Bling Ring: Ukrasti kužka Paris H.

Svoj novi film Bling Ring, premierno prikazan v Cannesu, je Sofia Coppola posnela zaradi navdušenja nad člankom v reviji Vanity Fair, v katerem so pisali o skupini mladostnikov, ki je ropala razkošne hiše zvezdnikov na obrobju Los Angelesa. Ker jo je zgodba tako prevzela, je poiskala avtorico in se lotila raziskovanja o mladih prestopnikih, zaslepljenih z bleščečim svetom slavnih, blagovnimi znamkami in lahkotnim življenjem. Prebrala je vse objavljene in neobjavljene zapiske z intervjuja in policijska poročila z zaslišanj ter prvič posnela film po resničnih dogodkih. Vloge mladih kršiteljev je dodelila povsem mladim igralkam (dekleta sestavljajo večji del bande), med katerimi je edino poznano ime Emma Watson, ki je mesece pred začetkom snemanja gledala TV-nanizanko, da bi svoj lepi britanski naglas zamenjala s slengom, s katerim se sporazumeva mladina v Los Angelesu. Vključno s psovkami. O podrobnostih s snemanja, lastnih izkušnjah iz mladosti, o vzgajanju otrok in motivih, da posname film o mladih, ki jih obsedenost z glamurjem pripelje navzkriž z zakonom, smo se pogovarjali s Sofio Coppola le nekaj dni po tem, ko se je vrnila iz Cannesa.

Vsi vaši filmi imajo vedno sporočilo. Kakšno je v filmu Bling Ring?

Da, trudim se, da je tako. Želela sem pokazati izkušnje, ki so jih doživeli ti mladostniki, da bi občinstvo na koncu vedelo, kako se počutijo, kaj občutijo, o čem razmišljajo in kaj jim je pomembno. Kot režiserka se nisem opredelila niti za niti proti, nisem želela govoriti o tem, kaj bi si morali misliti. Naj občinstvo o tem razmislisamo. Pritegnila me je zgodba o tem segmentu sodobne kulture in vse večji popularnosti tabloidne pop kulture.

Odrasli ste v Los Angelesu, obkroženi z zvezdniki. Zdaj ste se vrnili, da bi spregovorili o kulturi, v kateri želijo ljudje imeti stvari bogatih in slavnih. Koliko je to vplivalo na vaš občutek varnosti v rojstnem mestu?

Ne počutim se kot liki iz filma, saj nisem preveč javna oseba in ne govorim javno o osebnih stvareh. Torej nisem kot oni in zaklepam vrata – tako kot običajni ljudje. Živim v New Yorku, imam otroke in poskušam biti pazljiva. Priznam pa, da o teh stvareh nisem razmišljala, dokler nisem posnela tega filma.

Ali menite, da so ti otroci izgubljeni in da so krivi njihovi starši?

Mislim, da je kombinacija obojega. Ti 16-letniki so poskušali najti svojo identiteto in v tem iskanju svojih idolov so se izgubili. Lahko razumem njihovo iskanje lastne identitete, a način, ki so si ga izbrali, ni bil dober, in zdi se, da družine v to niso bile močno vpletene. Tudi one so bile nekako izgubljene.

Kako ste pripravljali mlade igralke na vloge?

Vedno želim imeti čas za priprave, in tokrat mi je bilo zelo pomembno, da ta skupina mladih čim več časa preživi skupaj. Hotela sem, da se občuti, da so pravi prijatelji. In res so se zelo zbližali, imeli so svoje šale in dobil si občutek, kot da so prijatelji že celo večnost, ne le igralci, ki so se spoznali na snemanju.

V filmu se veliko vrti okoli mode in blagovnih znamk. Kakšen je vaš odnos do mode?

Moda me zanima že od zgodnje mladosti, v tej zgodbi pa se o modi govori kot o statusnem simbolu, o vprašanju bleščečih TV- zvezdnikov in kulturi hiphopa, ki izpostavlja pomembnost blagovnih znamk, kar ne velja zame. Med mojim odraščanjem se nihče v srednji šoli ni pojavil z dizajnersko ročno torbico kot ti otroci, ki so mislili, da jih te stvari povezujejo s svetom glamurja in da bodo tako postali nekdo. Ta pojav je v naši kulturi vse pogostejši in menim, da bi se nad tem morali zamisliti.

