V iskanju službe

»Zaradi brezposelnosti sem čisto na tleh. Ne vem več, kam naj se dam in kaj naj počnem ...«

V iskanju službe

To je eden od zapisov na forumu o brezposelnosti. Elle je zanimalo, kako se ženske z njo spopadajo, kako vpliva nanje, kakšne občutke vzbuja v njih. Veliko izkušenj smo našle na forumih pa seveda tudi v neposredni bližini ...

»Ženska, ki nima službe ali to izgubi, ima dve možnosti: prepusti se malodušju in se brezvoljno pritožuje nad življenjem ali pa sprejme situacijo in jo želi aktivno spremeniti,« pravi Sara, ena od njih, že iz njenih prvih besed pa razberemo, da je med tistimi, ki jim optimizma ne manjka.

Nekatere se s težavo spoprimejo odločno in neomajno, druge popadeta panika in občutek nemoči. Če se zavrnitve vrstijo druga za drugo, včasih celo najbolj optimistične podležejo občutkom ujetosti in začnejo izgubljati upanje, toda glede na vse prebrano in slišano lahko rečemo, da je vse skupaj precej povezano in prepleteno: bolj ko smo odločni in verjamemo, da nas služba čaka za vogalom, ker si jo – tako kot vsi drugi – pač zaslužimo, prej jo bomo tudi dobili ...

Na tem mestu moramo seveda izločiti vse posebne situacije, ki od človeka zahtevajo veliko več kot vero vase (in v druge) in aktivno iskanje zaposlitve. Sara pa nadaljuje: »Storiti ničesar danes ni več sprejemljivo. Vsi smo siti razpravljanja o krizi, jamranja in prenašanja odgovornosti za svoje življenje na vsesplošno stanje. Morda je čas, da nehamo valiti krivdo za svoj trenutni neuspeh na druge, na politično ureditev, na gospodarsko krizo, na sosedovega psa ...«

Nato nam razloži svojo zgodbo. »Potem ko sem pri 25 letih diplomirala iz ekonomije, sem bila tri leta prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Kot svoj glavni interes sem zapisala informatiko. Odposlala sem več kot 80 prošenj, odgovorov – negativnih – je bilo zelo malo, skoraj vsi pa so zavrnitev utemeljevali s tem, da nimam izkušenj. In kje naj jih dobim?! Priznam, čisto malo me je že grabilo malodušje, bila sem namreč povsem finančno odvisna od staršev in dedka, vendar se nisem dala.

Mislila sem si, da če ne gre po tej poti, bo šlo pa po drugi. Bežno sem poznala žensko, ki je izdelovala in prodajala zelo posebne ročne lutke. Ker sem si od nekdaj želela ustvarjati, sem jo poklicala in brez kakšnih posebnih pričakovanj vprašala, ali potrebuje pomoč. Rekla je, da načeloma ne, a naj se vseeno oglasim pri njej, če me zanima takšno delo. Ko sem prišla, sva se zelo ujeli, bili sva narejeni iz podobnega testa. 'Kako to, da si študirala ekonomijo, saj si ustvarjena za ustvarjanje,' se je šalila, medtem ko me je že učila veščine.

Nekaj časa sem zahajala k njej, da sva se družili in zraven kaj zašili, pozneje me je vzela pod svoje okrilje in skupaj sva ustvarili in oživili nešteto lutk, ki so spoznale že ogrom­no otrok po vsej Sloveniji. Vem, da se sliši kot kakšna pravljica, vendar je to moja resnična izkušnja.« Pozitivno mišljenje res veliko pripomore k uspehu; zelo pomembno je, da ženska brez službe ne izgubi upanja in zaupanja ter samozavesti oziroma dobre samopodobe, saj se v nasprotnem primeru začne vrteti v začaranem krogu.

Ljudje smo pač bitja interakcije. Če potencialni delodajalec začuti njeno šibkost, nezaupanje vase, slabo voljo, se bo verjetno podzavestno odzval z zavrnitvijo, kajti v svojem podjetju ne potrebuje nekoga, ki ni sposoben samozavestnega nastopanja, zagovarjanja svojih idej in dejanj ... Vsaka nova zavrnitev pa pomeni dodaten obrat v začaranem krogu.

Izgubi samozavesti se je najlaže upreti tako, da ostanemo tudi v času brezposelnosti zaposlene – s čimerkoli, še najbolje s čim koristnim zase in za druge. Špela, po poklicu profesorica italijanščine, nam je na primer povedala, da ji v času njene brezposelnosti ni bilo nikoli dolgčas, da je komaj utegnila napisati kakšno prošnjo, saj je bila zelo zaposlena s prostovoljnim delom. Med drugim je kot prostovoljka delala v ljubljanskem kliničnem centru, kjer se je družila z bolniki, se z njimi pogovarjala, jim brala, z njimi igrala družabne igre, hodila na sprehode ...

»In vse to se mi je kmalu obrestovalo, tako da mi prošnje sploh nikoli ni bilo treba napisati. Neki bolnik me je opazil, prepoznal je mojo pridnost in predanost, pogovarjala sva se o vsem mogočem, tudi o moji brezposelnosti in želji po delu, in na koncu dneva me je priporočil jezikovnemu studiu, kjer sem potem dvakrat na teden vodila tečaj italijanskega jezika. Dobila sem svojo priložnost, čeprav na začetku seveda nisem veliko zaslužila.

Po osmih mesecih pa so bili z mano tako zadovoljni, da sem postala pomočnica vodje izobraževanja. V organizaciji jezikovnih tečajev uživam še danes, zraven pa za dušo vodim tečaj italijanskega jezika.« Tudi neka uporabnica foruma nas je prepričala s pozitivnim pogledom in voljo do redne zaposlenosti – tudi če ni redne zaposlitve in tudi če je za to treba prestopiti meje države in lastne osebnosti.

Zapisala je nekako takole: »Danes je pač tako, da se za nekaj izšolamo, delamo pa nekaj čisto drugega, ker se pač moramo prilagajati zahtevam trga! In času in razmeram, v kakršnih trenutno smo. Sama sem zadnjih deset let delala za določeni čas, in sicer vsakih šest mesecev drugo delo, saj sem bila zaposlena sezonsko. In zdaj si to še vedno lahko privoščim – selim se za delom.

Nekje bi na primer rada bila, pa si tam najdem zaposlitev – trenutno bi šla rada na morje, torej si bom tam poiskala delo. Vse to pa se mi je začelo dogajati, ko sem začela videti raznolike priložnosti oziroma možnosti in ker – rada delam, iščem delo, ne le službe!« Če se nam delo torej ponudi v tujini, je že prav tako, da izkoristimo možnost in odpotujemo. Moja soseda, ki je že eno leto brez službe, pravkar pripravlja kovčke. Z družino se bodo preselili v Celovec, ker je tam dobila zelo privlačno ponudbo ...

Pa čeprav imajo tu lastno stanovanje, tam pa bodo živeli v podnajemniškem. In čeprav gre njen edinec zdaj v peti razred osnovne šole in ne zna niti besedice nemškega jezika. »Verjamem, da moramo iti, takšna priložnost se ti ne ponudi vsak dan. Življenje že ve, le zaupati mu moraš,« mi razlaga, vsa polna upanja.

Nasveti s foruma:

  • Najbolj zaželeni naj bi bili tisti delavci, ki niso 'nevarni'. Če v prošnji napišeš, da imaš končano peto stopnjo izobrazbe, je včasih lažje dobiti službo. Kariero pač začenjaš na najnižjih stopničkah.
  • Ko iščem novo zaposlitev, vedno odnesem prijavo ali ponudbo osebno (emšo je pač emšo, in moj je kar luštno velik, za njim pa se ne vidi človeka – nekdo je pri tridesetih bolj iztrošen kot nekdo pri petdesetih).
  • Če bi, ko sem iskala službo, šla delat za šank ali čistit, bi bila velika verjetnost, da bi tam tudi ostala. Zato sem iskala zelo usmerjeno, plača ni bila pomembna, pomembno je bilo, kje in kaj delovno mesto ponuja. In kaj lahko potem prodam naprej kot izkušnjo.
  • Draga brezposelna, pri sebi naredi natančen in iskren pregled tega, kar znaš, si sposobna delati in kje si se sposobna še dodatno izobraževati.
  • Ko boš zrela za delo, in ne samo za službo, se bo vse samo uredilo.
  • Morda lahko ta čas izkoristite za hobije oziroma za stvari, za katere prej ni bilo časa. Ponavljate tuje jezike, morda desetprstno slepo tipkanje, ki se ga lahko naučite sami, izpilite se v kakšni obrti, ročnem delu, ki bo pozneje mogoče lahko celo vaša služba, poskušajte narediti čim več na sebi.

V avgustu je v Lendavi potekal Sofijin festival: Ime mi je ženska, na katerem so med drugim obravnavali temo Brezposelna, a zaposlena. V sklopu projekta so izvedli tudi anketo, ki je pokazala ...

  • 88 % anketiranih se strinja, da obstaja veliko dobrih priložnosti, kako lahko brezposelna ženska koristno zapolni prosti čas, kar so podkrepili z izjavami: ustanovi lahko lastno podjetje; zaposlena je lahko s prostovoljstvom ali opravljanjem družbeno koristnih opravil; za zadovoljstvo ženske ni potrebno finančno ozadje, njena duša je lahko srečna na tisoč in en drugačen način ...
  • 93 % anketiranih soglaša, da je socialno podjetništvo dobra oblika vključevanja žensk v družbeno aktivno življenje: pomoč pri varstvu otrok; nudenje pomoči pri učenju otrok ločenih, neizobraženih, prezaposlenih staršev; ekološko kmetovanje; negovanje tradicionalnih ročnih spretnosti (morda na bolj moderen način); ukvarjanje z zeliščarstvom, permakulturnim načinom pridelovanja zelenjave, izkoriščanjem naravnih virov in podobno; prostovoljstvo; vključevanje v projekte ali druge pomembne akcije; pomoč pri organizaciji dobrodelnih dogodkov; širjenje in delitev svojega znanja skozi hobije ...
  • 74 % se jih strinja, da so aktivne brezposelne ženske pomembne za družbeno okolje, saj se ukvarjajo s pobudami, za katere si sicer nihče ne vzame časa.
  • 74 % vprašanih pozna brezposelne ženske, ki so ves čas zaposlene in s svojim delom nekaj malega tudi zaslužijo. Prav vsi pa menijo, da so ženske, ki se v obdobju brezposelnosti znajo zaposliti, vedrejše, zanimivejše ter duševno in telesno bolj zdrave.

Pripravila: Nina Pretnar

Najbolj brano