Bogati in slavni slavijo neuspeh kot nekaj, kar je dokaz na poti do uspeha. Neuspeh je tako postal najnovejši trend – pa si ga navadni smrtniki res lahko privoščimo? MOJCA ZEMLJAK
Morda še niste ozavestili, a živite v širši družbi, ki v zadnjem času fetišizira neuspeh. Prebrali ste prav, neuspeh, in to enakovredno kot uspeh. V bistvu sta zanjo ta dva neizključujoče povezana – uspeti ne moreš, če ti najprej nekajkrat ne uspe. Kajti to, da ti ne uspe, je znak oziroma dejstvo, da počneš nekaj resnično težkega, na prvo žogo neosvojljivega, mogoče celo nemogočega. Da, z lahkoto si na tem mestu predstavljate ekstremnega alpinista, ki želi enkrat v življenju osvojiti K2. Preden mu bo uspelo, mu bo skoraj brez izjeme enkrat ali nekajkrat spodletelo. (Da le ne s smrtnim izidom.) In to je dokaz, da gre za podvig, pri katerem se je treba potruditi zunaj človeških meja.
Še bolj naj vam spodleti! Če želite imeti med svojimi trofejami ta vzpon na vrh, potem morate tvegati.
Veliko tvegati. Celo življenje. Uspeh se premosorazmerno torej vrednoti z možnostjo neuspeha. Kar je človeku na dosegu roke, tega ni težko osvojiti in biti uspešen. Vse, kar je več, česar v našem DNK ni zapisanega med običajnimi zmožnostmi, to pa je tisto, zaradi česar bomo dejansko lahko opredeljeni kot uspešni.
Če boste pogledali malo širše po svetu oziroma spletu, boste kmalu spoznali, da se družba dejansko navdušuje nad tem, pred čemer so nas vse življenje svarili – neuspehom.
Učili so nas, naj se mu izogibamo, zdaj pa pravijo, da brez njega ni pravega uspeha. Res je, govorili so nam tudi, da se na napakah učimo, a nihče od nas si ni nikoli drznil pomisliti, da bi naredil veliko napako ali več njih. Zato tudi nismo upali veliko tvegati. In verjetno je zato marsikatera ideja ostala neuresničena. V naših možganih je zapis, da neuspehu sledi neodobravanje v prihodnosti. Kot domine se po njem rušijo naše reference, zaupanje drugih v nas in predvsem zaupanje vase. Zakaj je potemtakem neuspeh zdaj postal nekakšna religija?
V Silicijevi dolini ga častijo kot obred na poti do svetovnih inovacij. Če si upate veliko tvegati in veliko izgubiti ter se ne bojite biti neuspešni, potem vam bo po vsej verjetnosti uspel kakšen veliki met še za časa življenja. V nasprotnem primeru boste obtičali na mestu, mrtvi točki. Morda ne boste neuspešni, a tudi uspešni ne boste.
Kot je dejal Elon Musk, podjetnik, ki rešuje velike probleme človeštva, med drugim velja za enega od izumiteljev sodobnega spletnega bančništva (PayPal), sodobnega serijskega električnega avtomobila (Tesla), cenejših prevozov tovora in morda kmalu tudi posadke v vesolje (SpaceX): "Če stvari ne propadajo, ne uvajate inovacij."
Tako je bilo le vprašanje časa, kdaj bo moč neuspeha prikapljala tudi v naša vsakdanja življenja smrtnikov.
Ozrite se torej samo po spletu in videli boste, da se trenutno neuspeh zagovarja enako kot uspeh – od nadvse uspešnega podkasta Elizabeth Day, How To Fail, v katerem intervjuva vse od pevke Lily Allen do igralke in scenaristke Phoebe Waller-Bridge o padcih v karieri, do vplivnežev, ki so po Instagramu izlili svoje neuspešne duše.
Koristi, če gledamo na neuspeh kot na pozitivno izkušnjo, iz katere se učimo, so očitne – ne nazadnje si nihče ne želi, da bi ga slabi scenariji lastnega življenja za vedno opredelili. Toda ali je trenutna obsedenost z neuspehom še vedno pozitivna? Ste opazili preveč očitno dejstvo, da so vsi, ki so najbolj obsedeni z njim, bogati, uspešni in slavni?
Je neuspeh privilegij, nekaj, česar si ne more vsakdo privoščiti?
"Zame neuspeh ni možnost. Sama plačujem za svoj obstoj. Nimam bogatega moža ali staršev, na katere bi se lahko zanesla, če moje podjetje propade," pravi podjetnica Sharmadean Reid, ki je leta 2009 ustanovila WAH Nails in leta 2017 še Beautystack. "Ne morem se izpostaviti nevarni situaciji," dodaja. "Imam sina in nobene varovalne blazine, na katero bi lahko padla." In to je tudi tisti zamolčani negativni dejavnik današnjega praznovanja neuspeha: preprosto nimamo vsi na voljo nečesa, od česar bi lahko ob padcu odskočili.
Neuspeh ima torej pozitivni predznak samo pri uspešnih ljudeh.
Po vseh neuspehih so namreč ti, ki jim je tolikokrat spodletelo ali so celo strmoglavili s svojih položajev, zdaj izpostavljeni na piedestalu, zaradi 'iskrenega' priznanja neuspeha pa v nas vzbujajo občutek, da so tudi oni samo navadni ljudje in da je to mogoče – uspeti po vseh neuspehih. Vsi se lahko poistovetimo z njimi, všečni so, ker so človeški, ranljivi, in ker nam obenem vzbujajo upanje, da se to lahko zgodi tudi nam, da ne smemo obupati. Le vztrajati. Pa si to res lahko privoščimo?
Celoten članek lahko preberete v reviji ELLE januar februar.
Fotografija: Profimedia
){kind=link}