Dominik Bagola in čustveni Balladero

Balladero, Club Deuce, je prvi samostojni projekt pevca in pisca skladb Dominika Bagole.

Dominik Bagola - Foto: Aljoša Bagola

Intimni solo prvenec kantavtorskega pianista, pri katerem so sodelovali številni domači in tuji glasbeniki, navdušuje tudi nemško občinstvo.

Dominik je že pri sedmih letih izrazil željo, da bi se naučil igrati orgle. V otroštvu so ga večinoma pazili stari starši, saj sta mama in oče delala v družinski gostilni; in ker sta dedek in babica pela v cerkvenem zboru, je pogosto sedel pri organistu in z veseljem pritiskal na tipke. Organist mu je v šali predlagal, naj se nauči igrati, da bo lahko pritiskal na pravilne tipke. In res se je želel vpisati v glasbeno šolo, kjer so mu povedali, da ne učijo igranja na orgle, zato se je odločil za klavir ... Bila je ljubezen na prvi dotik. V najstniških letih je v skupini Psycho-Path, s katero so prepotovali Evropo, poprijel še za bobne, in zaradi učenja igranja nanje nato odpotoval v Anglijo. Nje­gova skladateljska pot se je začela že v teh časih, saj je za zadnjo ploščo skupine Psycho-Path posnel avtorsko skladbo na klavir Cookie Jar. V tistem času sta nastali tudi skladbi Monsters in Prekmurska, ki pa sta zaživeli šele na albumu Club Deuce. Želja po intenzivnejšem skladanju pesmi se je rodila po naključju, ko je na nekih vajah v Londonu manjkal kitarist in je Dominik pevca sprem­ljal kar na klavirju. Tako je februarja lani luč sveta ugledal debitantski album Balladero, Club Deuce, ki tekmuje v kar osmih kategorijah za nagrade The Independent Music Awards. Zaradi zaprtosti in majhnosti slovenskega trga je Dominik želel prodreti tudi v tujino. Kmalu je projekt pritegnil pozornost nemške založbe Achtung Music. Nemški trg je nad Balladerom navdušen, v Berlinu so imeli že dva koncerta, z organizatorji pa se dogovarjajo za turnejo po berlinskih klubih.

Se spomnite svojega prvega klavirja?

Starša sta dve leti varčevala, da sta ga lahko kupila, in ko so nam ga končno dostavili v vas, je bil to velik dogodek. Ker staršev ni bilo doma, so ga pripeljali pred gostilno. Nepozaben trenutek je bil, ko sem nanj prvič zaigral kar tam, sredi gozda. Potem pa ga je oče moral seveda sam prepeljati še do doma. Naložili smo ga na prikolico, sto metrov pred domačo hišo pa smo zapeljali v oster ovinek in klavir je pred mojimi očmi počasi zgrmel z nje. Ob trku s tlemi je nastal zvok, ki sem si ga zapomnil do danes. Spremlja me vse življenje in je močno povezan z mojo glasbo, saj iščem strast v kontrastu med grmenjem zvoka in čisto tišino, ki sledi. Poskušam biti intenziven, ko je glasba tiha ali glasna.

Koliko ste bili takrat stari?

Devet let. Na srečo so klavir lahko popravili; sicer smo morali nanj čakati še pol leta, ampak dobili smo ga nazaj in še vedno ga imam.

Kaj nastane prej: besedilo ali glasba?

Besedilo in neka osnovna melodija se mi porodita hkrati. Pri šansonu je vzdušje vedno povezano tako z izbiro tonov, harmonij in aranžmajev kot z izbiro besed.

Že razmišljate o drugem albumu?

Nanj se že pripravljamo, verjetno bo izšel leta 2014. Pravijo, da prvi album delaš vse življenje, ker vsebuje celotno ustvarjanje do tistega trenutka, z drugim pa je zgodba povsem drugačna, saj začneš z nove točke. Na trenutke imam tako občutek, da je pri drugem težje, ker je treba začeti od začetka in znova najti svežo ustvarjalnost. Na srečo smo z Balladerom veliko na poti v tujini, zato vtisov in navdiha za nov album vsekakor ne manjka.

Pripravila Meta Kač,
fotografije Aljoša Bagola


Najbolj brano