Vaši otroci so še majhni, kmalu pa bodo mogoče tudi oni nori na blagovne znamke. Kaj delate, da se to ne bi zgodilo?

Menim, da je veliko otrok izpostavljenih tem vplivom, ki je vse večji in večji. Trudim se vzpostaviti ravnotežje. Njihove interese usmerjam k drugim stvarem, poskušam jim pokazati, kakšne so moje vrednote, kaj se mi zdi pomembno in kakšno kulturo cenim. Usmerjam jih v glasbo in umetnost, učim jih spoštovati druge, da imajo radi naravo, vpisala sem jih k tabornikom.

Zakaj ste se odločili posneti film prav v Los Angelesu?

Takoj ko sem prebrala zgodbo o teh otrocih, mi je bilo jasno, zakaj se ta dogaja prav tukaj. L. A. je epicenter te bleščeče kulture, ki jih privlači, in ti mladostniki so živeli blizu zvezdnikov, ki jih obožujejo. Zato sem se odločila snemati prav tukaj, v središču takšnega življenja, in pokazati, kako je živeti na drugi strani hriba, natrpanega z glamurjem, ki je lahko dostopen.

Je bilo pred 40 leti drugače?

Koliko novi mediji vplivajo na mlade? Mislim, da mora vsaka generacija mladih najti fazo uporništva, a menim, da je ta generacija drugačna od vseh predhodnih prav zaradi številnih družbenih medijev, interneta in resničnostnih šovov. Mogoče tako mislijo vse generacije, vseeno pa se mi zdi, da je današnja generacija mladih prav zaradi te neverjetne evolucije tehnologije veliko bolj ekstremna in da je razlika v primerjavi z mojo generacijo ogromna. Predhodne generacije so se upirale zaradi nečesa, zdaj pa se zdi, da se ti otroci ne upirajo, ampak povsem intenzivno in nekritično konzumirajo svet, ki jih obkroža.

Dobili ste privolitev Paris Hilton, da snemate v njeni hiši?

Paris Hilton je edina resnična oseba iz zgodbe, ki je hišo odstopila za snemanje. Ne spomnim se več točno ... Za dovoljenje smo jo prosili prek skupnih prijateljev. Privolila je, nam pokazala hišo in okolico. Želela je pomagati in všeč so ji moji filmi.

Kako je izvedela, da je bila oropana?

Veliko potuje, ima veliko stvari in ni ravno organizirana, zato ni ničesar opazila, dokler je niso oropali z več zaporednimi ropi. (smeh) Veliko stvari v tej zgodbi je težko verjetnih. O tem bi morali povprašati njo.

Tudi vi ste slavna oseba. Kako se s tem dejstvom spopadate?

Oh, mislim, da nisem tako zelo slavna, niti slučajno ne tako kot zvezdniki iz tabloidov, zato to ne vpliva na moje normalno, vsakodnevno življenje.

Kaj vas privlači v modi?

Težko je povedati, zakaj vas nekatera stvar zanima. Zanima me veliko tega, všeč so mi fotografija in lepa umetnost, oblikovanje in modno oblikovanje, cenim arhitekturo, vse to je zame del kulture in življenja. Rada imam lepe stvari. Všeč mi je zgodovina mode, od nekdaj sem oboževala YSL, a tudi številne druge oblikovalce.

Niste na Twitterju, niti na Facebooku. Ali želite zaščititi svoje zasebno življenje ali preprosto ne marate te vrste družbene komunikacije?

Ob dveh otrocih in karieri nimam časa za virtualno življenje in hkrati mislim, da ni prav zabavno svojega zasebnega življenja deliti z veliko ljudmi.

Govorite zelo tiho ...

Ljudje mislijo, da so režiserji vedno glasni in se čudijo, zakaj na snemanju ne kričim. Ampak na srečo lahko delam in sem takšna, kot sem.

Besedilo Katherine Tulich, prevedla Petra Windschnurer
Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču