V Londonu živeča modna oblikovalka spretno kroji modno prihodnost.
Kaj vas je pripeljalo k modi in oblikovanju ter kaj bi počeli, če ne bi oblikovali oblačil?
Odločitev, da se bom v življenju poklicno ukvarjala z modnim oblikovanjem je pri meni nastala zelo spontano, saj se mi je zdelo, da je to moja edina pot. V zgodjem otroštvu sem bila izrazito nespretna pri risanju, enako pri ostalih ročnih dejavnostih. Zdelo se je, da spoh ne zmorem ustvarjati, celo do te mere, da je moje starše in vzgojitelje že skrbelo.
Potem pa se mi je kar naenkrat odprlo in vse, kar je bilo povezanega z likovnostjo in kreativnim izražanjem je postalo moj vir navdiha, zelo kmalu pa tudi moj življenski stil. V hiši kjer se odraščala smo imeli kletne prostore namenjene krojaštvu in v tej delavnici sem preživljala ure in ure.
Oblačila in njihov proces nastajanja so bila zame eden izmed načinov, da se ustvari nekaj lepega. Zato sem se vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo z namenom, da se naučim izpiliti tovrstni umetniški glas. Trendi, popularni oblikovalski kosi in moda kot sredstvo za dvigovanje osebnega statusa me v resnici sploh niso zanimali in me še zdaj ne.
Če pa se bi morala odločiti za drug poklic bi bilo to poučevanje. Imam sposobnost, da ljudem vlijem samozavest in jih spodbujam, da razvijejo svoj talent. Sem odličen motivator, deliti znanje z drugimi pa me je vedno osrečevalo.
Diplomirali ste na prestižni univerzi Central Saint Martins. Koliko je dejansko formalna izobrazba pomembna za modnega oblikovalca?
Formalna izobrazba je pomembna, če se oblikovalec zaide v okolje, kjer jo cenijo ali celo zahtevajo. Ne verjamem, da v Sloveniji obstaja podjetje, ki bi ti ponudilo več, ker si diplomiral na Akademiji za likovno umetnost ali Naravoslovno tehniški fakulteti. To je zato, ker bi bili verjetno vsi kandidati šolani na teh dveh naslovih. V kreativno bolj razvitih mestih je drugače, si lahko oblikovalec - če izhaja iz bolj prestižne fakultete - izbori boljše plačilo.
Najbolj je izobrazba pomembna v primeru, da si oblikovalec želi poiskati službo pri drugi znamki. V tem primeru je CV ključnega pomena, saj je navedena izobrazba nekaj, kar se bo poleg delovnih izkušenj najprej preverilo, šele potem na vrsto pride ogled portfolia. Če pa se oblikovalec odloči, da bo svojo kariero gradil izključno s svojo blagovno znamko, pa ima popolnoma prosto pot pri odločitvi, kje in kako si bo nabral svoje znanje in izkušnje.
Več let živite in delate v Londonu, kjer je tok življenja nekoliko drugačen. Kaj je potrebno za preboj v tako nasičenem mestu?
Najbolj je pomembno, da te ni strah. Pa tudi, da si pripravljen pozabiti na udobje, ki si ga bil vajen doma. Sploh, če govorimo o nekom, ki prihaja iz Slovenije. Odveč je tudi, da se človek obremenjuje z mislijo, da si stran od ljudi, ki jih imaš rad saj to ni čisto res.
Svet je majhen, doma so te vedno veseli, pravi prijatelji te nikdar ne pozabijo, internetna komunikacija pa je nekaj najbolj fantastičnega, kar obstaja. Sicer pa: življenje v Londonu je res lahko naporno, vseeno pa midva z možem ugotavljava, da tu živiva tako mirno in sproščeno, kot prej v Sloveniji nisva nikoli.
V Sloveniji se veliko oblikovalcev pritožuje, da ni dovolj priložnosti. Ste zato pobegnili na otok?
