Zadovoljne v svojih telesih: Skrivnosti žensk, ki se znajo imeti rade

Ste videli posnetke s festivala v Cannesu, na katerega je Charlotte Gainsburg prišla noseča s tretjim otrokom?

Še nikoli ni bila tako zapeljiva kot takšna, z rahlo okroglimi lici. Na pragu štiridesetih ima Vanessa Paradis v kotičkih oči nekaj gubic, ki le še doprinesejo k njeni nosečniški očarljivosti, ne smemo pa pozabiti niti na vedno bellissimo Monico Belucci, ki jih ima že krepko čez štirideset. Kaj imajo te dame skupnega? Vse z leti postajajo vedno bolj ženstvene, kar je vsekakor dobra novica: za lepoto je potrebna (tudi) zrelost.

Pri ženski ni skoraj nič tako spremenljivega kot dojemanje lastnega telesa.

Na začetku dobe odraslosti je prehajanje v žensko pogojeno s spremembami, ki jih spremlja nezadovoljstvo. Prevelike, premajhne, preveč koščene, preveč okrogle … telo je v tistem obdobju neusahljiv vir kompleksov, saj ga ocenjujemo po delih, kot vsoto teh delov in ne kot celoto. Ker bi radi ustrezali idealom in ker si tisto, kar vidimo, napačno razlagamo. Potolažimo se lahko z dejstvom, da so negotove vse, tudi tiste, ki jih večina občuduje: Cameron Diaz bi raje imela bolj polno zadnjico, Scarlett Johansson pa se zdi sama sebi premajhna! Naša samopodoba je najbolj na udaru pri dvajsetih, ko si želimo biti podobne vitkim dolginkam, ki jih občudujemo v revijah in po televiziji. Sčasoma nastopi čas zrelosti. Koža ni več tako elastična, obline so morda bolj poudarjene, ženske pa do sebe postanejo prizanesljivejše. Ker nase gledajo kot na celoto, so neustrašne.

Je ljubezen do lastnega telesa povezana z zrelostjo?

Če prisluhnemo Kristini, čudoviti štiridesetletnici, ki se je dolgo časa spopadala s komplek­si zaradi prevelike glave in grdih nog (plod norčevanja njenih bratov), je stvar očitna: »S staranjem postaneš manj malenkosten. Zavedaš se, kdo si, svoje telo pa začneš ceniti.« Proti štiridesetim se veliko žensk sprosti, sprejmejo svoje obline in se bolj osredotočijo na lastno čutnost. V mladosti je videz razlog za negotovosti, saj se šele z leti lahko začnemo naslanjati na druge stvari. Seveda je tu naša zunanjost, vendar smo veliko več kot le naša zunanjost. Lahko smo ponosne na svoje dosežke v življenju, ki nas opredelijo. Med zunanjo lepoto mladih deklet in tisto globljo, zapeljivo lepoto žensk od 35. ali 40. leta dalje, t. i. celovitih žensk, je velika.

Nemogoče je govoriti o zapeljivosti, ne da bi govorili o ljubezni.

V prvi vrsti je pomembna ljubezen do lastnega telesa, ki zažari le, če v njem uživamo, ne pa, da je nenehno vzrok za naše nezadovoljstvo. Ne moremo niti mimo ljubezni staršev, ki svoji deklici povedo, da je lepa, in ji tako dajo pravico, da si je všeč. In potem je tu ljubezen moškega, ki nam da vedeti, da smo zaželene, da si nas želi zaradi nas in ne zaradi naših mer, ljubezen partnerja, ki nas sprejema kot celoto.

