Skrb za najljubše kose; skrivnosti ...

To ne bo še en članek o tem, da ne smete pustiti kužka samega v stanovanju, ko greste za štirinajst dni v južne kraje, četudi ste mu na tla nastavili polno vrečo pasje hrane in odprli loputico za na vrt. Ne, to je članek o naših drugih, a zato nič manj ljubih ljubljenčkih. Če jim ne utripa srce, še ne pomeni, da niso živi in ne potrebujejo skrbi in nege. Tudi ko ste na dopustu, pred njim in včasih tudi po njem. O dekletovih najboljših prijateljih: nakitu, čevljih in torbicah.

Skrb za najljubše kose; skrivnosti ...

Fino je, ko nam jih podari moški, naravnost fantastično pa, ko si jih kupimo same. Ker moremo in torej moramo. Že ko jih zagledamo, bi rekel Magnifico, začutimo tisti znani nemir, ko jih pomerimo, se ugriznemo v spodnjo ustnico, da preverimo, ali slučajno ne sanjamo. Potem globoko vdihnemo in na hitro ošvrknemo ceno, ker baje tako kot pri obližu manj boli. Sledi kratek posvet, ko hudiček na eni rami in angelček na drugi ostaneta brez argumentov. To je to, moramo jih imeti, vse lahko počaka, položnice, pleskanje spalnice, vožnje s taksiji, ah, kdo sploh še ima čas za počitnice? ! Potem dahnemo usodni vzamem in živimo srečno do konca svojih dni. Ti dnevi ponavadi pridejo precej hitreje, kot bi si človek želel. Zamaje se peta, razcveti se zadrga in biseri padejo po tleh. Me pa v jok.

Ne moremo se izogniti občutku, da smo malo tudi same krive za to. Ker jih nismo bolje čuvale, redno nosile na vzdrževanje, pomislimo na to, da jih morda ne bi smele nosite za ne tako zelo posebne priložnosti, skratka, ne večkrat kot dvakrat na leto. Ko nehamo hlipati, nam skoraj uide, da gre konec koncev vendarle samo za stvari, a se nam še pravočasno povrne razum. Če lahko sebe naročimo pri lepotnem kirurgu, lahko tudi njih. Seveda pa se tudi tu najbolje obnese preventiva, majhni posegi z dolgotrajnimi učinki, kreme, ki takoj ob nanosu zbrišejo pet let. Brez skrbi, oni so videli in popravili že vse, česar si same niti zamisliti ne moremo. Vedo, kaj morajo pobožati in kdaj grobo prijeti. Saj so to vendar njihovi otročički!

Kamna srce

Kos nakita je rešil že marsikaj, slabo obleko, slab zakon, slab dan. Je brezčasen, zato imamo vedno občutek, da ni samo naš, ampak pripada vsem nadaljnjim generacijam, tukaj in zdaj ga imamo samo na posodo. Toda to ne pomeni, da se ga moramo bati in skrivati v sefu, le tu in tam mu moramo privoščiti toplice.

Draguljarna Malalan je eden tistih krajev, kjer se vse blešči, a ni na tem prav nič kičastega – odličen za nakup zaročnega prstana, torej. »A naj vam ga podari pred predporočno pogodbo, « se pošali (ali pač? ) Peter Malalan. Mimogrede, edina visoko sijajna stvar na mojih rokah ostaja Chanelov lak Silver, pa še ta je rahlo okrušen, ampak dekle mora sanjariti.

Diamanti so v teoriji morda res večni, v praksi pa lahko v hipu izginejo, zato je pomembno, da jih nesemo k zlatarju na letni pregled, kjer preveri, ali obstaja verjetnost, da nam ob naslednjem zamahu z roko odfrčijo neznano kam. Draguljar ima na voljo dva postopka: nakit lahko potopi v ultrazvočno kad, kjer se bo odstranila vsa umazanija iz mikroskopskih špranjic in kamor se bo ujel slabo pritrjen kamen, ali pa mu s ponovnim poliranjem povrne stari sijaj.

Kad je mogoče posnemati tudi doma, če se že ravno moramo zateči k lastnemu štedilniku. Izdelke damo v posodo z vodo, ki smo ji dodali nekaj nepenečega detergenta (za strojno pranje posode na primer), postopoma segrevamo do vretja, naj kakšno minuto vre, potem pa zopet pustimo, da se postopoma ohladi. Poseben poudarek je na postopoma, saj lahko zaradi temperaturnih šokov izdelki popokajo. Nikakor kopeli ne privoščite koralam, biserom in smaragdom.

»Nakit je uporabni element, kot oblačila, zato potrebuje redno vzdrževanje, čiščenje. Ljudje, ki ga nosijo vsak dan, mogoče ne opazijo razlike v spreminjanju leska diamantov, odtenkov zlata, ampak dan za dnem se nakit spreminja. Poročni prstan, ki sem ga dal na roko pred šestnajstimi leti, je bil takrat bolj masiven, sicer ni videti, ampak je bil, dan za dnem se obrablja, ne samo s poliranjem in čiščenjem, tudi ko se rokujemo ali primemo za kljuko.« Nič čudnega, da je kos starega nakita tako zgovoren, skrivnosten in včasih tudi krhek. »Tak je kot naša babica, želimo si, da bi ga lahko uporabljali vsak dan, a marsikdaj to ni mogoče, kot ne moremo od babice pričakovati, da bo skakala čez plot. Spoštovati moramo nakit in njegova leta.«

Še posebno delikatni in živi so biseri ter zato nadvse primerni za tiste, ki si res želijo hišne ljubljenčke: »Ne hranimo jih v preveč suhem prostoru, so organska snov, vsebujejo vodo, in če nimajo določene stopnje vlage, voda izhlapeva iz njih in lahko počijo. Toda tudi v morski vodi jih ne smemo namakati. Ne smejo priti v stik s kislinami, kot so pot, parfumi, laki za lase. Biseri niso najbolj primeren poletni nakit, saj se človek takrat bolj znoji, lahko ga nosimo čez bluzo, ne pa na goli koži. Če vendarle pride do stika, se ga obriše z navadno krpico. Tako biser ohrani sijaj in lepoto.«

Pozor, itison

Četudi ali pa ravno zato, ker nismo Imelda Marcos ali Carrie Bradshaw, so čevlji naš mali svet. Včasih se celo zalotimo, da jih malo predolgo ovohavamo, medtem ko jih jemljemo iz škatel, je že v redu, nismo edine. Na njih je nekaj, kar jim daje zbirateljsko vrednost, in nobena kolekcija ni popolna brez manola, chooja in para louboutink. Ampak ko si s pavšalom, božičnim bonusom, babičino radodarnostjo in bojkotom nabiralnika za mesec dni končno le kupimo svoje, nas ob pogledu na njihovo brezmadežnost zagrabi panika: nisem jih vredna, moj življenjski stil jim ni dorasel, moja majajoča hoja jih bo zmajala do nerazpoznavnosti. Uporabna umetnost v človeku vedno vzbudi ponižne vzgibe. Pri meni gre celo tako daleč, da se čevlje bojim namazati s kakršnokoli kremo, tako sem jih po pisanju tega članka namazala prvič po štirih letih – in deluje, zdaj so kot novi.

Vladimir Vodeb iz Butika Vodeb – modno čevljarstvo pravi, da je včasih res ceneje prinesti čevlje pokazat čevljarju, preden jih prvič obujemo. Ker jih ljudje mažemo z marsičim; lenobneži jih najraje poškropijo s samološčilnim sprejem, toda tako se sveti le povrhnjica. Usnjene čevlje je treba mazati s kremo, pustiti, da se vpije in posuši ter jih s krpo vedno, in še enkrat vedno, dobro zdrgniti. »Če je čevelj svetel, ga mažemo s svetlejšo kremo, če je temen, s temnejšo. Belega z belo, ne z nevtralno, nevtralna je za bež.«

Vsaka ženska se po nakupu salonarjev vprašujoče zazre v podplat: guma, da ali ne? »Da in ne, « pravi mojster Vodeb, »odvisno od rabe. Če bomo z njimi tekali v službo ter ves dan skakljali gor in dol po različnih površinah, potem je guma včasih v redu.« Strinjava pa se, da z njo ni mogoče plesati: »No ja, če se prestavljaš z ene noge na drugo, je vseeno, v čem plešeš; če pa plešeš tako, kot se spodobi, je v gumi težko, veliko bolj moraš prestavljati noge, zato sem vedno plesal v usnjenih čevljih.« Ko usnjeni podplat dobi luknjice, se ga zamenja z novim in lahko se vrnemo na plesišče. Vsekakor pa takšni podplati niso primerni za ples v dežju, četudi jih prej namažemo s kremo (najbolje v barvi čevlja ali prozorni, toda moramo paziti, da nam na prvem pohodu ne spodrsne).

»Ko je čevelj moker, ga pustite pri miru, ne tlačite ga pod radiator, ne nabašite ga s časopisom. Najbolje je vanj vdeti primeren napenjalec, nalahno, brez zategovanja, saj bo čevelj raztegovalo v nedogled, in pustiti, da se posuši na sobni temperaturi. Pametno ga je hraniti v škatli, mora pa dihati, ne sme biti v polivinilasti vrečki.« Za plundro obujemo lanskoletne čevlje ali, še bolje, gumijaste škornje. Vendar največji sovražnik čevljev oziroma podplatov nista ne dež ne plundra, ampak »itison – s prstom potegnite po njem pa boste videli, kaj bo ostalo od prsta«.

Vse napake, vse deformacije je treba popravljati, kolikokrat na leto, pa je zopet odvisno: »Nekateri imajo lahko hojo in ga vse leto ne obrabijo, kdo drug ga že po treh tednih.« Če se vam zdi semiš delikaten, niti ne poskusite satenastih čeveljcev Pedra Garcie, ker se boste v trenutku zaljubile in si prav tako hitro zlomile srce: »Niso za v blato, niso za v dež, mogoče za na ples, če imate dobrega plesalca, če ima ta črne čevlje in je malo bolj nerodne sorte, pa bodo samo za dvakrat.« Njihov zobozdravnik, ortoped, psihiater in občasni zakonski svetovalec svetuje: »Na čevelj moramo paziti tako kot na roko, koleno, tako kot na svojo kožo. Ne mažite ga z ne vem kakšnimi kemikalijami, ne drsajte in predvsem ga ne maltretirajte.«

XX-odnos

Od njih je zadnja leta večja le še naša želja po njih; velikost – visokost. Odkar so dame nehale nositi krzno, so vso svojo ljubezen prenesle nanje. Kar nosiš na rami, nosiš v srcu in v denarnici. Če imaš ‘it’ torbo, si ‘it’ tudi sama. Nekateri za to stanje krivijo prihod Marca Jacobsa k Louisu Vuittonu. V Sloveniji lahko prst pokažemo le na eno osebo: Marjeto Grošelj. Vintidž evforija mi je nabrusila pogled za one, ki še nosijo pisani G namesto današnjega velikega tiskanega. Lahko rečem, da njeni izdelki tudi po desetletjih delujejo popolno, kot bi jih obdelali v fotošopu. »Tako kot pri svileni obleki je tudi pri torbicah treba paziti, vanje je vloženega veliko ročnega dela in energije . . ni treba biti suženj torbice, nujen pa je določen odnos, « se zdi samoumevno gospe Grošelj. Veliko naredimo že, če jih, ko jih ne nosimo, pospravimo v vrečko, ki jo dobimo ob nakupu. Ali naj jih mažemo s kremami ali ne, je odvisno od usnja, zato je najbolje zaupati profesionalki. Prav tako se pri njej oglasimo, če se torbici karkoli zgodi.

Velikost XXL nas sili, da jo tudi XX nabašemo, v njej naj bi imele vse, kar potrebujemo za manjši izlet skozi letne čase. Kar vrečasti torbi pristaja, saj ji da značilno obliko, torbico pravilne oblike iznakazi. V nobeno ne sodijo sendviči in curljajoča bleščila, kozmetiko hranite v majhni kozmetični torbici. Čistilnica ni rehabilitacijska klinika za torbice.

V debato se vključi ženska, ki ima doma že približno trideset Grošljinih in vse so brezhibne kot prvi dan. Sicer se strinja, da je laže z desetimi kot z eno samo, a tudi edinki lahko prihranimo marsikatero izkušnjo: »Ker je oblika nakita, jo tako tudi nosim. Kot ne vržeš nakita na tla, ko prideš v lokal, tako tudi torbice ne zabrišeš, ampak jo položiš na stol. Vedno mora biti na površinah, ki so usnju prijazne. Celo v avtu jo dam najraje v prtljažnik ali na sedež za voznikovim, saj to pomeni, da sem jo odložila, ne odvrgla na sovoznikov sedež.« Ko jo izzovem, naj samo še reče, da jo pripne z varnostnim pasom, me potolaži: »To ni bolezensko stanje, s posebnimi stvarmi je treba tako tudi ravnati.«

Pa naj si me drzne še kdo vprašati, zakaj nimam psa, muce ali vsaj hrčka.

Kos nakita je rešil že marsikaj, slabo obleko, slab zakon, slab dan. Je brezčasen, zato imamo vedno občutek, da ni samo naš, ampak pripada vsem nadaljnjim generacijam, tukaj in zdaj ga imamo samo na posodo. Toda to ne pomeni, da se ga moramo bati in skrivati v sefu, le tu in tam mu moramo privoščiti toplice.

Besedilo: Urša Jerkič

Fotografije: Matthew Shave, arhiv in Aleksander Štokelj

Besedilo: Uš

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri