Kako se prebiti čez največje prelomnice? (kolumna Mance Pogačar)

Letos, ob zori novega desetletja, ki nam je postregla z nepredstavljivimi izzivi, smo se številni spopadali z občutkom nemoči in nezaupanja. Upanje je v trenutku krize težko najti, vendar je del naše skupne človečnosti, vir užitka in navdiha ter nas usmerja v svetlejšo prihodnost. V življenju vsi potrebujemo upanje, zdaj bolj kot kdaj prej pa si želimo, da nas spremlja, ko vstopamo v novo realnost. 

Kako se prebiti čez največje prelomnice?  (kolumna Mance Pogačar) - Foto: Mimi Antolović

Ob prelomnicah, ko se preizkušata naša človečnost in njena moč, pogosto pozabimo, da je življenje še vedno čudež, pa četudi nanj pogledaš s povsem znanstvene plati, ki prek spremljanja razvoja osnovnih celic pojasni skoraj vse. Pri tem mislim na še ne povsem pojasnjeno praznino v razumevanju vsebine življenj posameznih ljudi. Kako si lahko, poleg genetike in okolja, še pojasnimo osebnostne razlike, zakaj so nekateri ljudje polni strahu, tesnobe, medtem ko druge napolnjuje radost, veselje.

Kako to, da nekateri v vsem vidijo dobro, drugi pa se vedno zatekajo po tolažbo k žalosti, ki je tako zvesta. Kaj nas razlikuje?

To me je vedno zanimalo in v svojem osebnostnem razvoju sem sprejela misel, da je tisto, kar nas razlikuje, čudežna sestavina našega uma, magična iskra v naši podzavesti, ki ji nekateri omogočijo prižiganje, drugi pa se ji izogibajo, se je bojijo. Ta čudežna moč je vera in z njo zaupanje. Vera v življenje, vera, da ima življenje za nas dragoceni načrt, in zaupanje, da se mu predaš, s polnimi pljuči in iskrenim srcem. Ko se vse to sestavi v čarobni napitek uma, se rodi neskončna ljubezen, življenje pa teče kot mirna reka v morje, ki k sebi kliče prav vse darove tega vesolja. Vse to je res lepo berljivo, a še vedno me bega, kako opisati upanje, kako z njim živeti, k sebi priklicati in ga tudi nežno gojiti?

Letošnje leto je celotno človeštvo presenetilo z močnim izzivom za naš notranji svet, na dan pritegnilo prastare strahove za naš obstoj in preživetje. To so obdobja v življenju, ko mora človek iz svojih zalog potegniti vse svoje moči, predvsem pa zaupanje in vero v bližajoči izhod iz temnice, v kateri se je znašel. Prek takšnih lekcij nas življenje (na)uči, da je upanje edini resni izhod iz stiske, in celo, da je pravzaprav skupnost vseh naših dejanj in misli, ki se vsak delček sekunde obstoja življenja, vsakega diha in izdiha, sprehajajo po našem umu in se po zadostnih ponovitvah trajno vklešejo v podzavestni um. Tako nastaja zapis osebnostnih vzorcev, ki nato iz podzavesti narekuje naše življenje.

In zato smo si tako različni. Veter in sonce, viharji in poplave, mir in nemir, vse se rodi izza rešetk našega podzavestnega uma, shrambe naših misli.

Ne gre posebej poudarjati, da je treba paziti na lastne misli, v shrambo uma nalagati le mehke, čiste in pozitivne misli. A zbiranje ni dovolj! Le kaj naj počne zbiratelj s svojimi zbranimi kosi, če v njih ne verjame, če le zbira brez ljubezni, brez zaljubljenosti v svoje kose in v življenje!? Že pogled v nebo, po katerem se po posebnem redu lovijo oblaki, na katerem si sonce in luna pravično s pticami delita oblast, prepriča, da je v življenje treba verjeti in zaupati, da se s soncem rodi jutro. Narava sama ustvarja svoje ritme, ob njihovem občudovanju se ne sprašujemo, kako, ne dvomimo v moč lune. Zakaj človek tako pogosto dvomi, zakaj ne zaupa v svoje moči in ne verjame, da je življenje prišlo z namenom in da bo prav ta namen poskrbel, da bo vsak od nas našel svoj vodnjak, iz katerega bo napajal svoje sanje, in redno, vsak dan, od prvega jutranjega vdiha pa vse do nočnih sanj, koketiral le z ljubeznijo.

A moramo verjeti v svoje misli, v svoje sanje, torej je treba zavestno uporabljati svojo moč med ločevanjem plevela od semen.

Na ta način pravzaprav ustvarjamo samega sebe po svojih željah, glede na našo vero, sanje. Občutek stanja, ki ga želimo, ustvari prav ta občutek sam, kar pomeni, da moramo za uresničitev stanja verjeti, da v tem stanju že smo. Vse to še toliko bolj velja za letošnje leto, ki nas je povsem presenetilo z neznanim na polju življenja, kjer nas je večina šibkih v prepričanjih, zdravju. Mene v takšnih obdobjih življenja vedno potolaži mamina modrost, da moram v prav vsaki situaciji poskrbeti, da mi bo dobro, prijetno. Ni namreč pomembna prelomnica sama, temveč moj odziv na to prelomnico, saj je ta tisti, ki poraja upanje. Edino, kar omogoča mirno preživetje teh prelomnih časov, je torej zaupanje, da zmoremo, in vera, da za vsako nočjo pride dan in da ni sence brez sonca.

Pripravila: Manca Pogačar 

Fotografija: Mimi Antolović

Preberite še: ELLE podkast | Mateja Gaber: Za Gabrielle Chanel je delala tudi slovenska šivilja

Priporočamo tudi: Nikoli ne uganete, zakaj princesa Diana po ločitvi nikoli več ni nosila Chanelovega logotipa

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri