"Priporočam!" mi je v začetku leta napisala sestra, potem ko je nosečnost opisala kot utrujajočo, ampak čudovito izkušnjo, v kateri zelo uživa. MANCA POGAČAR
Težko pojasnim nekaj tako neracionalnega, kot je to, kako me je v tistem trenutku prizadela tako preprosta beseda, ki sem jo bolj kot "privoščim ti, da nekoč tudi ti to izkusiš" dojela kot nekaj, kar mi meče pod nos v življenjskem obdobju, ko nimam izpolnjenega niti enega pogoja, da bi imela otroka, in ona je to vedela. Moja preobčutljivost za nekaj, kar je kljub moji veliki želji na mnogo načinov tako oddaljeno, je poskrbela, da ji nisem ostala dolžna in fotografijo razgleda, ki mi ga je tisti hip ponujala kavarna sredi Pariza, pospremila s "Priporočam!"
Morda je bolj kot poroka, bolj kot nova služba, selitev v drugo državo ali bolezen večji izziv ali grožnja prijateljstvu prav starševstvo. To je edina stvar, ki je trajna, ne časovno omejena, in ima moč, da temeljito spremeni odnose. Ne gre za to, da ne bi imela rada prijateljic ali da one ne bi imele rade mene. Ne gre za to, da jih ne bi pogrešala, da ne bi želela preživljati časa z njimi ali da jih ne bi želela v življenju in obratno. Gre le za to, da je to, da so prijateljice postale mame, vse spremenilo. Seveda sem zelo vesela in navdušena, da sem postala teta. Toda ti pozitivni občutki soobstajajo z žalostjo, ki se je obupno želim otresti. Srce me boli za prijateljstvo, od katerega se bova verjetno morali posloviti, da bi naredili prostor spremembam, ki so pred nama. Prava stiska je lahko, ko se naše najbližje prijateljstvo spremeni, preden si pripravljen na to, in še dvakrat bolj, ko se naše življenje spremeni le v povezavi z valovitimi učinki monumentalnega preobrata življenja drugih.
Zdi se, da je v odnosu med prijateljico z otrokom in tisto brez nekakšen šum. Če stopimo korak nazaj in pogledamo nekoliko objektivno, se zdi, da si obe strani želita isto stvar: pripadnost. Najhuje je, da se obe strani počutita osamljeni in se bojita, da se jima prijateljstvo odmika. A na to oviro gledata povsem drugače. Mame si želijo podpore. Prijateljice brez otrok želijo ostati vključene v življenje prijateljic. Toda kdo je odgovoren za ohranjanje vezi, ki bi izpolnile želje vseh?
Kaj naredi prijateljstvo trajno, čeprav imata dve ženski različne izkušnje in načrte ali različne družinske razmere? Trajno prijateljstvo ne more temeljiti samo na podobnem življenju ali skupnih dogodkih. Številna prijateljstva temeljijo le na naklonjenosti, sorodnosti in skupnih interesih, druga pa na podobnem vedenju, ko prijateljici skupaj doživljata življenjska obdobja in si delita čustvovanja, izkušnje in priložnosti. Kakšna so torej realna pričakovanja v prijateljstvu z odraslimi ljudmi, ki si delijo različne življenjske trenutke? Vsa prijateljstva ne preživijo različnih življenjskih projektov, kar je lahko zelo boleče, vendar skrb, radovednost, sprejemanje in zavedanje pomagajo tudi v težkih trenutkih prijateljstva.
Z veseljem poskrbim za otročka, se srečam z njo ob zelo določenem, a tudi zelo prilagodljivem času, pomagam s kupom perila, da se mama lahko spočije, pogrejem mleko in podrem kupček, prinesem hrano in skuham, se triindvajsetkrat gor in dol sprehodim po istih stotih metrih kamenja, da bo dojenček v vozičku zaspal ... Vem, da se bo prijateljstvo spremenilo, vem, da je otrok na prvem mestu, in res je vse v redu. Vesela sem, da lahko imam svoje prijateljice rada na nov način, da sem teta, da je moj album na telefonu sestavljen iz fotografij dojenčkov v različnih pajacih, sedežih ali vozilih, položajih, situacijah, in zavedam se, da me medtem ko govorim o tisoč in eni stvari, ki me je razjezila v službi, prijateljica posluša le napol in, iskreno, kdo bi ji to lahko zameril? Nisem niti približno tako zanimiva, kot bi si želela biti.
"Nenadna prisotnost dojenčkov, čeprav je dobrodošla, zaželena, težko pridobljena in velja za blagoslov, zamaje družbeni red."
Preberite še:
- Sarah Jessica Parker napovedala trend, ki se ga poslužujejo kolesarji
- 5 vaj, ki jih morate izvajati, če sedite od 9.00 do 17.00: Povečajte gibljivost, zmanjšajte togost telesa in možnost poškodb
Dojenčki se res pojavijo v naših življenjih kot priljubljeno dekle, ki se sredi semestra preseli v šolo. Njihova nenadna prisotnost, čeprav je dobrodošla, zaželena, težko pridobljena in velja za blagoslov, zamaje družbeni red. Leta 2017 je bila v reviji Demographic Research objavljena nizozemska študija, ki je proučevala, kako starost, pri kateri so ljudje dobili otroka, vpliva na njihove osebne odnose. Pri raziskovanju tega vprašanja so ugotovili, da se na splošno moč in kakovost prijateljstev običajno zmanjšata, ko ljudje postanejo starši, in da se največje poslabšanje kakovosti zgodi okoli tretjega leta starosti otroka, v letih, ko otrokove potrebe zahtevajo največ časa in energije staršev. Prijatelji se v tem obdobju lahko oddaljijo, vendar se prijateljstva spet obnovijo. To lahko traja šest mesecev, tri leta ali desetletje, vendar dojenčki sčasoma postanejo malčki in pozneje najstniki, starši pa se lahko ponovno svobodno posvetijo svojemu družbenemu življenju. Dilema, s katero se soočajo prijatelji z otroki in prijatelji brez njih, ni toliko v tem, ali bodo kdaj imeli čas, da se srečajo v baru na veseli uri; gre za to, ali so vsa ta leta zaposlenosti in odtujenosti tako zanemarila njihova prijateljstva, da nihče ne bo sploh hotel iti.
Prijateljska ločitev ni dramatičen razpad, temveč počasen tektonski premik, ki ga nobena stran (zlasti starši) sprva ne opazi. Razkol se pogosto začne kot abstrakten strah pred neznanimi povzročitelji sprememb (nastajajočim otrokom in nastajajočim staršem) in skupno spoznanje, da se bosta dve življenji, ki sta prej bolj ali manj hodili po podobni poti, kmalu razšli. Medtem ko ena prijateljica prehaja h kolikom in plenicam ter se spopada s tem, kako otrok daje nov pomen njenemu občutku same sebe in ga hkrati preoblikuje z novo vlogo pa tudi s porušenim urnikom spanja, nenehno skrbjo in ne nazadnje razumevanjem svoje kariere, se druga prijateljica, ki je brez otrok, ukvarja z lastnimi uničevalnimi procesi (partnerstvo, ločitev, poskusi zanositve, odločitev, da otrok ne bo imela …), sicer pa živi v precej nespremenjenem stanju. Ena od prijateljic sesa smrklje iz luknjice v nosu, druga pa lahko svobodno potuje, se druži, dela in razvija, kakor želi. In kot vsi abstraktni strahovi imajo tudi vnaprej zamišljene razprtije potencial, da postanejo samouresničujoče se prerokbe.
Nekatere spremembe v prijateljstvu v tem življenjskem obdobju so povezane že samo s tem, da ste v svojih tridesetih. Prijatelji že izginjajo z večerij in rojstnih dni, izletov in koncertov ... Poleg rojstva otrok je še veliko drugih pomembnih dogodkov, zaradi katerih si manj na voljo prijateljem: resna razmerja, spremembe v karieri, selitev, skrb za starše, finance, bolezen. O teh trenutkih se pogovarjamo, ker se dovolj zavedamo, kako pomembna so prijateljstva in kako težko jih je ohraniti. Dobesedno živite dlje, več odraslih prijateljstev imate, in če verjamete napovedim, smo vsi le eno povabilo oddaljeni od tega, da bi bili del 'epidemije osamljenosti'. Starševstvo (zlasti materinstvo) je znan dejavnik, ki prispeva k občutku osamljenosti, a čeprav si prijateljicam drznemo reči "preveč delaš" ali celo "tvoje razmerje je strupeno", nikoli ne pokažemo s prstom na otroka in rečemo "zaradi tvojega otroka se ne moreva več normalno pogovarjati".
Materinstvo je psihološko in hormonsko vseobsegajoče. To je divje obdobje, polno tako rekoč vseh čustev – razdvojenosti, veselja, ljubezni, razočaranja, utrujenosti, žalosti, skrbi, strahu, radosti – in novih izkušenj. Zato ni tako presenetljivo, da mame potrebujejo prijateljice, ki jih razumejo. Ta del me straši, saj se zavedam, da jih povezuje edinstvena čustvena vez, ki me po naravi stvari izpušča. Raje se igram z mivko in lopatkami na plaži, kot da bi prekinila tradicijo družinskih počitnic na morju, tako kot raje prenašam kaos in poslušam jok, kot da bi bila izključena iz skupinskega pogovora na WhatsAppu, kjer ne komentiram, kolikokrat se je dojenček zbudil na noč, na vsako fotografijo pa prilepim modre srčke. Bolj kot to me skrbi, da nisem dovolj dobra prijateljica, tudi če mislim, da sem, preprosto zato, ker ne morem popolnoma razumeti, kako biti dobra prijateljica.
