»Tudi zate je nekje pravi« (iskrena izpoved naše novinarke Katje)

... je stavek, ki ga samske 30-letnice slišimo preveč pogosto, začinjen s pogledom pomilovanja, kot da si brez partnerja ohromljen, nepopoln, nesrečen, izgubljen.

Moda, 26. 8. 2020
087 - Foto: Tomo Brejc

V resnici je prej ravno nasprotno. Če sem se česa naučila v 35 letih življenja in v štirih propadlih zvezah, je gotovo to, da si za svojo srečo odgovoren sam. In skrajno ironično je, da sem najbolj srečna takrat, ko sem samska, ko se ne mi ni treba pregovarjati, ali bova praznike preživela pri mojih ali njegovih starših in zakaj naj bo deska straniščne školjke vedno spuščena. Pa resnično nimam težav s kompromisi, prav super se mi zdi, če kdaj on predlaga, kam greva na kosilo in kakšno glasbo bova poslušala na poti v službo. Tudi neskončno rada se potrudim zanj, mu skuham najljubšo jed, zlikam srajce in presenetim za rojstni dan ali obletnico. Za oženit', kajne?

Na žalost čedalje manj verjamem v pravljice s srečnim koncem, življenje ni Trnuljčica.

Ne verjamem več, da je tam nekje gospod pravi, niti ne verjamem, da je namen vse življenje preživeti z eno in isto osebo. V življenju doživimo toliko različnih obdobij, rastemo in se spreminjamo, in možnost, da boš našel nekoga, ki bo s teboj preživel vse te vzpone in padce, je približno tako majhna, kot bi znali na pamet izračunati eksponentno funkcijo. Da bosta na koncu še vedno oba presrečna, pa je resnično le mit. Pri prijateljstvih je to zelo pogost pojav – v vsakem obdobju življenja imamo lahko drug krog prijateljev, s katerimi nas povezujejo isti interesi in podobne misli; ko jih prerastemo, pa družbo zamenjamo, a svet še vedno stoji. Zakaj se torej partnerstev držimo, kot da nas je kdo uročil? Čedalje bolj verjamem, da nam je namenjenih več ljudi in po navadi srečaš takšne, od katerih – hočeš ali nočeš – dobiš pomembne življenjske lekcije. