O Saši Lendero je bilo že veliko napisanega, a še nikoli v Elle. Zdaj pa se je zgodilo, da smo padle na kolena in klonile v želji, da nadoknadimo zamujeno.
Kako veliko smo zamujale, je bilo jasno že med fotografiranjem. Ko so ljudje in otroci dojeli, da je pred njihovimi očmi zares prav ona, so se začeli zbirati kot piščeta in čivkati za pozornost, za nasmeh, avtogram . . Tudi če je bila ekipa pod časovnim pritiskom, je bilo treba najti čas za oboževalce, in Saša si ga je vzela za vsakogar.
Najprej so šle v podpis njene kartice, potem list iz njene beležke, nazadnje so bile dobre tudi roke, dlani in ramena. In po vsem tem Saša poreče, da se ne počuti slavne. Na moje izzivanje, da to vendar ne more biti res, razloži, da ima prepoznavnost tudi slabe strani. »Vedno bolj se zavedam, da v življenju pravzaprav na neki način vse plačaš. Vse ima svojo ceno in s prepoznavnostjo ni nič drugače. V poslovnem smislu je velik blagoslov, zasebnost pa je zaradi nje močno obtesana. Če si človek, ki mu dom in zasebnost ogromno pomenita, cena niti ni tako zelo nizka, « se zasmeji in doda, da kljub temu občutka, ko stopi na oder in začuti silno povezujočo energijo med seboj in publiko, ni mogoče razložiti. »Takrat se ti zdi, da zmoreš vse, počutiš se sprejetega in tvoje delo ima smisel.« Vem, da misli čisto resno in da povsem jasno nosi breme svoje odgovornosti.
Ko sem prebirala o njej, sem dobila vtis, da je izjemno topla oseba, ki sočustvuje z vsem, kar leze in gre, in res se nisem zmotila. Saša trpi, ko se dogajajo krivice, kadar so ljudje do drugih ljudi in živih bitij trdi in neusmiljeni, ko začuti tujo stisko . . Kadar se ji zazdi, da se ravnovesje med dobrim in zlim začne prevešati v napačno smer. Takrat jo postane malo strah in vedno se spomni tiste misli: Zlo na tem svetu za svojo zmago potrebuje samo to, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Za dobre stvari se je treba kdaj tudi bojevati in dvigniti svoj glas, četudi je varneje in predvsem udobneje biti tiho!
Za svojimi besedami stoji z dejanji, ki jih uteleša mnogo potepuških psov in mačk, ki so pri njej vedno našli začasno zavetje, nekaterim pa je ponudila kar svoj dom, v katerem kraljujejo. Sama glede velikodušnosti nima nobenih težav. Mirno bi nosila tudi stvari iz druge roke, saj zagovarja stališče, da se predmeti in dobrine do konca izrabijo in služijo čim več ljudem. Tako lahko po njenem vsaj malo opravičimo razdejanje, ki ga prizadenemo Zemlji ob vsakokratni produkciji novih in novih izdelkov. Potem pa me še preseneti: »Tudi svoje obleke predvsem v času valete velikokrat posodim dekletom, ki me za to zaprosijo, in prav se mi zdi tako! «
Iz nje veje otipljiv optimizem, ki ima višjo duhovno podlago. Verjame v nekaj več, saj ji to včasih pomaga najti smisel v nesmiselnih situacijah, moč, upanje, zaupanje . .
Verjame, da je v vsakem človeku nekaj božjega, da imamo sposobnosti, ki se jih ne zavedamo, da se godijo čudeži, da obstajajo civilizacije, za katere ne vemo, in skrivnosti, ki jih ne slutimo . . In med smehom pove, da upa, da vampirji ne obstajajo.
A če ostanemo pri užitkih in spoznanjih tukaj in zdaj, zna Saška lepo poskrbeti zase, kadar ji seveda čas dopušča takšno razvajanje. Morda boste presenečeni, a njej se zdi popolno razvajanje, ko se v pospravljeni (to besedo močno poudari) dnevni sobi s knjigo v roki zakoplje med blazine. V smehu, kako lepo bi bilo, če bi to lahko storila večkrat, mi zaupa, da se takrat popolnoma pretoči v domišljijski svet avtorja in uživa, uživa, uživa . . Čim večkrat se opomni, kako veliko darilo in čudež je življenje. Veliko (in zelo rada) se smeji, dela tisto, kar ima rada, obkrožena je z ljubečimi in dobronamernimi ljudmi. In da ne pozabimo – uporablja samo kakovostno, čim bolj naravno kozmetiko, ki ni preizkušena na živalih, saj njen videz nikakor ni vreden trpljenja poskusnih revčkov v laboratorijih. Pozitivno sem presenečena že drugič, ko reče: »Dandanes je mučenje v imenu ‘napredka’ še toliko bolj vredno obsojanja, saj že nekaj časa obstajajo alternativni testi, ki dajejo mnogo zanesljivejše rezultate, ob enem pa ne zahtevajo davka trpljenja, groze in umiranja.«
Skratka, Saša, in kdaj se boš poročila in imela otroke, saj nas to že močno zanima?
»V mojem življenju bo čas za poroko in družino, ko . . mine še nekaj časa. (smeh) No, čisto zares – nimam pojma. Morda že čez kakšno leto, dve, saj je družina zame temelj in izvir vsega. Kariera je sicer pomembna, a ne tako zelo, da bi bila zaradi nje pripravljena ogroziti kaj mnogo pomembnejšega. Ko si zrelejši ali recimo starejši, tvoje življenje poleg lastnih interesov in konjičkov zapolnjujejo tudi otroci in vnuki. Dom mora dišati po hrani in biti poln smeha. Nikakor ne bi želela, da bi v mojem življenju ostali samo spomini na odrske luči.«
Ko ravno omenjamo hrano, naj pripomnim, da Saša blazno rada peče torte. Sicer pravi, da morda niso najlepše in bi bilo najbolje, da bi jih na krožnik dali z zajemalko, ampak pomembno je, da so zelo dobre. Poznam jo toliko, da vem, da se bomo pri njej in ob njej še zelo sladkali. In toliko, da vem, da so njene neuresničene sanje hišica ob morju in morda sreča na lotu. A če vam priznam resnico, Sašo zares poznajo le njena mama in oče in – po njenem sladkem smehu sodeč – tudi njenemu Mihi se že malce sanja.
Katja Golob
Fotografija: Aleš Bravničar