Ko vseeno poskušamo načrtovati srečanje in krmarimo med urami za hranjenje in počitek, pri desetem poskusu postanem preobčutljiva za pridih superiornosti, ki si ga predstavljam v njihovi domnevi, da vse poteka po njihovem urniku (čeprav vem, da mora!). In ko se pritožujem nad svojim življenjem, si predstavljam, da so moj natrpani delovni urnik, družabni koledar in po drugi strani osamljenost ter utrujenost, ker že več let nisem imela prostega vikenda, zanje nepomembni, zato zadržujem podrobnosti in se sprašujem, zakaj jih moje življenje ne zanima bolj. Ali jim je vseeno?
Lani smo se po dolgem poletju dobili štirje prijatelji, ena pa je tik pred zdajci odpovedala, saj je morala v vrtec po bolnega otroka. Ena od prijateljic je mamica triletnice, povrhu pa je bila ravno sredi procesa kupovanja hiše, druga je odštevala dneve do poroda, zato sem bila vesela, da se nam je pridružil še prijatelj, ki je od lastnih otrok oddaljen vsaj toliko kot jaz. "Strah me je, da se z njimi ne bom imela česa pogovarjati. Vse so ali pa bodo kmalu mame, več imajo skupnega. Meni se nič tako velikega ne dogaja v življenju, kaj jim sploh lahko povem?" sem ga prosila za pomoč. "Ti greš pa naslednji teden v New York na teden mode!" je kot predlog lahko zinil samo nekdo, ki nima pojma, kako surovo in neracionalno je lahko žensko prepričanje, da zaostajaš za svojimi prijateljicami. V primerjavi z njihovim materinstvom se je moje potovanje zdelo preveč plehko za omembo. Poskušali sta se vključiti v zgodbe o mojem življenju, vendar sta nehote vedno zašli na temo o novorojenčkovem iztrebljanju in izpiranju intimnih predelov po porodu, se opravičujem za nazornosti. Čeprav tista s triletnico ni nujno želela govoriti o kakcih in je bila v zadregi zaradi tega, koliko govori o kakcih, sem čutila, da je morala govoriti o svojem otroku, o vseh skrivnostih in tesnobi, ter se počutiti razumljeno. Spoznala sem, da lahko prikimam in se nasmehnem, ne morem pa se povezati ali je pomiriti. Vendar se sprašujem, ali si lahko prizadevamo za vrste povezanosti, ki ne temeljijo na skupnih izkušnjah. Morda ni treba nekaj doživeti, da bi to razumeli, včasih smo zaradi dejstva, da nečesa nismo doživeli, boljši poslušalci.
"Raje prenašam kaos in poslušam jok, kot da bi bila izključena iz skupinskega pogovora na WhatsAppu, kjer ne komentiram, kolikokrat se je dojenček zbudil na noč, na vsako fotografijo pa prilepim modre srčke."
Ne zveni revolucionarno, če rečemo, da je ključ do ohranjanja prijateljstev v hurikanu zgodnjega starševstva v tem, da se preprosto trudimo komunicirati in se zavezati, vendar dejansko je. Nismo prilagojeni temu, da bi v prijateljstva vlagali enako truda kot v druge odnose (romantične, družinske ali celo poklicne). In obstajajo vse te neznane spremenljivke, ki se lahko pojavijo in nimajo očitne rešitve. Kaj storiti, če prijateljica, ki nima otrok, nima interesa biti obkrožena z otroki? Ko vas ima rada, a v resnici nima rada otrok? Ali pa morda otrok vaše prijateljice preprosto ne mara vas. Ali naj bi se potrudili z vlečenjem trapastih grimas samo zato, da bi naredili vtis na malo osebo, medtem ko ste si želeli le, da bi lahko preživeli čas s svojo odraslo prijateljico? Ali naj prijateljstvo preprosto izpustite in ga omejite na sporočila ali pa ste prijateljice le, ko se odločijo za varuško? Koliko dela naj bi vložili v dinamiko, ki ste jo izbrali?
