Feri Lainšček pravi, da je potreboval precej časa, preden je ugotovil, kako dragocene so mu bralčeve povratne informacije. Spoštljiv odnos do bralcev pa gradi že od začetka pisateljevanja, in sicer s težnjo po enostavnem pisanju in dostopnosti. Takšno dejanje je zagotovo tudi deljenje nastajajočega romana Strah za metulje v nevihti v obliki zapiskov na Facebooku.
Lahko rečemo, da ste do svojih bralcev odprti, glede na to, da ste med pisanjem romana Strah za metulje v nevihti napisano delili z bralci na Facebooku?
Ena od mojih bistvenih pisateljskih izkušenj je prav gotovo tudi spoznanje, da ti na koncu ostanejo le bralci in da so prav ti najpomembnejši. Če se ozrem 30 let nazaj, vidim številne zastranitve, ki so mi verjetno bolj škodovale, kot koristile.
Govorim seveda o literarnem življenju, literarnih klanih in združbah pa o literarni kritiki, literarnih nagradah in še marsičem, kar sem doživel in nekako preživel. Dobival sem kajpada mnogo dobrih kritik, priznanj, nagrad ... skratka nič mi ni manjkalo in mi še danes ne manjka, ampak na koncu vendarle vidim, da moja dejanska pisateljska izkušnja, torej to, kar mi pri ustvarjanju resnično pomaga, ne izhaja iz tega.
Niste dobili prave povratne informacije?
To, da sem kdaj med petimi nominiranci 'kao' trepetal za kresnika, ni neka koristna izkušnja. Koristna pa sta stik z bralci, srečevanje s tistimi, ki so knjigo prebrali. Zadnjič mi je bralka v pismu napisala: "Hvala ti, da gradiš našo duhovno biografijo." In: "Hvala, da nam pomagaš spominjati se."
To so stvari, ki presegajo zgolj literarne poglede. Zaradi tega bralce res spoštujem. Veliko let sem potreboval za spoznanje, da prav od bralcev dobim bistvene povratne informacije. V njih je čutiti pričakovanje, hvaležnost in pristno vznemirjenje. Veliko mi pomeni, da lahko gostujem po Sloveniji, še več pa, da dvorane nikjer niso prazne. Ljudje se o mojih knjigah želijo pogovarjati, saj moji literarni junaki tako ali drugače z njimi zares živijo.
Ste za bralce dostopni?
Zaradi vsega tega se mi zgodba s Facebookom zdi nekaj povsem logičnega v moji komunikaciji z bralci. Ko sem se odločil, da bom ta roman pisal tako, pravzaprav nisem razmišljal o promociji, kot se to morda zdi, ampak me je v resnici vznemirjal ta neposredni način komunikacije. Predvideval sem sicer, da bom s tem pridobil več podatkovnih in tehničnih informacij iz obdobja, ki ga tematiziram v romanu.
No, že kmalu sem nato statistično ugotovil, da je med mojimi bralci na Facebooku kar 78 odstotkov žensk. Tematika romana pa je povezana z življenjem v Jugoslovanski ljudski armadi (JNA) in slovensko vojno. Tako informacij v tehničnem smislu, ki sem jih želel dobiti, nisem mogel dobiti od žensk, ker pač niso služile vojaščine.
Katere informacije pa ste dobili od žensk?
Bralke so se zelo hitro navezale na junake in odzivi so bili predvsem čustveni.
So se bralke bolj vživele v moški glavni lik ali ženski?
Moški protagonist, ki je obenem tudi pripovedovalec, jim je bil vsekakor bolj zanimiv. Gledal sem lahko torej tudi skozi njihovo optiko. Izkušnja s Facebookom pa je pravzaprav tudi sicer iz dneva v dan prinašala presenečenja, odzive in reakcije, ki jih nisem pričakoval.
Informacija o moji spletni pustolovščini je že kmalu prestopila mejo. Vest je prvi objavil Tanjug, povzeli sta jo tudi bosanska in hrvaška tiskovna agencija, nato me je obiskala celo Reutersova ekipa. Nekaj, kar se mi niti ni zdelo nekaj tako zelo posebnega, se je spremenilo v širše zanimivo novico. Verjetno je pač res neobičajno, da pisatelj tako odpre svojo delavnico.
Kako upoštevate odzive bralcev?
