Od trenutka, ko sem jo zagledala, sem vedela, da bova dolgo skupaj, da bova druga drugo omehčali in napolnili. Nato je vse ljube dni visela na meni – in to človeka prej ali slej utrudi, načne pa tudi potrpežljivo usnje.
Urša Jerkič
Teh ljubih dni je bilo kar 1095, najbrž več kot traja marsikakšno ljubezensko razmerje, o katerem snemajo romantične komedije. Zdaj ne morem niti urice več čutiti njene kože ob moji, ne da bi se ob tem naježila. Naj jo vsaj za naslednje desetletje pogoltne lastna Marc by Marc Jacobs zaščitna vrečka. Nasvidenje v naslednji vladavini malh!
Da, nove torbe si nisem kupila že, pssst, tri leta. Šest modnih sezon sem se upirala mehkim in voljnim usnjačam, preden sem za vedno zaprla notranjo zadrgo na svoji. Pri torbah sem prakticirala monogamnost, prepričana, da bi drugače ne samo bankrotirala, temveč bi se mi življenje zapletlo do neslutenih peripetij. Če bi na izbiro slučajno imela dve torbici, bi bilo, kot bi žonglirala med ženo in ljubico, vsako jutro bi prenašala stvari iz ene v drugo ter spet iz druge nazaj v prvo, in pri tem bi zagotovo založila ključe in drobiž za kavo. Moja torba mora biti žena in ljubica v eni koži, pripravljena mora biti na težko življenje z bolj malo božanja ter veliko rinjenja pod sedež na letalu, predvsem pa mora imeti presneto dober želodec, saj bom ne glede na visokoleteči priimek na podlogi vanj metala tako tekoče kot ostre predmete. Biti mora čudovito orodje.
Me prav zanima, koliko proizvajalcev torbic bi se odzvalo na takšen mali oglas. Po treh letih stabilnega razmerja seveda ne vem več, kako pristopiti k popolni naslednici. Ne bom lagala, vmes sem flirtala z vsemi Silvanami, ki so stopile iz hiše Fendi, se zelo dobro spoznala z odtenki PS1, v nekem trenutku sem celo z mojo takratno, še vedno visečo na rami, v roki predolgo držala neko znižano fračo Chloé, ki je bila vsekakor mlajša in bolje grajena, pa tudi tračev o njenem pozibavanju s slavnimi ni manjkalo. Toda nikoli se ni zgodilo nič več, najprej zato, ker se tako visoko cenijo, a tudi zato, ker sem se ustrašila pritiska, da moram zdaj izbrati takšno, ki bo imela še daljši rok trajanja, ki bo večna, čeprav se mi zdi, da so tri modna leta precej dober približek večnosti.
Naš pogled na usnjeno spremljevalko je leta 2006 spremenila Chloéjina pogruntavščina Paddingtonka, prva it torbica, ki je lastnoročno pokončala oblačila. Obleke so bile za naslednja štiri leta potisnjene v ozadje, postale so zgolj platno, na katerem se je svetila gospodična torba. Danes, na koncu leta 2011, so se obleke spet rodile, po začetnih minimalističnih zadržanostih so v polnem razcvetu, spet so zabavne, pisane in, oh, tako zelo sveže. Torbice so s svojo anti-it držo precejšen zalogaj in v trenutkih celo navlaka, zato so se pomanjšale in nas osvobodile svojega bremena. Toda kdo nas je naplahtal, da je minitorbico lažje prenašati kot maksi? Spravljanje vanjo vsaj odstotek tistega, kar dekle potrebuje za svoj vsakdan, spominja na partijo tetrisa.
Življenje z majhno črno je utrujajoče in kar lep čas sem potrebovala, preden se mi je v nekem editorialu razkrila skrivnost preživetja s tamalo: imeti moraš dve, in to hkrati! Lahko sta obe majhni, lahko pa je ena izmed njiju tudi velika ali celo različica nakupovalne vrečke. Svojo monogamnost sem prelisičila s takšno interpretacijo: če imaš na sebi obe hkrati, je, kot da imaš še vedno eno torbico, vendar v dveh delih. Prvi del sem že našla. Po sezoni oprezanja za starejšimi gospemi, ki k sebi stiskajo zdaj že vintidž torbice Grošelj, mi jo je na koncu podarila 'tašča'. V njeno drobno notranjost gredo le telefon, denarnica in ključi, če sem posebej razpoložena za tetris, mi vmes uspe spraviti še šminko. Rojena ljubica je. Zdaj iščem njeno drugo polovico, vsaj za poslovni telefon ter ključe od pisarne in nekaj mi pravi, da bo morala biti tako velika, da bo kdaj pa kdaj pogoltnila prvo. Se mi samo zdi ali sem spet na začetku?
