To so države, v katerih je ženskam še vedno oteženo voliti

Boj za enakost po vsem svetu še zdaleč ni končan.

Živimo v patriarhalni družbi. Živimo v svetu, kjer poteka objektivizacija žensk, nerealistični lepotni standardi, razlika v plačilu med spoloma, diskriminacija pri materinstvu... Vse to se seveda še oteži, če ste narodnostna manjšina, LGBTQ + ali invalid. Toda za nas patriarhat pogosto obstaja pod tančico skritih, socializiranih vedenj, ki na nas močno vplivajo. V drugih delih sveta pa patriarhat celo praznujejo.

V teh državah se ženske soočajo z ovirami za najosnovnejše človekove pravice, od pomanjkanja izobrazbe do minimalne politične zastopanosti. Ženske so v svetovnem merilu nesorazmerno osiromašene in to, da je ženska zreducirana na vzgojiteljica otrok in gospodinjo, velja za dejstvo. Ne glede na to, ali gre za vero, tradicijo ali pomanjkanje izobrazbe, vse pomeni, da so ženske podrejene.

Pomembno je razumeti, kako razširjeno je to, zlasti v takih trenutkih, ko praznujemo, kako daleč so ženske prišle drugod po svetu. Morda bi imeli koristi od tega, za kar so se borile nekdanje generacije, vendar se boj mora še nadaljevati. Samo poglejte te države, kjer je ženskam še vedno težko voliti (in delati in živeti)...

Znanstveniki prvič razkrili obliko fotona: delca, ki prenaša svetlobo

1. Vatikan

Tu ni težavno, povsem nemogoče je. Vatikan v Rimu je zadnje mesto na svetu, ki ženskam še vedno preprečuje glasovanje. Središče Rimskokatoliške cerkve, ta majhna država dovoljuje glasovanje kardinalom le, ko je izvoljen nov papež. Čeprav to tudi pomeni, da nimajo vsi moški volilne pravice, ženske na volitvah v Vatikanu ne morejo zasedati nobenega izvršnega ali zakonodajnega položaja - moški pa lahko postanejo kardinali. Deluje na verski doktrini, a ker je papež Frančišek bolj napredoval pri homoseksualnih zakonih in podnebnih spremembah, je bilo nekaj upanja, da bodo prekinili tradicijo, da ženske ne morejo biti kardinali. Vendar to še ni bilo obravnavano, zato Vatikan ostaja edino mesto, ki ženskam ne dovoli voliti.

2. Savdska Arabija

To je bila zadnja država, ki je leta 2015 ženskam omogočila volilno pravico. Šele lani je bil ženskam dovoljen dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva brez soglasja skrbnika (očeta, brata, moža ali strica). Ženske se še naprej soočajo z omejitvami javnega vedenja in ne smejo sprejemati večjih odločitev brez moškega dovoljenja. Maja 2017 je kralj Salman naročil, da ženske ne potrebujejo več dovoljenja za dejavnosti, kot so vstop na univerzo, služba ali operacija, in skupine za pravice žensk še naprej protestirajo proti tej praksi, tudi na spletu z uporabo oznake #IAmMyOwnGuardian. Ker pa so ženske tako močno zasidrane v svoji družbi, se ženske še vedno zelo težko odločajo o politiki brez moškega dovoljenja.

3. Afganistan

Po družinskem zakonu Shi'a morajo ženske prositi za dovoljenje, da zapustijo dom, razen če je nujno. To je bilo izvedeno leta 2009 v Afganistanu, kar je očitno otežilo glasovanje brez dovoljenja skrbnika. Kljub talibanskim grožnjam pa so se leta 2014 ženske v rekordnem številu udeležile volitev in kandidature. Ženske protestirajo na voliščih, konzervativni člani skupnosti pa jim grozijo z nasiljem in izključenostjo.

4. Pakistan

Če primanjkuje volišč, ločenih po spolu, bi si mislili, da bi ženske lahko lažje glasovale v Pakistanu. Stroga pravila o načinu interakcije žensk in moških pomenijo, da lahko moški in vaški starešine ženskam v Pakistanu prepovejo glasovanje. Tisti, ki bodo glasovali, bodo nadlegovani ali kaznovani in celo napadeni.

5. Uganda

Na volitvah leta 2016 je bilo nasilje nad ženskami na voliščih tako zaskrbljujoče, da je bil ustanovljen nadzorni center za njegovo spremljanje. Prejel je 600 pritožb skupin za pravice žensk, ki so trdile, da to le še dodatno odvrača ženske od glasovanja, kar je povzročilo zamude v čakalnih vrstah, zaradi katerih so se ženske morale vrniti domov. Breme gospodinjskega dela je v mnogih od teh držav resnično ovira pri glasovanju, saj veliko žensk ne more najti časa za potovanje na volišča zunaj svojih pričakovanih dolžnosti.

6. Kenija

V severovzhodni Keniji družbeni konflikt pomeni, da ženske odvračajo od prehoda na dolge razdalje do registracijskih centrov, pa tudi fizično negotovost, da bi bile same dolgo časa zunaj. V zahodni Keniji so ženske, ki pričakujejo otroke, s kulturnimi normami prepovedane v javnosti, kar pomeni, da velik del žensk ne more iti voliti. Z razširjenimi zdravstvenimi razmerami v tej državi so ženske tudi odpuščene, če se ne počutijo dovolj sposobne za potovanje na glasovanje. To ostaja problem v mnogih državah, saj bolezni in zdravstvenih stanj ne obravnavajo dobro, zato marsikomu preprečujejo, da bi prišel voliti. V Keniji kot celoti nasilne volitve v preteklosti, zlasti 2007–2008, ženske odvračajo od glasovanja iz strahu.