Verjetno lahko govorimo o dveh vrstah vplivov. Prvi je zavedni, drugi pa nezavedni. Pisatelj mojega tipa pri ustvarjanju vsekakor razmišlja tudi o bralcu. Pri tovrstni interaktivnosti pa se bralca preprosto moraš zavedati, saj je tako rekoč vsakodnevno prisoten in ti nekako diha za ovratnik. Vidiš lahko tudi, kako zelo so si ti bralci različni, recimo, po starosti, izobrazbi, afinitetah in še marsičem.
Mora pisatelj biti do bralca odgovoren?
Menim, da pisatelj, vsaj pisatelj mojega tipa, mora biti odgovoren do bralca. Te odgovornosti pravzaprav ni nikoli dovolj. Ampak ne vem, zakaj vam zdaj o tem sploh govorim in razkrivam svojo skrivnost, ko pa je vendar jasno, da bo to v mnogo literarnih ušesih zvenelo hudo bogokletno.
Se vam zdi takšno razmišljanje bogokletno? Mar ne gre za spoštljivost do bralca?
Ja, za spoštljivost. To je pravi izraz. Nikoli nisem občutil strahu pred bralci, sem se jim pa velikokrat globoko priklonil iz spoštovanja. Menim namreč, da se z vsakim novim branjem vsako literarno delo nekako znova rodi. Ravno v tem se literarno branje razlikuje, recimo, od gledanja filma.
Ko gledaš film, gledaš pravzaprav režiserjevo vizijo, ob branju romana pa soustvarjaš svoj film. Zavedam se torej, da so bili moji romani prebrani na zelo različne načine in da so se tako tisoč in tisočkrat znova rodili vsaj malce drugačni.
Ugotovitev, da z leti postajate vse bolj enostavni v svojem pisanju, drži?
Ob enem izmed mojih romanov je mlada kritičarka zapisala: "Streseno iz rokava." S tem je seveda želela reč: "Napisano z lahkoto." Ni se zavedala, kakšen nehoten kompliment je bil to. Da pa bi se nekaj literarnega bralo tako, kot da je streseno iz rokava, je potrebno veliko veščine in tudi napora. Edini, ki to izjavo verjetno res razumejo, so glasbeniki.
V najlepše, najbolj spevne, popolne skladbe je navadno vloženo največ napora. Tudi v tem zadnjem romanu se nisem ukvarjal s tem, da bo napisano najprej objavljeno na Facebooku, ampak sem si preprosto želel ta zven ...
Zakaj pa bi se ob objavi na Facebooku morali sploh čemu prilagajati?
Ker bi se po prepričanju nekaterih pač moral. Toda ta navidezna lahkotnost v mojih zadnjih romanih prihaja res od drugod. Rojeva se iz želje, naj prebrano v bralcu res zazveni z razodetim sporočilom. Morda ni prava primera, ampak pot k modrosti je pot k enostavnosti. Velike resnice so zelo preproste, ampak pot do njih je lahko zelo dolga, trda in huda. Ni pa nujno, seveda, da je v literarnih krogih to cenjeno, oziroma velja za kakovost.
Sodobni mediji vam očitno niso tuji, glede na to, da ste že objavili knjigo na ključku, v e-obliki, objavljate svojo poezijo, tekste in roman v nastajanju na Facebooku ...
Objavil sem tvit, ki je bil zelo odmeven, in v njem je zajet ves moj pogled na to, o čemer me zdaj sprašujete. Če koga povozi traktor, to seveda opazi. Tisti, ki ga povozi čas, pa se tega navadno sploh ne zaveda. Liki, ki jih je povozil čas, pa so v mojih romanih praviloma tragični.
Menim tudi, da literatura, umetnost, ustvarjanje, skratka vse to, kar rojeva duh, mora zaživeti tudi v svojem času. Ne gre le za to, da čutiš duha časa, ampak gre tudi za to, da v tem času funkcioniraš kot avtor, pisatelj, ustvarjalec in navsezadnje kot človek. To, čemur še vedno pravimo novi mediji, pač zato spremljam že od začetka in sem še vedno tudi z vsem na tekočem.
Kar ne pomeni, da vas v življenju kakšnih stvari ni strah?
Računalnika me zagotovo ni strah. Strah me je neumnosti, hudobnih ljudi, maloumnih politikov in prodanih novinarjev.
Napisala: Suzana Golubov za revijo Story
Novo na Metroplay: “Hočemo to popolnost in kupili bomo vse” | Vesna Milek, Elle ženska 2024