Naše življenje sestavljajo sklepanje, ohranjanje in prekinjanje prijateljstev. Včasih je presenetljivo težko, a ne nazadnje večinoma tudi zapolnjujoče.
Večina se nas kot otrok nauči iskati pripadnost skozi prijateljstvo. Ko smo mladi, naš družbeni položaj pogosto služi kot okvir za našo kašasto, neoblikovano identiteto. V najbolj površnem smislu smo, s komer se družimo. To je seveda nevaren okvir, zaradi česar je nekaterim otrokom udobno, drugi pa so izolirani in prizadeti. Čeprav se staramo in se popolnoma oblikujemo iz izkušenj in z ljudmi okoli sebe, se pogosto oklepamo te osnovne mere sebe.
Zdi se, da socialna negotovost posledično prinaša nesorazmerno veliko strahu pred prijateljstvom.
Ta strah je globoko zasidran, kodiran v naših voljnih možganih v preveč ranljivi starosti, da bi se ga bilo mogoče enostavno znebiti. To je znan občutek – negotovost prijateljstva me je mučila večino življenja, vendar je bila njena vztrajnost v odrasli dobi zlovešča. Kako me lahko hkrati prizadene, ko ljudje nenehno odpovedujejo druženje, a si tudi neznansko oddahnem? Kako si lahko hkrati nekaj želim in se obnašam v nasprotju s to željo? Zakaj, kar je najpomembneje, tega do zdaj še nisem ugotovila?
Če nas negotovost v otroštvu zaznamuje v odraslosti, se zdi, da sodobni mediji te rane le še poglabljajo. Vsak dan na družbenih medijih gledamo, kako ljudje javno razkazujejo svoja življenja in gojijo nevidna prijateljstva, ki predstavljajo lažno resničnost. Tudi filmi in serije ne pomagajo s svojimi očarljivimi zasedbami, ki se srečujejo dvakrat na teden – enkrat za malico, enkrat za pijačo. Kdo tako živi? K vsemu temu dodajmo, da je nedavni poudarek na ženskem prijateljstvu v mainstreamu, ki je, čeprav iz številnih razlogov čudovito, dal zapletenim, neurejenim odnosom nekakšen nepremagljiv lesk. Pritisk in nerealna pričakovanja, ki jih prinašajo ženska prijateljstva, potrjujejo vse bolj razširjeno misel, da so odnosi med ženskami lahko vsestranske ljubezenske zgodbe. Te ideje se spomnim še iz Seksa v mestu, ko so Carrie in njene prijateljice predlagale, da bodo namesto moških kar druga drugi sorodne duše.
Mogoče nekatere res gojijo tako popolno, zimzeleno prijateljstvo, vendar mislim, da je to manj pogosto, kot si mislimo.
Ko smo bile mlajše, je bilo prijateljstvo preprosto. Prijateljicam, ki so sedele v isti klopi, smo z barvnimi pisali pisale pisemca in risale sličice. Ob rojstnih dnevih smo same izdelale čestitko in vanjo zapisale, kaj občudujemo na njej, ter se ure in ure pogovarjale na igrišču. Skrbno in natančno je bilo poskrbljeno za občutke vseh vpletenih.
Zdaj imamo kot odrasle osebe službo, račune in odgovornosti zunaj vesolja najboljših prijateljstev. Vzdrževati prijateljstvo pri 30. letih in več je težje. Ni pravega časa za obiskovanje, če pa že je čas, ni energije. Včasih se zdi, da se moramo, če želimo ohraniti prijateljstvo, zadovoljiti z družabnim ekvivalentom v slogu drive-ina in kave za s sabo. Čas res beži, tako kot so rekli naši starši. Z vsako minuto, ki jo odraslost požre, izgine tudi en dober namen. Zanimivo je, kako hitro je prepozno za pošiljanje tistih čestitk, tistega sporočila, darila ob novem stanovanju ali dojenčku. Grozljivo je, kako preprosto je ne klicati in se ne pojaviti na pomembnem dogodku.
Vsekakor smo krive, da smo se vsaj enkrat veselile, ko je nekdo odpovedal druženje.
Imamo tako malo časa zase, ko nismo zasute z delom, s partnerjem ali otroki, da se nam že dodatna ura prostega časa zdi kot pravi blagoslov. Če pa se dejansko družimo, smo vedno vesele, da smo se. Postalo je preveč preprosto imeti občutek, da ohranjamo prijateljstvo s tem, ko nekomu všečkamo fotografijo in na družbenim omrežjih spremljamo njegove korake. Vsi potrebujemo osebni stik.
Prijateljstvo v teh dneh zahteva tako nepremišljenost kot iznajdljivost – pripravljenost, da se zelo trudimo, a tudi zadovoljimo z ostanki. Tako vidimo prijatelje, kadar in kjer jih imamo možnost: po navadi tedne in tedne iščemo luknje v urniku samo zato, da tisto kavo stlačimo med dva opravka.
Prijateljstvo odraslih je tako nekoliko žalostno – kako včasih popustimo v manj kot zglednih izrazih iskrene prijateljske ljubezni.
V zameno pa razumevanje vračamo. Ne gre za to, da ne želimo delati rojstnodnevnih kolažev, ne da bi potrebovali opomnik na Facebooku, ampak gre za to, da ne moremo. Ne vedno. To ne pomeni, da kar obupamo. Obstaja nekaj prijateljstev, ki sem jih zanemarila in bi jih rada obnovila. Hkrati pa verjamem, da so nekatera sestrstva zgrajena tako, da prenesejo obdobja ne tako dobrega prijateljstva, in ko se zgodi ponovno zbližanje, se bom zahvalila trpežni duši za potrpljenje, poslala čudovit šopek in bila pripravljena na vzajemno.
Hkrati pa niti sklepanje prijateljstva ni preprosto. Vedno so nas učili, da moramo biti previdni, češ naj na druge gledamo kot na tekmece. Še vedno obstaja ta kliše, da smo med sabo tekmovalne in zavistne ter da si hitro skočimo v lase. Rivalstvo med ženskami je spretno gojeno, želja, da bi bile najboljše, izhaja že iz otroških peskovnikov. Velja ideja, da smo ženske v celoti osredotočene na svoj videz in sposobnost zapeljevanja, tudi če to pomeni prekinitev prijateljstva. Da smo v iskanju ideala edinstvenosti: le ena je lahko izbrana, ena je najlepša, najbolj zaželena, najbolj cenjena. Tako smo ženske obsojene, da v tem 'tekmovanju' porušimo vse pred seboj. Na tem svetu, kjer se vsak opredeljuje le kot tekmec drugega, se sestrstvo potem ne zdi mogoče. To tekmovanje med ženskami, zvijača patriarhata, nas je razdelilo in preprečilo, da bi 'razred žensk' postal kolektivna grožnja moške hegemonije. Tako kot bratstvo ima tudi sestrstvo zelo političen pomen. Zato se ta beseda nanaša na nešteto oblik ženskih združenj, katerih cilj je emancipacija žensk. Osvobodilna gibanja žensk v 70. letih so ji dala bistveno vlogo in poudarila pomen čustvenih vezi med njimi.
Toda za trenutek se otresimo tega vidika in pomislimo, kako deluje prijateljstvo: kakšen je občutek in kaj nam daje.
Odnosi med odraslimi imajo več odtenkov. Včasih so kratki, a globoki, čudni, a popolni, dolgi, a lahkotni. Najboljša prijateljica ni superlativ in ne pomeni nič posebnega: leta poznanstva, skupni čas, opravljeni klici. To je raven intimnosti, skupnega prostora in jezika, ki ga poznata samo tisti dve, ki sta v tem odnosu. Tako je prijateljstvo veliko bolj neomejeno in mogoče si ga je predstavljati do neskončnosti.
To izkušnjo sestrstva ženske v sebi čutimo že stoletja prej, preden se je beseda razmahnila v 70. letih prejšnjega stoletja in preden je spet potonila v pozabo. Od takrat sta se desetletje za desetletjem prijateljstvo in solidarnost med ženskami prerazporejala prek znamenitih dekliških večerij ali bolj formalnih združenj, kot so nekatera poslovna društva. Ta vez, ki je živela sprva v intimnosti, je končno prišla iz sence v pop kulturo in postala svetovni fenomen z uspehom Seksa v mestu leta 1998. Ženskam po vsem svetu se je zdelo, da smo se končno začeli pogovarjati o tem, kaj vsak dan preživljamo s prijateljicami. Ta občutek, da se lahko zanesemo na ljudi, ki niso naša družina, a nas poznajo in razumejo bolj kot kdorkoli, je bil do takrat še vedno nejasen in ne preveč zavesten. 23 let je minilo od prve epizode, vmes pa smo lahko spremljali še Leno Dunham in njene Girls.
Medsebojna pomoč je bila vedno v središču ženskega prijateljstva, kjer oblikujemo sistem, v katerem druga drugi svetujemo, se poslušamo, spodbujamo.
To je kot neformalni klub za podporo, ki ga neizmerno cenimo, saj je njegova korist ogromna! Delo, ljubezenski odnosi, materinstvo, splavi, kariera, dvomi, strahovi in radosti so združeni v mešanico nežnosti in moči. Kar nas veže skupaj, je izkušnja biti ženska. Trenutki izmenjavanja misli in čustev so vedno plodni. Vsaka ohranja svojo osebnost in je lahko popolnoma samosvoja.
Ženske razumemo. Lahko delimo izkušnje, se šalimo, slikamo doživetja in opisujemo ponižanja, ki moškim ne pomenijo ničesar, a ženske razumemo. Nenavadno, a občudovanja vredno pri teh globokih in osebnih povezavah žensk je, da pogosto zanemarjamo starostne, ekonomske, svetovne izkušnje, raso, kulturo – vse ovire, ki se jih v moški ali mešani družbi zdi tako težko premostiti. Prek ženske solidarnosti smo vpete v sestrstvo, ki zajema množico intimnih pomenov, političnih bitk in katerega preporod danes omogoča ženskam, da se zavedajo moči, ki jo imajo v svojih rokah.
Zagotovo se še globlje povezujemo med krizo ali v času velikih prelomnih trenutkov ... In ko se povežemo, v tistih res pomembnih, prelomnih, prehodnih trenutkih v svojem življenju, smo resnično ranljive, in zato dajemo še toliko več sebe, s tem pa tudi razkrijemo, katere so naše šibke točke. Predstavljajte si to kot nekakšen tenis ranljivosti. Za vzpostavitev resničnih povezav z ljudmi namesto svojih uspehov delimo svoje neuspehe. Svoje negotovosti, dvome in čustva udarjamo naprej in nazaj kot Serena in Venus Williams, samo da namesto žogice s hitrostjo 200 kilometrov na uro serviramo globoke izpovedi in skrivnosti, ki pravzaprav bolijo enako, kot če nas bi teniška žogica udarila v prsi.
A ne glede na vse velja, kar je izjavila Carrie: "Pravijo, da nič ni večno; sanje se spreminjajo, trendi prihajajo in odhajajo, toda prijateljstva nikoli ne gredo iz mode."
Fotografija: Osebni arhiv
){kind=link}