Naj gremo spet za štedilnik? Z veseljem!
Ženska konec devetdesetih ni vedela, kaj početi s kuhinjo v svojem samskem stanovanju. Lahko bi jo predelala v sanjsko garderobno sobo; na koncu je v znak protesta v pečici, tem svetem kraju poročenih žensk in mam, čez poletje shranila svoje preplačane puloverje.
Generacije in generacije žensk so za štedilnikom med pomirjujočim brbotanjem loncev zapravljale svoja življenja (tudi dobesedno, ko so še kuhale ob odprtem ognju in se jim je vnelo tla pometajoče krilo), namesto da bi počele kaj bolj osvobajajočega – šle v službo ali vsaj v šoping, s svojim denarjem, seveda. Medtem ko smo zavijale z očmi ob omembi kuhanja in bile na dieti s koktajli in cigaretami, so kuhinjo zasedli moški, profesionalci, navdušenci, raznorazni Jamieji.
Postala je hitrejša, uživaška, sočna, družabna, multi-kulti, televizična in se utopila v olivnem olju. Hvala jim za to, ampak ženske imamo s hrano še bolj kompleksen odnos kot z moškimi; če so moški z Marsa, s katerega planeta so potem ogljikovi hidrati?! Hočemo vegansko, pa potem spet brezglutensko, sladkano z agavinim sirupom, jasno, presno, in to resnično lahko razumejo samo druge ženske, nikakor ne moški, zato je pripravljanje hrane znova nekaj, kar počnemo punce za punce. Prostovoljno, po službi in s pravo svetlobo za objavo na Instagramu.
Seveda smo se v kuharijo vrnile z novimi orodji. Zgodovina kuhinje je ena sama ropotarnica bolj ali manj pametnih gedžetov. Morale smo skleniti tihi dogovor med nami in idealom devetdesetih, nekaj v smislu, da tega nikdar več ne bomo počele zaprte doma ter nikakor ne ure in ure.
Tako smo se za pult postavile s Pinterestom (kje drugje pa najdemo najboljši recept za burgerje iz ovsenih kosmičev?), Instagramom (mar ni noro, kako kompleksna omrežja razvijajo, na koncu pa jih uporabljamo za objavljanje naših kapučinov s spenjenim ovsenim mlekom?) in, ne nazadnje, blenderjem, ki vse, tudi življenje, spremeni v zdravo kremasto kašo. Skratka, vrnitev se ni zgodila toliko v stilu srečnega družinskega življenja kot v stilu idile samske ženske, ki ima svoj Instagram, svoj pametni telefon ter svojih pet minut, da zblenda čičerko in pofotka humus.
Pred kratkim sta bila za življenjski slog z naslovnice najpomembnejša oddelka moda in lepota, potem dolgo dolgo nič ter nato odnosi in telovadba, zdaj pa se je počasi začel širiti še kakovosten čvek o hrani. Diskurz 'Kaj ješ, da si lahko tako vitka, tako brez celulita in tako strašno dolgočasna' je zamenjal pogovor o tem, katera semena za tvoj obraz naredijo vsaj toliko kot pravi odtenek rdeče šminke. To je dobro babje branje.
Hrana je bila desetletja naravni sovražnik nežnega spola številka ena, no ja, dva, takoj za moškim, ki se ga je bolje izogniti v širokem krogu, kar v praksi pomeni, da je v hladilniku dovoljeno imeti le kozarec z olivami. Odkrito uživati v njej je svojevrstni girl-power. Ravnokar je izšla prva številka 'lepo oblikovane revije, ki slavi ženske in hrano', Cherry Bombe.
Na naslovnici se oblizuje supermodel Karlie Kloss, ki je z newyorško restavracijsko verigo Momofuku zagnala projekt brezglutenskih, veganskih in modno polnovrednih piškotov Karlie's Kookies, s katerimi so se basali vsi pomembneži na tednu mode (del izkupička od piškotov za 22 dolarjev gre za šolsko prehrano revnih otrok). Sledi ji četa žensk z dobesedno dobrim okusom, ki hrano gojijo, strežejo, fotografirajo ali preprosto – jedo.
Na kratko: za prste obliznit. Mar vas ne zanima, kaj drži pokonci urednice v konici oddajanja revije, kaj ima v mislih lastnica trgovine na vogalu, ko reče »dajmo kaj pojest« (nekdo mi je rekel, da olive, ampak bi bilo treba preveriti), kaj med pms-jem zoba teve zvezda, kaj svojemu možu v lonec vrže blogerica, ali s katero kupljeno čokoladico greši kuharska mojstrica? Ta novoodkrita zatreskanost žensk v hrano spomni na pisateljico in vrhunsko gostiteljico Noro Ephron (sicer veliko ljubiteljico masla).
V romanu Heartburn glavna junakinja več let pozneje ne more verjeti, da jo je mož sredi visoke nosečnosti zapustil zaradi druge, ko pa je končno prišla do stopnje, ko ne more narediti slabega preliva za solato. »Na tako dobre prelive ne naletiš kar tako.« Včasih je nekaj žlic rdečega kisa, gorčice in olivnega olja vse, kar ženska potrebuje, pa niti puloverjev ji ni treba vzeti iz pečice.
Urša Jerkič
