Pogovor s "krivcema" za Kenzov preporod

Z njima je Kenzo ponovno našel svojo razposajenost.  »Ne držite se preresno! Vnesite energijo! To je zabaven dogodek, naj bo očitno ...«  Z nekaj stavki, namenjenimi manekenkam, ki so se pripravljale na eno izmed revij, je Etienne Russo, ustanovitelj podjetja Villa Eugénie, zadolžen za oblikovanje scenarijev modnih šovov, povzel duha, ki sta ga Carol Lim in Humberto Leon vdahnila Kenzu.

Skrajno sodoben oblikovalski par, znan pod imenom Opening Ceremony (Otvoritvena slovesnost), je pred dvema letoma prevzel oblikovalsko taktirko pri Kenzu. Sta pravi val svežine. Poslanstvo ameriškega dvojca je znova najti prefinjeno energijo modne hiše, ki jo je ustanovil Kenzo Tokada in slovi po mešanicah razposajenih potiskov. Njuna prva kolekcija za znamko je v trgovinah že lani dokazala, da se v hišo vrača življenjska energija.

Tako ljubka in prijazna Carol, korejskih korenin, kot energični Humberto, kitajsko-perujskega izvora, ki mu nikdar ne zmanjka drobnih norčij, sta rojena v Los Angelesu in odlično poosebljata izraz easy going. To opazimo takoj po prihodu v zaodrje, uro ali dve pred začetkom revije, ko vse še zdaleč ni pripravljeno, onadva pa sta popolnoma mirna. Njun smeh je komaj kaj zaskrbljen, ko ob klicu manjkata še dve manekenki ... To je verjetno odraz njune kalifornijske plati.

Spoznala sta se na Berkeleyju, ko sta imela 18 let

»Zdaj jih imava dvakrat toliko,« se smeje Humberto, »kar je veliko bolje, kot reči, da jih imava 36, kajne?« Carol je študirala ekonomijo, Humberto umetnost. »Po študiju sem se  zaposlila na banki, Humberto pa v svetu mode. Po šestih mesecih sva se oba preselila v New York. Sama sem mesto na banki zamenjala za delo pri hiši Bally of Switzerland, Humberta pa so zaposlili pri Burberryju,« se spominja Carol. Zamisel, da bi imela trgovino s konceptom, se jima je porodila v Hongkongu. »Rada potujeva, odkrivava nove oblikovalce, umetnike, novo glasbo ...« nadaljuje Carol.

»V eni sami trgovini sva želela ponuditi vse, kar imava rada; obenem sva v New Yorku hotela ustvariti prostor, kjer bi lahko pokazala dela najinih prijateljev, umetnikov in oblikovalcev.« Trgovino (na ulici Howard Street v Sohu) sta poimenovala Opening Ceremony, ob čemer pomislimo na otvoritveno slovesnost olimpijade. »Vsako leto, tako kot na olimpijskih igrah, izkažemo posebno čast drugi državi. Lani septembra smo praznovali deseto obletnico naše znamke, kar smo počastili s predstavitvijo desetih mladih korejskih oblikovalcev.«

Danes se njun koncept postavlja že v petih trgovinah, od tega sta dve v Tokiu, kar potrjuje uspešnost zamisli. V njunih arzenalih umetnosti najdemo zadnje modne krike oblačil in najbolj aktualne knjige o umetnosti. Prijatelja in sodelavca imata izjemen čut za odkrivanje mladih oblikovalskih talentov, zelo hitro pa sta ponudila tudi lastno znamko oblačil: »Svojo znamko sva začela oblikovati, ker je bilo toliko stvari, o katerih sva sanjala, pa jih nisva mogla nikjer najti. Nato so trgovine začele spraševati po najini liniji. Skrajno zabavno se nama zdi ponujati lastno trgovsko znamko drugim trgovinam! In to tudi tistim največjim!« pravi Humberto.

Skupina LVMH, ki ji pripada tudi Kenzo, se je nanju obrnila, da bi posodobila to znamko

»Gre za precej tipično novačenje. Kenzo ni prestižna ali tradicionalna modna znamka,« pojasnjuje Pierre-Yves Russel, direktor na oddelku za modo pri skupini LVMH. Pomembno je bilo doumeti, kaj je ustvarilo njun uspeh. Jasno je, da je enako ravnal Kenzo, ko je v začetku sedemdesetih oblikoval linijo Jungle, ki je navdihnila znamko. »Želel sem najti to prvobitno energijo. Carol in Humberto sta mi predstavila posnetek svojega dela, v katerem sta ujela urbano moč in duh naše hiše. O tem ni bilo dvoma.«

»Bila sva pripravljena na sodelovanje pri nekem veliko večjem projektu. Sodelovanje z umetniki, igralci in oblikovalci naju je veliko naučilo o zakonitostih trga, različnih distribucijskih kanalih, poslovanju v tradicionalni in e-trgovini (Kenzovo najdete na naslovu kenzo.com). Mislim, da sva bila izbrana, ker sva z Opening Ceremony dokazala, da rada pripovedujeva zgodbe, prav kot je to počel Kenzo Tokada. Tukaj sva, da nadaljujeva njegovo delo,« poudarja Humberto.

Vendar posodabljanje 'arhivskega gradiva' ni zanju,

njun cilj je izraziti radostno eleganco s kolekcijami, ki so zasidrane globoko v sodobnosti. »Pomembno je na novo opredeliti elemente znamke, ki živi v tem času,« poudarita v en glas. Tokada je bil eden izmed mojstrov barvnega bloka, in ne moremo govoriti o cvetočih potiskih, ne da bi omenili njegovo ime; obenem pa je ulični slog ponesel v svet mode. Dekleta, ki so nosile Kenza, so bile nadvse seksi ... To želiva ponovno oživiti.« Posodobitev znamke je torej ena izmed njunih delovnih nalog.

Na njunih revijah so manekenke zelo raznolike: Kenzovo žensko zaznamuje predvsem njena osebnost. Na prvi reviji pred dvema letoma sta nastopili njuni dobri prijateljici Chloë Sevigny in Solange Knowles. Sodelovanje s prijatelji je značilna poteza Kenzovega sloga: »Carol je moja najboljša prijateljica in skupaj tudi delava. To, da v svoje delo vključujeva prijatelje, je recept za najino uspešnost!« je prepričan Humberto.

Opening Ceremony je zgled prijateljskega sodelovanja: vsi njuni prijatelji, Chloë Sevigny, Spike Jonze in Sofia Coppola, so na primer oblikovali lastne mini kolekcije. »Na začetku sem si želel, da bi Kenzo deloval kot neka bratovščina, kolegij oblikovalcev, med katerimi bi vsak ustvarjal svoje kolekcije,« pojasnjuje Pierre-Yves Russel, »vendar bi bilo takšno skupnost nemogoče voditi. Carol in Humberto pa z navdušenjem sodelujeta z drugimi; zelo odprta sta in zelo sodobnih nazorov.«

»Vsako sezono želiva presenetiti s čim novim,«

pravi oblikovalski par. »Iskati želiva spremembe in obenem ponovno najti tistega pravega duha, ki ga je Kenzo Tokada ustvaril leta 1969. Navdihuje naju inovativnost, posvečava se novim volumnom in raziskovanju različnih materialov.« In Kenzo je ponosen. »Ko sva prišla v njegovo modno hišo, sva mu pisala in izrazila navdušenje nad dejstvom, da bova ustvarjala za znamko. Potem ko je videl fotografije z revije, nama je odgovoril, da je začutil energijo, ki sva jo vdahnila. Nisva pa še zbrala poguma, da bi ga povabila na revijo v živo ...«

Njuna navodila za vsako predstavitev so skrajno natančna. Modeli se popolnoma ujemajo z napotki na panojih. Organiziranost je njuna prednost. Če želita preživeti v peklenskem ritmu nekje med njuno znamko in Kenzom, je dobro načrtovanje nujno. »Srečo imava, da sva dva. Lahko se posvečava isti zadevi ali se usmeriva k različnim nalogam. Najina moč je v tem, da vedno veva, kako se bo drugi odzval,« pravita.

Tisto, kar ju najbolj povezuje, pa je nakupovanje: »Ko sva v Parizu, iščeva trgovine, ki so odprte ob nedeljah. Prav vse s podaljšanimi urniki poznava!« pove Carol. »Več ur se lahko zadrživa ob iskanju pravih kosmičev,« nadaljuje Humberto. »Lahko tudi popolnoma slučajno na primer vstopiva v prodajalno turističnih spominkov in kupiva že ne vem kateri obesek za ključe z Eifflovim stolpom.«

V Parizu sta Carol in Humberto sostanovalca

»V New Yorku pa živiva v istem bloku, vendar v različnih stanovanjih ...« se zasmeje Humberto. Po francoski prestolnici potujeta z mestnim sistemom izposoje koles. Poleg mode ju združuje še ena strast: hrana. »Morda je to edina tema, glede katere se ne strinjava vedno. Izbira restavracije za večerjo lahko za naju pomeni resno težavo,« pravi Carol.

Carol in Humberto sta dojela, da je dobro ostati z nogami trdno na tleh. Dejstvo z veseljem potrdijo gospe, ki na reviji skrbijo za postrežbo: »Redko lahko srečamo bolj simpatične ljudi. Običajno oblikovalci niti ne pridejo na pogostitev, onadva pa sta prišla z družinama.« Njuni domači namreč včasih pripotujejo iz ZDA, da si ogledajo njune predstavitve.

Tokrat je med njimi tudi Josefina, Humertova sestra. V svojem najnovejšem kosu – motorističnem jopiču – se pohvali: »Izjemno srečo imam. Ta model jopiča bo čez nekaj trenutkov predstavljen na brvi.« Ko ju vprašamo, ali bereta kritike, Carol in Humberto odvrneta, da ima lahko vsakdo svoje mnenje, vendar sta z mislimi vedno že pri ustvarjanju nove kolekcije. »Najbolj naju je ganilo, ko so zaposleni, ki za hišo delajo že več kot četrt stoletja, dejali, da se Kenzova energija vrača,« nam zaupa Carol.

Vprašamo ju še po njuni največji želji in odgovorita: »Rada bi se le zabavala!« Zagotovo je to najboljša izhodiščna točka, da bi ujela Kenzov duh, ki ga je ustvaril gospod Takada. In ko ju po reviji vidimo, kako se šalita z manekenkami, vemo, da sta na dobri poti.

Prevedla in priredila: Erika Švara

Novo na Metroplay: Žan Serčič o glasbenem ustvarjanju, ohranjanju zasebnosti in spremembah