Prejšnji teden so se zgodili trije modni dogodki, katerih zvezde so bili mladi slovenski oblikovalci.
Obiskala sem samo enega, zaključno modno revijo študentov NTF (Naravoslovnotehniška fakulteta), saj je le ta obetala največ. Po predstavljenem pa sem bila po pravici povedano kar malo jezna. Zakaj? Ker sta mi po 89 kolekcijah v spominu ostali samo dve.
Zvitki Manje Jagodic in Staranje knjig Agnieszke Rovšnik. Koncept zgodbe je bil jasen in razbral bi ga lahko tudi laik, ki se z modo in umetnostjo ne ukvarja, v oblačilih ni bilo zaznati po vsej sili vsiljenih konstrukcij in dekonstrukcij, pa spet konstrukcij, ki na koncu oblačilo spremenijo v nekaj povprečno nenosljivega, štimal je tudi stajling (všeč sta mi bili še dve, vendar je bil stajling slab- in ker je velikokrat prav ta tisti, ki neki kolekciji zagotovi del prodajneg uspeha, jih pač ne bom omenila) in, ne nazadnje, oblačila so bila lepo sešita iz pravilno izbranih materialov, kar za več kot polovico ne bi mogla reči. In prav to me jezi.
Končni izdelek postavljen na pisto kot nekaj reprezentativnega in popolnega bi moral biti izdelan in dokončan kot se za to spodobi.
Če oblačilo ne ustreza tem merilom, se pač oblikovalec ne bi smel predstaviti (vraga, tudi sama nisem bila nikoli dobra šivilja, zato pa sem svoje kreacije poslala v izdelavo šivilji). Tako pa vsako leto po končanem študiju dobimo kup mladih oblikovalcev, katerih ne nujno slabe kolekcije so sešite res žalostno, cena majice je npr. vsaj 200 €, in potem se vsi čudijo, zakaj ni kupcev. Neuspeh se potem opravičuje s tem, da jih Slovenci ne razumejo, ker so tako ali tako modno neizobraženi, in če bi oni imeli možnost živeti v Londonu, bi bili gotovo naslednji Alexander McQueen.
Ne vem, kdo od vas je njegova oblačila videl v živo v trgovini, vendar vsakdo, ki jih je, lahko pove, da so ta oblačila kot samostojni kosi popolnoma nosljivi, vrhunsko izdelani in da niti malo ne spominjajo na površnost, predstavljeno doma.
Nikoli ne bom pozabila stavka s katerim nas je hotel k konkurenčnemu in prodajno uspešnemu ustvarjanju spodbuditi eden od profesorjev na fakulteti. Rekel je: »Ve ste oblikovalke in kot take morate uskladiti potrebe potrošnikov in potrebo po svojem umetniškem izražanju.«