V Anglijo sem se preselila pred enajstimi leti in takrat je bila modna scena v Sloveniji na višku. Dela je bilo precej, honorarji so se redno izplačevali, priložnosti so se ponujale kar same. Taka je bila vsaj moja izkušnja; zadnjih nekaj let življenja v Sloveniji se spomnim kot materialno preskrbljenega obdobja, celo to sem si lahko privoščila, za koga bom delala in koliko me bo plačali.
Vseeno sem že takrat slutila, da to ne bo trajalo večno. Zdelo se mi je, da je vse doseglo svoje vrelišče; v tako majhnem okolju (z majhnim trgom) pa se v takem primeru lahko zgodi, da se vse obrne navzdol. Vidite, slovenski modni trg se ne obnavlja, širi ali izvaža in zato ne moremo pričakovati dovoljšnega priliva sredstev, ki bi omogočala nemoteno delovanje.
Glavni razlog, zakaj sem se odločila, da odidem, pa je bil ta, da me je zadnjih nekaj let kreativno delovanje v Sloveniji precej omejevalo. Vse je odvisno od človeka in njegovega dojemanja okolice, a mene je premalo stvari navdihovalo do te mere, da bi mi bilo dovolj.
Zdelo se mi je, da me okolica niti ne razume povsem, potrebovala sem večji prostor, več ljudi, večje stavbe, več glamurja in predvsem več samokritičnosti. Slovenci smo kar hitro zadovoljni s sabo, marsikomu v kreativnh vodah se je celo pripetilo, da se je prepričal, da je izumil nekaj, česar svet še ni videl. Meni pa se je vedno zdelo, da je bilo vse že izumljeno, samo mi tega ne vemo, ker naši arhivi niso tako bogato založeni. Poleg tega sem vedno hrepenela po profesionalizmu, ki ga v Sloveniji razumemo kot nadgradnjo, v tujini pa je temelj.
Prvih nekaj let življenja na otoku sem nekajkrat ujela govorice, da se bom v vsakem primeru vrnila, da je v Sloveniji čisto ok, da me bo minilo veselje. Nekateri sploh niso mogli razumeti, kaj mi je padlo na glavo, da sem se odrekla svoji poziciji in statusu. Zdaj je seveda miselnost popolnoma drugačna, krivec za to pa je recesija, ki se je medtem dosegla tudi Slovenijo in ohromila še tisto, kar je poganjalo kreativno sceno.
Najboljši nasvet, ki ga lahko podate mladi generaciji modnih oblikovalcev, za uspeh na tujih trgih?
Vedi kaj hočeš in pri tej odločitvi poslušaj samo svoje srce. Naj te ne zavede vizija o luksuznem življenju in slavi. Poskusi vse; delo prodajalca v butiku je lahko tisto, kar ti bo kasneje odprlo vrata, saj boš svojo prvo kolekcijo morda prodal prav tam. Pozabi na ponos.
Ne zaposluj se z izumljanjem nečesa novega, niti s tem, da moraš nekoga navdušiti. Sam si svoj največji kritik in, če ustvarjaš tako, kot zares čutiš, je to popolnoma dovolj. Trg vedno potrebuje nekaj tako izvirnega kot je izdelek, ki se ga je dotaknila tvoja duša. Vse to pa ne bo imelo prav nobenega pomena, če ne boš ves čas prijazen in spoštljiv, saj je posameznikova osebna kultura vedno in povsod na prvem mestu.
Kaj razmišljate, ko zjutraj stojite pred garderobno omaro?
Ne sprašujem se kaj dosti o videzu, saj imam vse lepo pripravljeno. Nisem jubiteljica jutranje improvizacije in tudi sicer sem človek, ki rad organizira svoje življenje. Rada imam red. Skozi leta sem se navadila, da si na začetku vsake sezone pripravim kombinacije oblačil, modnih dodatkov, temu določim tip pričeske, vrsto perila, dišavo, torbico in način ličenja.
Tega skiciram, ostalo pa si zapišem v svojo malo beležnico. To mi je v pomoč, ko se odločam, kaj bom imela oblečeno naslednji dan. Hkrati mi vse to pomaga pripravah na poti, ki se v mojem življenju vrstijo z veliko naglico. Morda za marsikoga bizarna navada, meni pa je v veliko veselje.
Veliko mi pomeni, da sem oblečena preračunljivo saj ne maram tega, da bi mi v omari viseli kosi, ki se jih zjutraj ne upam lotiti ali stilirati, saj za to ne bi imela časa. Moja jutra so zato lahko miselno bolj povezana z analizami sanj, meditacijo, užitki v pričakovanju novega dneva.
Se še ukvarjate s stiliranjem?
Poklicno se s tem ne okvarjam že odkar živim v Londonu. Sicer pa je bila to dejavnost, ki je zahtevala precej tehničnega znanja: obstajajo kombinacije, ki so osnova, na kateri gradiš, vizualne zgodbe, ki jih moraš prepoznati. Tega me je odlično naučila Tea Hegeduš, med delom stilistke za revijo Gloss.
Kasneje se mi je zdelo, da sem že tako rutinirana, da lahko sestavim odličen styling tudi iz najbolj obupnih oblačil, toda kmalu me je to začelo dolgočasiti. Bolj so me prevzemale možnosti, zamisli, da nekaj ukrojiš iz nič in zgradiš podobo iz tekstila. Početi oboje hkrati pa je kar naporno.
Kako se v modnem smislu razlikujeta Londončanka in Ljubljančanka?
Modna Londončanka bo nosila najkrajše krilo na svetu in se pri tem ne bo počutila, da nehote zapeljuje saj je ta okolica izrazito nemačistična. Kakšno nezlikano krilo ali strgane najloke je ne spravita iz tira, bolj je pomembno, da je njena bluza videna v zadnji številki modne publikacije, ki jo redno lista in bere. Londonski oblikovalci so vedno prioriteta pri izbiranju.
V nasprotju z Ljubljančanko, ki še vedno raje posega po zvenečih tujih znamkah. Poleg tega se Londončanka raje naliči z močnimi barvami, bolj pogosto nosi visoke pete in zelo rada kupuje po spletu. Ljubljančanka ima rada bolj predvidljive kombinacije, kupuje oblačila nevtralnejših barvnih odtenkov in je do spletnega nakupovanja bolj zadržana.
Njena strast do mode je nemalokrat zasenčena s predstavo o tem, da se ji bolj splača kupovati "večne kose"; v omari ima nekaj oblačil, ki jih v resnici nikdar ne obleče saj "so preveč posebni za v službo, za posebne priložnosti pa ni nikoli časa." Modna Londončanka na te posebne priložnosti ne čaka.
Po daljšem premoru sedaj spet pripravljate novo kolekcijo, kaj nam lahko o njej razkrijete?
Res je, z mojo sestro Jano, s katero delujeva za znamko Maria Moderna, sva se pred časom odločili, da se bova umaknili, saj sva potrebovali premor. Za naju je bi to čas za dragoceno refleksijo, saj se nama je zdelo, da se kreativno umikava od notranje govorice in se vse bolj prilagajava trgu.
Vprašali sva se, kaj pravzaprav hočeva, kaj nama je v modi sploh še všeč in kako si želiva ustvarjati naprej. Kolekcija, ki sva jo poudili trgu zdaj, je verjetno prva, ki je nastala čisto iz srca, saj ni podrejena tehničnim zahtevam reprodukcije. Je najina izpoved, del najinih spominov na otroštvo, na staro mamo, njene doma sešite obleke z ročno zarobljenimi podlogami in vidnimi zankami skritih šivov.
Ne gre nama za to, da bi ustvarjali kolekcijo na konceptualen način, želiva izdelati - kolikor je to mogoče - celotno vsebino garderobne omare ženske, ki ima do svojih oblačil oseben, intimen odnos. Kolekcija vključuje veliko ročnega dela in nekatera oblačila obstajajo le v eni številki. Pri snovanju krojev me je navdihnilo obdobje srednjega veka, predvsem oblačila kmetov, poljedelcev.
Način kako so si zvijali tunike in se ovijali v navidez prevelika oblačila, dodajali sloje. Celotni izgled kolekcije pa je temeljil na iskanju moderne ženstvenosti, kjer je klasična oblika ženske figure podrejena gibanju. Morda besedna zveza "glamur pod krinko" še najbolje opiše vzdušje. Kolekcija je v celoti na voljo na spletu, za katerega meniva, da bo v prihodnosti popolnoma izpodrinil nakupovanje v klasičnih trgovinah.
