Vsestranska umetnica – igralka, prevajalka, gledališka pedagoginja – je tudi avtorica monodrame, dveh zbirk poezij in petih proznih del.
Kaj vas je pripeljalo do tega, da izjemno intimno doživetje – oče je umrl na vaših rokah – delite z bralci?
Kar koli sem do zdaj napisala, je bilo intimno. Zadnja knjiga je delno avtobiografska, delno fiktivna. Je nekakšno dolgo pismo slovesa od očeta, pa tudi zahvaljevanja in samoizpraševanja. Nisem hotela zgolj pripovedovati o sebi, želela sem tudi vzpodbuditi razmišljanje o smrti, ki je velik tabu. Nihče nas ne nauči, kako sprejemati umirajoče, smrt in lastno umrljivost.
Pomlad je, medve pa govoriva o smrti.
Ja, vendarle moje delo ni knjiga žalosti, temveč rojstva in zahvaljevanja. V njej se sprašujem, zakaj se na pogrebih ne ploska, saj so umrli dokončali svojo nalogo in odšli. Razkrinkavanje tabuja je ena od tem, predvsem pa gre za notranji monolog, ki naj bralca pripelje nad Majo in njenega očeta.
Kljub temu je ta knjiga nekakšno dokončno soočenje s smrtjo in slovo od očeta?
Izkušnja, ko ti nekdo umre na rokah, je nenavadna in ni povezana z racionalnim. Nekako te prežarči na vseh nivojih in je res posebna izkušnja. Od telesa sem se poslovila že takrat, ko je oče umrl, a moj oče za vedno ostaja moj oče. Ostal je spomin, ostala sem jaz kot njegov izdelek. Življenje je nepovratno, kar je tudi tema knjige. Enkrat si je pač treba priznati, da je konec, da ni poti nazaj.
Hermina Kovačič, fotografija promocijsko gradivo
