Den Baruca - medijski ustvarjalec

Fant, ki igra v bendu svoje sestre ter hodi naokoli z lasmi vseh barv in s pirsingi, se danes raje drži v ozadju in navdih za svoje delo črpa iz množice ljudi. Rad ima energijo velikih mest.

Kako bi poimenovali svoje ustvarjanje, je prav, če rečeva, da ste režiser?

To je eno izmed najtežjih vprašanj, ki bi mi jih lahko postavili. (smeh) Res je, da se ukvarjam z veliko področji, sem 'multipraktik', čeprav me ob tem obhajajo dvomi – težko je delati vse in biti res dober, toda ko se stvari prepletejo, ne gre drugače. Moja pot se je začela v bendu sestre Lare, kjer sem se poleg glasbe ukvarjal tudi s plakati, ovitki, videospoti ... in prvič spoznal, da eno ni strogo ločeno od drugega ter da so si osnovni koraki zelo podobni. Še danes sem Lari zelo hvaležen za svoj prvi delovni poligon.

Kako naporno je bilo izpeljati Philips Fashion Week izza kulisja?

Rekel bi, da je bil finalni del prireditve, torej tisto, kar se je videlo, mačji kašelj v primerjavi s predpripravami. Prisoten sem bil od začetka projekta, zato sem imel dober pregled nad vsem, sodeloval sem z ekipo, ki ji zaupam in za katero vem, da bo svoje delo dobro opravila. Res sem bil jaz tisti, ki sem bil na koncu podpisan kot odgovoren, vendar to ni le moja zasluga, je delo vseh.

Česa se pri delu izogibate?

Prestrašim se projektov, ki se jih v enem dnevu domisli in izpelje.

Kje dobivate navdih?

Na tednu mode sem ga dobil kar od oblikovalcev samih, saj smo predstavljali njihove zgodbe. Poveš tisto, kar bi hoteli povedati oni, le da je to postavljeno v neki (režijski) okvir, in tu se začnejo kompromisi, s katerimi smo enkrat bolj, drugič manj zadovoljni. Glasbe v živo letos na primer nismo mogli izpeljati, a na koncu so bili vsi zadovoljni, vsaj upam!

Kako bi ta dogodek opisali po svoje?

Pogumno! Za takšne stvari moraš imeti veliko poguma in biti malo nor, saj se lahko bodisi zalomijo bodisi uspejo. Upajmo, da se je zgodilo zadnje.

Mode sva se komaj dotaknila, pa vendar ima pomembno vlogo pri vas ...

Krivo je prijateljstvo z Mimi Antolović, fotografinjo ... (smeh) Vedno me je privlačil vizualni način izražanja, tudi v bendu sem skrbel za to, in ko sem spoznal Mimi, se je začelo sodelovanje, ki traja še danes.

Kako ste z modo zasebno?

Imam srečo, da se gibljem v krogu ljudi, ki se z modo nenehno ukvarjajo, tako da kovačeva kobila niti ni bosa. Je malce samoumevno, da sem na tekočem, obdan sem z impresijami, ki jih vpijam, lažje si upam, ker mi ta občutek dajejo ljudje, ki me obkrožajo.

Ste velik potrošnik?

To pa sploh ne! Zadnji resen nakup sem opravil v New Yorku pred dvema letoma in si nakupil za tri sezone naprej.

Ste vedno popolno urejeni?

Ne, kje pa! Hvala bogu, da je tudi neobritost lahko del modne zgodbe, da moda to prenese. Obleka sama ne naredi ničesar, če nimaš energije zanjo.

Živite v Trstu, kako bi ga primerjali z Ljubljano?

Čisto na kratko, to je druga kultura, druga vibracija. Tam se zelo dobro počutim, morda tudi zato, ker sem manj obremenjen z vsem.

Včasih je veljalo, da so ljudje v Italiji najlepše oblečeni, kaj pa danes?

Italijani imajo svoj standard, ki mu vsi sledijo, niso preveč drzni ali inovativni, vedno pa so urejeni. Pri nas je ulična moda veliko bolj kreativna in izvirna, Slovenci si več upajo.

Koliko časa zdržite brez morja?

Lahko kar dolgo, nisem popolnoma primorska duša. Bolj kot od morja dobivam energijo od ljudi, rad imam velika mesta, pretakanje ljudi in energije po ulicah. Od tod črpam navdih za delo, na morje grem počivat.

Katja Golob
fotografija Mimi Antolović