Na socialnih omrežjih smo spremljali vaša večkratna potovanja na Kitajsko, kako sodelujete z njimi?
Že nekaj let sem vodja oblikovanja usnjenih modnih izdelkov pri britanski znamki Timothy Oulton, ki ima sedež v Hong Kongu, delavnico pa v mestu Gaoming, na jugu Kitajske. Moje delo obsega celotni kreativni del snovanja novih usnjenih modelov, kjer so na prvem mestu ženske, moške in uniseks ročne torbe in potovalne torbe, sledijo jim manjši modni dodatki, nekaj izdelkov pa ponujamo tudi z možnostjo, da se njihove detajle, kot je na primer barva sukanca, dodatno oplemeniti po želji stranke.
Skozi leto se moje poti na Kitajsko vrstijo redno, vsak mesec. Tam namreč preverjam izvajanje vzorčnih modelov in sem v stiku z vsemi oddelki, ki skrbijo za razvoj naših usnjenih torb. Zasnovali smo koncept, ki temelji na surovem videzu usnja, na lepoti, ki ga nudi preprosta oblika, ki živi z generacijami. Kreativni del izvajam v svojem londonskem studiu, skice pa nosim s seboj v Gaoming, kjer jih predstavljam ekipi, ki na podlagi izrisanega pri ne z razvijanjem poskusnih vzorcev.
Timothy Oulton je globalna luksuzna znamka, ki ponuja izdelke za dom in življenski stil. To so pohištveni izdelki, dodatki kot so blazine, ogledala, luči, nudimo tudi ogromno izbiro dragocenih starin. Izdelki so na voljo povsod po svetu. V Londonu ima znamka Timothy Oulton prodajni oddelek v slavni v blagovnici Harrods.
Kakšno imate mnenje o hitri modi? Je čas, da potrošniki spremenimo svoje nakupovalne navade?
Moje mnenje o hitri modi je žal precej negativno, saj se mi zdi, da nikogar v resnici ne osrečuje in ne prinaša nič dobrega. Vprašajmo se, kaj imamo od tega, da kupimo sumljivo poceni oblačilo.
Kdo je to oblačilo izdelal in kakšno plačilo je ta človek dobil za svoje delo? Skozi kakšne postopke obdelave je morala iti tkanina, da za tako majhen denar lahko izgleda všečno? Kaj videz, ki se ponuja na izložbeni lutki za vsakim vogalom te iste trgovske verige pove o nas in o našem odnosu do svoje lastne individualnosti? Kako izgledamo, ko se v tem oblačilu skušamo približati podobi moderne ženske, kar naj bi pomenilo osebo, ki goji skrb do družbe, okolja in sočloveka.
Z drugim besedami; je modni trendi res tako pomembni, da je zaradi njih vredno podpirati dejavost, ki na drugem koncu sveta izkorišča celo otroke in onesnažuje okolje? Mislim, da ne.
Vaše najljubše zgodovinsko obdobje?
Zgodovinska obdobja imam zelo rada in sploh ne razumem, kako je možno, da skoraj vse, kar zadnja leta ponuja modna industrija inspirativno pritiče obdobju med 1930 in 1990.
Obožujem tudi etno vplive, neizmerno me navdihuje kultura afriških plemen. Moja najljubša zgodovinska obdobja pa so: prazgodovina, stari Egipt, Asirci in Babilonci, renesansa, slovensko podeželje 19.stoletja, stari japonski imperiji, fauvizem. A od vseh mi je daleč najljubši srednji vek. Ne gotska temačnost, da ne bo pomote, pač pa barviti in pisani del srednjega veka.
Moderno je... (nadaljujte stavek)
...iskanje vedno iste resnice po poti, ki je že dolgo ni nihče prehodil.
Pripravila: Katja Kozlevčar
Novo na Metroplay: “Lahko si v pižami, dokler je del koreografije” | BRIGITA KRAŠOVEC, ELLE MLADI TALENT 2024