Dve najpomembnejši modni hiši v Parizu, Yves Saint Laurent in Christian Dior, sta izbrali nova oblikovalca.
Prinesla naj bi jim svežo in moderno estetiko. Jima bo uspelo, da se v zgodovino mode vpišeta kot začetnika nove modne dobe?
Že dolgo ni bilo leta, kot je bilo 2012. Modni svet je šušljal o odhodih, prihodih, o praznih mestih na čelu modnih hiš, o odpuščenih oblikovalcih. Vsak dan znova se je ugibalo o novih imenih in razpravljalo, kdo bi lahko kam odšel in kam prišel.
V februarju 2012 je odjeknila nepričakovana vest, da se Jil Sander vrača v modno hišo, ki jo je zasnovala leta 1968, in da bo kolekcija za jesen in zimo zadnja, ki jo bo za omenjeno hišo predstavil Raf Simons. Ta je zanjo prikazal čudovite modele, ki so se v določenih detajlih več kot očitno spogledovali z estetiko Christiana Diorja. (Jasnovidnost ali le dobra promocija? Je gospod Simons vedel, da ga čaka mesto pri Diorju? Pa čeprav je modna javnost na glas napovedovala, da bo Raf tisti, ki bo v hiši YSL zamenjal Stefana Pilatija?) Po končani modni reviji so cvetje v velikih vazah pustili, da ovene, kar naj bi oznanilo konec neke dobe. In priznani belgijski oblikovalec je ostal brez dela.
Drama pa se tu ni zaključila. V Parizu so sporočili, da na čelo modne hiše Yves Saint Laurent prihaja Hedi Slimane. Slimane, nekdanji oblikovalec moške mode in kreativni direktor pri liniji Dior Homme, je bil nepričakovan izbor za to luksuzno francosko blagovno znamko, še zlasti ker je večina na tem mestu že videla Simonsa ... A ta je bil zdaj postavljen za kreativnega direktorja pri hiši Christian Dior.
Rafu Simonsu in Hediju Slimanu so rivalstvo pripisovali že prej, ko sta oblikovala moška oblačila, a zdaj je ta beseda dobila povsem nov pomen. Suzy Menk, modna urednica pri International Herald Tribunu, meni, da je prišel čas nasprotujočih si vizij, epski modni boj, ki ga je moda videla že tolikokrat prej – nič manj pomemben kot tisti, ko se je romantična eleganca Christiana Diorja spopadla z zračno arhitekturno in skulpturno estetiko Christóbala Balenciage.
Medtem ko se je Simons ukvarjal z oblikovanjem, se je Slimane pozabaval s promocijo. Ime prêt-à-porter kolekcije je spremenil v Saint Laurent Paris, oblikovalski studio pa iz Pariza preselil v Los Angeles, kjer zdaj živi in dela.
Obe zamenjavi bi se pred leti zdeli nepredstavljivi. Slimane je nadaljeval promocijo, tokrat z odprtimi tviti, s katerimi je napadel Cathy Horyn, kritičarko New York Timesa, ki ji je prepovedal prisotnost na reviji Saint Laurent Paris, ker naj bi ta, še preden so bile kolekcije prikazane, simpatizirala z Diorjem in mu dajala prednost.
Potem se je zgodil trenutek resnice – sledile so revije. Najbolj težko pričakovani obračun v modni zgodovini je tehtnico obrnil na stran Rafa Simonsa, čeprav tudi on dela za marsikoga ni opravil, kot je bilo pričakovano. Težko je ponoviti spektakel, ki ga je za Dior pripravljal John Galliano, tega mu nihče ne očita (moda je že zdavnaj naredila korak naprej ter teatralni luksuz in pretirani dekor pustila na začetku tega tisočletja), a preočitno brskanje po arhivih tudi ni rešitev, s katero bi se lahko pohvalil oblikovalec njegovega kova. Še več kazenskih točk pa si je za aktualno kolekcijo priboril njegov 'tekmec' Hedi Slimane.
Zbrali smo misli najpomembnejših modnih kritikov. Nadaljevanje sledi, ko se zaključi teden mode v Parizu, kjer bodo prikazane kolekcije za jesen in zimo 2013 (ko bodo te na sporedu, bo Elle že v tiskarni).
Suzy Menkes
International Herald Tribune
»Osebna dediščina gospoda Slimana je na površje izplavala kot ultraozke hlače v kombinaciji s kratkimi vojaškimi suknjiči. Obleke do tal so bile manj vpadljive. Kolekciji so dale pridih luksuznega, a ne dovolj luksuznega hipijevskega stila, z izjemo ene popolne večerne obleke s stopničastimi naborki. Mogoče bi gospod Slimane naslednje leto lahko izkoristil YSL-kode, da preide k bolj dinamičnim stvaritvam.«
»Simonsova revija za Dior za leto 2013 je triumf modernizma 21. stoletja, ki je pregledal vse kode čistoče in preprostosti. Odličnost različnih konceptov in način, kako izkazuje spoštovanje ženskemu telesu, prav s to kolekcijo po vsej verjetnosti najbolje oživljata duh modne hiše s tako bogato dediščino še iz časa, ko je Karl Lagerfeld pred skoraj 30 leti prvič reinterpretiral Chanel.«
Tim Blanks
»Po reviji je Betty Catroux, dolgoletna Yvesova muza, v deliriju navdušenja Slimana razglasila za rešitelja ženskega rodu. Resničnost pa je vseeno malce manj graciozna in veliko bolj skladna s tem, kako je Slimane preživljal svoj čas, odkar je pred petimi leti zapustil svet mode. V mestu angelov, če smo bolj natančni. Povsem se ujema z dejstvom, ki bi se lahko imenovalo Slimanova obsedenost s Kalifornijo.«
»Bilo je nemogoče, da ne bi opazili ognja, ki so ga ta teden podpihovali mediji s primerjavo Rafa in Hedija. Simons je s svojim smokingom odgovoril na rivalstvo in z njim poskrbel za osebni manifest. Njegov defile: krilo, krojeno v krogu, v kombinaciji z resnim rdečim topom iz svile in kašmirja, erotični rdeči baloni satena, kjer se prelivajo vzorci cvetličnih potiskov ... z njim je preobrazil zgodovino v posebno vrsto glamurja za 21. stoletje.«
Cathy Horyn
New York Times
»Kolekcija je lepa, a zmrznjena vizija hipijevskega dekleta v Chateau Marmontu. Oblačilom gospoda Slimana manjka nov modni duh. Kot da ne bi želel interpretirati stila YSL, še barve so delovale pridušene. V preteklih dveh desetletjih je horda oblikovalcev in stilistov, ki obožuje vintidž stil, uspešno trgovala s to estetiko; in ker je gospod Slimane veljal za avtorja modnega stila, sem od njegovega debija pričakovala več. Dobila sem občutek, da gre za nekoga, ki je od modnega sveta oddaljen kar nekaj preteklih let. Če je tako, bi bila to lahko zanimiva tema za preučevanje. Toda, po drugi strani, ni šlo za nič novega, česar bi se lahko naučili.«
»Raf Simons je dokazal, da je več kot le kreativni direktor, je odličen dekorater. Arhitekt in prav gotovo nekdo, ki vpliva na oblikovanje okusa. Gospod Simons se je poigral z nekaterimi najbolj poznanimi silhuetami Christiana Diorja, A-linijo in H-linijo ter seveda suknjičem, pa vendar se je ves čas čutilo, da je pred nami nekaj novega.«
Women's Wear Daily
»Oblačila za prihajajoče glasbene festivale? Ali je Slimane ponudil nov, osupljiv recept za provokativni šik po vzoru Saint Laurenta? Nikakor. Namesto tega si je raje privoščil sladek poklon rok prizmi Los Angelesa (ali pa je poskušal obleči nekatere najbolj suhe stranke Rachel Zoe). Bilo je zanimivo ... do točke čudnega.«
»Simons je prekosil pričakovanja. V 14 minutah (ob intenzivnem delu, ki je bil potreben prej) je Dior pripeljal na mesto, ki ga ta hiša že dolgo ni zavzemala, na mesto, kjer oblačila niso le sijajna folija, načičkana z dodatki in kozmetiko, ki prinaša astronomske prihodke. Ta kolekcija je utripala s fuzijo sodobnega in kul.«
Besedilo: Nenad Janjatović in Petra Windschnurer