7. Oman

Ženske so volilno pravico v Omanu dobile šele leta 2003 in se še vedno soočajo z verskimi in kulturnimi ovirami pri glasovanju. Po navedbah refworld je Omanova ocena svobode žensk do uresničevanja pravic 1,2 v političnih in državljanskih zadevah na lestvici od 1 do 5, kjer 1 predstavlja najnižjo stopnjo svobode. Ženske imajo dva od 83 sedežev v omanskem posvetovalnem svetu in ženskam, ki se želijo politično udejstvovati, predstavljajo malo navdiha. V primerih, ko ženske v Omanu volijo, jim mož običajno narekuje, kako naj volijo, ali pa se soočajo s tem, da ostanejo doma in sploh ne volijo. Leta 2011 so omanske ženske govorile za The National in izjavile, da bodo tvegale, da se njihovi možje ločijo od njih, da bodo glasovale po lastnih željah, zato stvari iščejo navzgor. Kot rečeno, so ženske še vedno izpostavljene neizmernemu pritisku, da ne volijo ali da jih nadzorujejo, kako to počnejo.

8. Katar

Tako kot mnoge od teh patriarhalnih držav se tudi ženske soočajo s pritiskom starešin in konzervativnih družinskih članov, naj ne volijo. Te omejitve veljajo za veliko močnejše od katerega koli zakona, vendar mlajše generacije žensk kažejo večjo neodvisnost v oblačilih, kar ima za posledico upanje za kulturni premik k neodvisnosti na drugih področjih. Volitve kot celota so bile v Katarju začasno ustavljene do leta 2019, država pa deluje v skladu s šeriatskim zakonom, ki je za ženske razvpito zatirajoč.

9. Egipt

Raziskava iz leta 2013 je Egipt razglasila za najslabšo državo v arabskem svetu za pravice žensk, k nizki oceni pa prispevajo spolno nadlegovanje, FGM in izjemno konzervativni islamistični ideali. Čeprav imajo volilno pravico od leta 1956, se ženske soočajo s podobnimi ovirami kot druge patriarhalne države. Posebno pravilo, ki je bilo predstavljeno leta 2015, je ženskam prepovedalo voljenje v "razkrivajočih oblekah", a kljub temu, da je postopek vztrajal, da odstranijo tančico nikaba, da bi jo prepoznali. V bistvu se morajo ženske zdaj bati, da morajo odstraniti tančico - česar običajno ne smejo storiti v javnosti - če želijo voliti. V letih 2016 in 2017 se je egiptovska vlada zavzela za prepoved burke z izjavo, da to ni islamska tradicija ali da jo zahteva Koran. Vendar pa je za nekatere ženske to osebna, neizvršena izbira, zato zahteva po njeni odstranitvi za glasovanje še vedno ostaja vprašanje.

10. Nigerija

V Nigeriji je manj zakonodajnih ovir za volitve kot družbenih. Patriarhalna družba pomeni, da številne ženske menijo, da njihov glas ne šteje, zlasti ker je le 8 % predstavnic v državnem zboru žensk. Z nekdanjim predsednikom, ki tri tedne ni priznal ugrabitve 279 deklet, in sedanjim predsednikom, ki se šali, da njegova žena pripada kuhinji, ženske pravice zelo štejejo za namišljene, čeprav gre za največjo afriško demokracijo.

11. Papa Nova Gvineja

Podobno kot v Nigeriji ženskam v Papa Novi Gvineji odsvetujejo glasovanje zaradi pomanjkanja zastopanosti njihovih vprašanj. Od leta 1975 je bilo izvoljenih le sedem žensk. Vendar obstajajo še druge zakonodajne ovire za izvolitev, ki ženskam onemogočajo politično aktivnost. Seksistična mnenja, da so ženske manj sposobne za politične vloge, pomenijo, da ženske ne morejo dobiti zadostne podpore plemenskih voditeljev, ki nadzorujejo volilne bloke. Glasov znotraj PNG ne morejo niti kupiti, ker nimajo dostopa do istih virov kot moški, ki niso v tradicionalni hierarhiji. Pomanjkanje zastopanosti žensk samo še poglablja probleme nasilja nad ženskami in slabe zaposlitvene možnosti, kar še nadalje ohranja krog politične neaktivnosti.

12. Zanzibar

Zanzibarke so na naslovnice prišle že leta 2015, ko so začele glasovati na volitvah v Tanzaniji, nato pa so se od njih ločili njihovi možje, ki so jim rekli, naj ne volijo. Skoraj 50 žensk se je ločilo zaradi neupoštevanja ukazov svojega moža, kar je povzročilo dodaten strah žensk, ki želijo voliti, a želijo tudi ostati poročene. Med tem razkritjem so ženske razkrile, da se bojijo nasilja na voliščih ali se odločijo, da ne bodo volile, ker bodo prisiljene oddati glasove le kandidatom, ki jih ne podpirajo.

Fotografije: Profimedia