Toda razdalja se povečuje tudi zato, ker naša vsakdanja življenja postajajo prevelika, časa, ki ga imamo drug za drugega, pa je premalo. Včasih se zdi, da vsi govorijo le o svojih otrocih in njihovih čudovitih razvojnih mejnikih, jaz pa se s tem ne morem poistovetiti. Pošiljam sporočila v želji po klepetu, prijateljica pa odgovori s fotografijo svojega otroka na igrišču, kar je v najboljšem primeru nadležno, hkrati pa me napolni s posebnim razočaranjem, ki grozi, da me bo preplavilo. Med pisanjem v gosti temi najglobljih čustev naletim na misel – in morda je ne delim z nikomer – da se sem ter tja, ko se pojavi potreba, včasih, res samo včasih, in ne vedno, prosim, ne zamerite mi, pojavi vzdušje, da se samski ljudje ali ljudje brez otrok 'pomanjšajo' v prednost in povečanja pozornosti prijateljic z otroki. Občutek imam, da se kot prijateljice brez otrok (in včasih kot samske prijateljice) lahko počutimo kot stranski, podporni lik. Zlasti kadar ima nekdo otroke in potrebuje veliko podpore. Na koncu imamo občutek, da moramo svoje potrebe postaviti na stranski tir. Medtem ko prijateljico po telefonu mirimo, da so zvoki, ki jih spušča njen otrok, verjetno popolnoma normalni, čeprav jih nimamo s čim primerjati in svojo tezo istočasno preverjamo na Googlu, se prepričamo, da lahko zadnji prepir z mamo predelamo tudi sami, da se lahko glede negotovosti našega delovnega mesta v službi pomirimo tudi sami, da lahko sporočilo simpatiji sestavimo tudi sami, da si lahko prižgemo serijo in svojo osamljenost preženemo tudi sami, da lahko svojo nenadno bolečino v trebuhu raziščemo in se k zdravniku naročimo sami. Naše težave na splošno se lahko zdijo nepomembne za pogovor, ko se naša prijateljica bori z ohranjanjem otroka pri življenju, vzgojo ter usklajevanjem dela in starševstva. Toda pomembno si je zapomniti, da smo tudi mi glavni lik in naši izzivi in uspehi si zaslužijo enako časa in pozornosti kot vsi drugi.
Mislim, da je del žalosti tudi v tem, da se počutim ujeto v prepričanju, da je biti mama nekaj najbolj častnega in občudovanja vrednega, in da v primerjavi z njim ne cenim oz. ne čutim pomembnosti svojega življenja. In to je moja perspektiva, ki bi jo bilo morda treba spremeniti, saj vem, da moje prijateljice zagotovo vidijo mene in moje življenje kot pomembno. Jaz sem tista, ki ima težave s potrjevanjem lastnega življenja. Če bi se mi uspelo spraviti v vrednotenje lastnega edinstvenega življenja, potem mislim, da bi mi to pomagalo, da bi bila bolj iskrena v svojih prijateljstvih.
Nekatere dni gledam svoje prijateljice, ki imajo otroke, še posebej pa sestro, in sem polna hvaležnosti in občudovanja. Lepo je biti priča njihovemu starševstvu. Druge dni na TikToku vidim, da je prihajajoči vikend v Parizu festival kruha in se medtem, ko med klici iščem njeno ime, spomnim, da dva meseca po porodu to ni izvedljivo. "Bo sploh še kdaj?" mi nabere solze v oči. Nizozemska študija je pokazala, da so prijateljstva staršev najbolj krhka, ko so njihovi otroci stari približno tri leta, vendar se starši pri petih letih spet začnejo družiti s svojimi prijatelji. To je razlog za upanje, če vam le uspe prebroditi ta prva tri leta. Če sem kdaj mislila, da bo po otroku najino prijateljstvo kakorkoli okrnjeno, sem bila trapasta. Ko držim v naročju njenega otroka, se moje srce in najino prijateljstvo le še razširi. Že zdaj je najbolj razumevajoča mama. Medtem ko se uči, kako skrbeti za novo življenje, mi celo pogledala v oči in me zares vpraša, kako sem. To ni vljudnostno, ampak resnično vprašanje. Uspelo ji je, da me zares vidi tudi med tem velikim lastnim življenjskim prehodom.
Čeprav se zavedam, da se bom morala zdaj morda nekoliko bolj potruditi za ohranjanje teh pomembnih vezi, sem se zaobljubila, da bom ob strani svojim prijateljem in njihovim otrokom, saj so ti otroci podaljšek mojih prijateljic in bi rada tudi z njimi ustvarila nekaj lepih spominov. Sem živ spomin na to, kdo so bile moje prijateljice, ko so bile brezskrbne, preden so postale mame, spomnim se, kaj so imele rade in kako očarljive in dragocene so bile že takrat. Kljub vsem spremembam bodo še vedno potrebovale mojo navzočnost in zdravo pamet, tako kot jaz potrebujem njihovo. Topografija moje vezi s sestro se ne bo nikoli spremenila: je geološka, večja od katerekoli flore ali favne. Njeno 'vreme' se vedno spreminja in dejstvo, da lahko bregovi poplavijo in da so zaradi položaja sonca ali oblakov stvari videti povsem drugače, je naravno in pričakovano. Če mi oprostite čudno, razširjeno analogijo, je bilo čudovito naučiti se ceniti, kako svetloba prehaja skozi različne dele nas in jih spreminja.
