čista svoboda in polna izkušnja, ki smo jo prišli iskat v London.


Je bila odločitev prava?

Fakulteta me je vrgla v morje, rešila pa je le tiste, ki so se naučili plavati. Veliko sošolcev je šlo, nekateri pa še vedno ne vedo povsem, kaj bi počeli – na srečo je modna industrija tako odprta in povezana, da se nihče ne boji brezdelja in dolgočasja. Poleg tega lahko z gotovostjo trdim, da so nekateri moji sošolci vizionarji, ki bodo posegli dlje kot do pisarniške mize.

Iz programa izstopam samostojna, odločna, akademsko podkovana in pogumna. Z diplomo so mi odprta vsa področja poslovnega dela modne industrije, sama pa se najbolj vidim v modnem marketingu, čeprav se vseeno raje prepuščam spontanim priložnostim, o katerih sem prepričana, da bodo še naprej prihajale. Prav zaradi zavedanja o tem, kaj mi UAL lahko ponudi, bom po diplomi na tej univerzi nadaljevala še magistrski študij. Moja študijska izkušnja je segala dlje od šolanja, pomagala mi je odrasti, se osamosvojiti, ne nazadnje pa tudi potovati po svetu z namenom, da obiščem sošolce. 

Slovenijo sem začela pogrešati na drugačen način. Takoj po selitvi so me na dom vezali še sveži spomini iz srednje šole, prijatelji in varnost domače hiše, zdaj pa bolj pogrešam občutek sproščenosti, ki v Londonu kljub karanteni pride redkeje kot doma. Vseeno živim v mestu, kjer čas za sprostitev ni povsem samoumeven, to pa me ne moti, ampak ohranja motivirano.

Po treh letih sem na točki, kjer je London moj drugi dom. Poleg tega, da sem zaljubljena v svoje trenutno stanovanje, mi domač občutek dajeta Pika in Juš ter preostali Slovenci, s katerimi preživim veliko časa. Še vedno se mi ni uspelo naveličati energije, ki jo daje odkrivanje skritih kotičkov Londona in zavedanje o tem, da živim svoje nekdanje skrite sanje. 

Napisala Ina Podkoritnik

Fotografije: Osebni arhiv

Preberite še: Najbolj trendovski čevlji te pomladi, za katere ste misli, da jih ne boste nikoli več nosili

Priporočamo tudi: Pozabite na všite tangice, tu je še bolj drzen trend, ki bo spomladi razkrival naše hlačke

Najbolj brano