Dobrina iz dobrih starih časov: dolgi pogovori, ena najbolj intimnih oblik bližine [iz revije]

Pravi, dolg in počasen pogovor v živo je verjetno ena najbolj intimnih oblik bližine, ki jih človek lahko doživi. Sploh tak, ob katerem na koncu občutiš tresavico, ker si se razgalil do kosti – in tako prekleto paše, da nisi več sam s svojimi mislimi, ki lahko zaprte znotraj lobanje otečejo in postanejo nerazpoznavne.

Ne reče se zaman, da si človeku izlil dušo. Ali da si si olajšal dušo. A dober pogovor ni nujno izlivanje duše na dah, še boljši je tisti, ko z nekom sediš dve uri in se pogovor čisto počasi razvija, brez pritiska, brez hitenja proti poanti. Samo besede, ki se spontano prepletajo in tvorijo misli, smiselno ali pa tudi ne. To ni pomembno. Pomembno je, da se sprostimo, odpremo, začnemo govoriti bolj iskreno in manj premišljeno, bolj po občutku in s tokom zavesti. Tako se zbližujemo z drugim – in s sabo. Ne z racionalnimi tezami, ki jih poganja naš ego, ampak z morda ne čisto logično povezanimi besedami, ki jih poganjajo naša čustva.

Nepravilno oblikovani stavki, nedokončani, vmes kakšen nonsense, nebuloza, lahko tudi tišina. In fizična bližina. To je formula za tisto, kar danes tako zelo pogrešam, a si tega do pred kratkim nisem niti priznala. Gledanje v oči namesto gledanja v zaslon med videoklicem. Smeh do solz v živo namesto čustvenčka v sporočilu, ki to nakazuje. Energijo človeka, ki je ne moreš začutiti, ko so klepeti instantni in površinski. Pogovarjanje ne bi smelo biti umetnost, kaj šele luksuz, moralo bi biti 'navadno'. Običajna navada v običajnem dnevu ...

Celoten prispevek si lahko preberete v novi premium izdaji revije Elle, ki vas že čaka v vaši najljubši trafiki, ali pa jo naročite prek spleta.