Princ se je zaradi bolezni ljubljene Kate in Charlesa odločil, da okrni svoje uradne obveznosti, nekateri pa pravijo, da bi se bil celo pripravljen odpovedati vsemu.
Krona ali življenje? Dilema Williama, valižanskega princa, odmeva med zidovi Windsorskega gradu, prestopa meje velikega parka okoli dvorca iz časov Viljema Osvajalca, ki je dal ime britanski vladarski hiši, in se od šepeta do šepeta pretaka med pogovori in analizami v pomembnem Londonu. Zadeva je hitro navedena: bodoči angleški kralj se razumljivo sooča s sekiro, ki je padla na družino, ki jo je ustvaril. Govorimo o tumorju, ki se je zahrbtno skrival v trebuhu njegove soproge Kate in ki je, kot je princesa sama potrdila v zdaj že zgodovinskem posnetku z dne 22. marca, zahteval pooperativno preventivno kemoterapijo.
Bolezen postavi pod vprašaj prioritete obstoja, spremeni perspektive in vrednote tistih, ki se sami soočajo z zdravljenjem, pa tudi svojcev, pri katerih se razvije strah pred izgubo. William se je znašel v natanko takšnem položaju. Razburjen zaradi dejstva, da se z boleznijo ne spopada le njegova žena, pač pa tudi njegov oče, kralj Charles, kar ga je postavilo v ospredje pri zastopanju monarhije v vseh njenih javnih in slovesnih manifestacijah. Vendar se to ni zgodilo. William je od trenutka, ko so prišli rezultati Kateine biopsije - in poznamo tudi datum: 24. februar, ko je princ nenadoma zapustil mašo v Windsorju v spomin na krst svojega krstnega botra, grškega kralja Konstantina - jasno povedal, da bo od takrat naprej njegova prednostna naloga skrb za njegovo jedro naklonjenosti.
Z ženo in otroki se je namreč vrnil v Anmer Hall, družinsko rezidenco v Norfolku, da bi si oddahnil po obdobju divjega medijskega razburjenja zaradi Kateine zdravstvene usode. Od 22. marca je tudi on v bistvu izginil iz javnosti, razen ob dveh priložnostih. 11. aprila je svojega najstarejšega sina Georgea peljal na stadion v Birminghamu na tekmo med Aston Villo in Lille OSC, s čimer je pokazal, da želi čim bolj ohraniti normalno družinsko življenje, vključno s športnimi popoldnevi med očetom in sinom. Teden dni pozneje pa se je ponovno pojavil v preobleki služenja kraljevski družini, ko je v okviru združenja Surplus to Supper pripravljal in razdeljeval hrano. Pred tem se je 19. januarja udeležil zasebne žalne slovesnosti za nekdanjega obveščevalnega častnika posebne zračne službe majorja Mika Sadlerja, ki je umrl 4. januarja. Delna vrnitev na prizorišče in tako bo tudi v prihodnjih mesecih: William bo poskrbel za določeno prisotnost na najpomembnejših dogodkih. V preostalem času bo skrbel za svojo družino. Svoje otroke bo pobiral iz šole. Pomagal jim bo pri domačih nalogah. Predvsem pa bo skrbel za Kate, ki je temelj njegovega obstoja.
Razmišljanje, ki vznemirja prestolonaslednika, pa je bolj jasno izraženo. In začne se z osnovnim vprašanjem: toda ali je igra - perspektiva prestola, odgovornost biti dedič dinastije in varuh tisočletne tradicije - danes, leta 2024, vredna? Sam je pritisk doživljal že od plenic, kar je imelo psihološke posledice, ki jih je tudi sam priznal. In za Kate teh 13 let življenja v vlogi kraljeve visokosti - če jih začnemo šteti od njenega poročnega dne 29. aprila 2011 - ni bilo nič manjših. Kate je upodabljala pomirjujoč, perfekten obraz monarhije novega tisočletja. Zdaj pa začenjamo razumeti, kakšno ceno je plačala. William resno razmišlja, ali naj sebe, svojo ženo in otroke podvrže nadaljnjemu obstoju, zaznamovanemu s pretirano izpostavljenostjo in v senci institucije, ki začenja kazati znake neizpodbitnega upada soglasja.
Inštitut za javnomnenjske raziskave YouGov je to črno na belem opisal: od julija 2019 se je število britanskih državljanov, ki podpirajo monarhijo, zmanjšalo za 9 odstotnih točk, in sicer s 60 na 51 odstotkov. Štiri od teh točk so se izgubile v zadnjem letu in pol, torej odkar nas je zapustila Elizabeta II. In tako je povsem naravno, da je valižanskega princa v tem času božala - morda nora - misel, da bi se vsemu odpovedal. Toda ali je to mogoče? Ali bi William dejansko lahko vse opustil, pobral in pobegnil od kraljevih dolžnosti, kot je to storil njegov brat Harry, za katerega se mimogrede zdi, da se sploh ne želi vrniti, saj si je stalno prebivališče uredil v Združenih državah Amerike? Za zdaj ne. Kot je v reviji Gente pojasnil profesor Claudio Martinelli, strokovnjak za britansko ustavno pravo na Univerzi Milan-Bicocca, se dedič britanske krone ne more vnaprej odpovedati prestolu, ki mu bo nekoč pripadel, tako kot se ne more izogniti vlogi regenta v primeru, da se vladar začasno ali trajno znajde v položaju, ko ne more opravljati svojih nalog vodje države. William se lahko skratka odpove kroni šele takrat, ko mora po očetovi smrti zavzeti njegovo mesto na prestolu svetega Jakoba.
Torej, dilema razrešena? Ne povsem. William ima namreč na voljo drugo možnost: nekakšno mehko izgnanstvo, ki je slabo sponzorirano in v medijih izpade le kot razvodenitev njegovih javnih nastopov, ki polnijo dnevnike drugih (redkih) članov kraljeve družine, ki so pripravljeni prevzeti te dolžnosti, kot so vojvoda Edinburški, Edward in Sophie ter princesa Anne. Za izvedbo tega projekta pa potrebuje dvoje: lastno hišo in dovolj denarja. V nasprotju z bratom Harryjem, ki štiri leta po tem, ko se je poslovil od svoje izvorne družine, še vedno išče učinkovit način za monetizacijo svoje podobe, princ William v primeru prostovoljne upokojitve s prizorišča ne bi imel takšnih glavobolov, o katerih bi moral razmišljati. Williamovo finančno varnost namreč zagotavljata dva velika stebra: prihodki vojvodstva Cornwall in Anmer Hall, posestvo v Norfolku, ki ga je kot poročno darilo prejel od svoje babice Elizabete. Začnimo s prvim: gre za zbirko posestev in investicijskih skladov, ki jo je leta 1337 ustanovil kralj Edvard III. v podporo svojemu najstarejšemu sinu in dediču, princu Edvardu, ki mu je želel zagotoviti varen dohodek. Od takrat je ostal uradni „žepnina“ valižanskega princa, ki poleg glavnega naziva podeduje tudi naziv cornwallskega vojvode (na podlagi katerega prejema letni dohodek).
Skozi stoletja je vojvodina postala kolos, ki se razprostira na 52.000 hektarjih zemljišč, na katerih so bila zgrajena podjetja in nepremičnine v skupni vrednosti 1,5 milijarde evrov. William je od 8. septembra 2022 - dneva, ko je naziv podedoval od svojega očeta - do zaključka proračunskega leta marca 2023 domov prinesel 7 milijonov donosov. Računovodski izkazi za zadnje poslovno leto (ki še niso bili razkriti) bodo razkrili številko, ki bo tokrat v popolni prinčevi pristojnosti: glede na računovodske izkaze za zadnja tri leta naj bi v njegovih žepih končalo med 28 in 30 milijoni evrov. Kot smo že povedali, ima William poleg zavarovanega in vedno večjega kapitala vojvodine Cornwall na svoji strani tudi lastništvo nadvse priljubljene hiše: Anmer Hall. Rezidenca, ki je v njegovi lasti, se nahaja na posestvu Sandringham in se ponaša z 10 spalnicami, zunanjim bazenom in teniškim igriščem. V tej podeželski hiši, ki je bila med letoma 2015 in 2017 izvoljeno domovanje tedanjih vojvodov Cambriških, preden sta se preselila v stanovanje 1A v Kensingtonski palači in nato v Adelaide Cottage v Windsorju (slednja je v lasti Crown Estate, kraljeve posesti), sta se Kate in William zatekala med šolskimi počitnicami in poleti; tu sta iskala mir med zaprtjem zaradi covida; tudi v njenih zidovih je princesa našla zatočišče po svoji strašni diagnozi. Posestvo v Norfolku je srčni kraj z vsem razkošjem. Popoln kraj za zlato izgnanstvo.
Četudi William ne obrne hrbta družini ali kroni, je njegova dilema brutalna: ali naj zaradi družine podvomi v nauke svoje babice Elizabete - ki je sedem desetletij, kolikor je trajala njena vladavina, žrtvovala svoje osebno življenje za institucijo - ali naj brez oklevanja sprejme svojo usodo vladarja. To so dihotomije, s katerimi je valižanski princ vedno živel. Kot pravi Marco Ubezio, odvetnik, strokovnjak za hišo Windsor in soavtor knjige Elisabetta. La regina infinita (Garzanti). "William je dostojanstven vnuk Elizabete, vendar je tudi sin svoje matere Diane. Princ je odraščal v tej dvojni dimenziji, razpet med babičinim zgledom stoicizma in materino izjemno empatijo do sočloveka". Vendar pa je ta dvomljivost trdna: "Princ je vedno trdil, da je med njegovimi kraljevskimi dolžnostmi tudi to, da je dober oče." William je namreč prestolonaslednik, hkrati pa je odgovoren tudi za vzgojo Georgea, ki je tudi sam bodoči vladar. S Kate se zavedata, da bo zagotavljanje mirnega otroštva pozitivno vplivalo na njegovo prihodnost. In na prihodnost monarhije. Popolna sinteza elizabetinske misli in Spencerjevega odnosa. "V tako zapletenem času se William zaveda, da je ostati blizu svojim otrokom bistvenega pomena, kar je način usklajevanja družinske blaginje s skupnimi interesi: tega ne počne samo zato, ker je oče in ima rad svoje otroke, ampak tudi zato, da zagotovi nadaljevanje dinastije." Morda je to ključ do rešitve Williamove dileme in uskladitve njegovih dveh duš, ki se nenehno borita med tem, kar mu narekuje glava, in tem, kar mu šepeta srce.
Fotografije: Profimedia