»Sploh ne opazim, da se staram.« Katja, 48 let

»Čeprav so moji lasje že precej sivi in sem bolj okrogla, kot sem bila včasih, sploh ne opazim, da se staram. Po rojstvu otrok sem močno shujšala, tako da praktično nisem imela več zadnjice. Bilo je grozno! Všeč mi je ženstvenost, ki se kaže tudi v oblinah. Hvaležna sem naravi, da mi je dala obline. Zame so oblačila spona. Rada sem gola, rada se gibljem, plešem, vadim jogo. Česa me je strah? Le tega, da bo moje telo z leti postalo manj gibčno, manj prožno … Dejstvo, da je moj trebušček malce bolj okrogel, se me ne dotakne, četudi z občudovanjem opazujem postave mladih deklet, ki bi jim najraje rekla Poglejte se, čudovite ste!«

»V kopalkah se počutim bolje, kot sem se včasih.« Doroteja, 36 let

»Najboljše, kar nas naučijo leta, je, kako se imeti rad! Pri dvajsetih sem svoje telo sovražila. Danes ga sprejemam. Vem, da nisem popolna. Moja koža ni več tako elastična, imam nekaj več okroglin, a sem kljub temu povsem zadovoljna. S športom se ukvarjam, ker se po njem počutim bolje, in ne zato, ker bi hotela, da sem bolje videti v kopalkah. Gola ali v kopalkah se počutim veliko bolj sproščena, kot sem se prej, čeprav imam kakšne tri kilograme preveč. Nisem poročena, imela pa sem že kar nekaj različnih partnerjev in moje blazinice niso odvrnile še nikogar.«

»Svoje telo imam rada, ker je vir užitkov.« Daša, 44 let

»Moj odnos do telesa ni preprost, saj mi je mama vedno očitala, da je izgubila svojo lepo postavo, ker je rodila mene … Trebuha se po porodu ni mogla znebiti, s tem pa se ni in ni mogla sprijazniti, ker je prihajala iz družine športnikov, katerih telesa so bila vitka in mišičasta. Najbrž zato sama pripisujem velik pomen ohranjanju telesa v formi. Ukvarjam se s športom in hodim na masaže. Z leti sem začela opažati, da moja koža izgublja elastičnost, da so moja kolena malce bolj zaobljena in da 'banane' pod mojimi ritnicami postajajo večje. Toda moj mož me še vedno gleda z ljubeznijo v očeh in prepričana sem, da imam svoje telo rada, ker mi še vedno nudi toliko užitkov.«

»Ničemur se ne odrečem: ne kratkim hlačam ne minikrilom.« Valerija, 51 let

»Danes imam svoje telo rada, a za to je bila potrebna zrelost. Ko sem odraščala, sem merila 1,76 cm in bila sem predebela. Imela sem bledo kožo, črne lase in sanjala sem o tem, da bi imela kakšnih 10 cm krajše noge, da bi bila blond in bi imela polt kot moje prijateljice. Mama mi je vedno govorila, da sem lepa, a šele iz pogledov moških sem razbrala, da sem res lahko všečna. Staranja me ni strah, saj mi je za zgled moja mama, ki je izjemno ženstvena. Las si ne barvam, botoks mi ne pride na misel, sem pa pred kratkim izgubila nekaj kilogramov. Moje telo se je vsekakor spremenilo, vendar zanj lepo skrbim in vem, da je všeč tudi mojemu moškemu. Glede oblačil nimam nobenih omejitev. Nosim tako kratke hlače kot minikrila.«

»Po porodih sem se zredila, a se zaradi tega sploh ne obremenjujem.« Klara, 47 let

»Dobro vem, da ne ustrezam lepotnim merilom. Visoka sem 165 cm, okrogla, imam boke, trebuh, prsi … Vendar sem se vsem svojim moškim zdela lepa. Med dvajsetimi in tridesetimi sem sledila shujševalnim dietam in skušala nadvladati svoje telo. Brezuspešno! Potem sem rodila dva otroka in svoje telo sprejela. Od takrat sem se celo zredila, a se s tem sploh nisem obremenjevala. Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, se zdim sama sebi čisto v redu. V dvajsetih letih zakona me moj mož ni nikoli zbadal zaradi kilogramov in to ne glede na mojo težo. Vedno mi pravi, da sem videti odlično! Poleg tega nimam kompleksov. Življenje je po mojem dovolj zapleteno, da si s takšnimi obremenjevanji ne gre kvariti zdravja.«

Prevedla in priredila Živa Deu
fotografija promocijsko gradivo New Yorker

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice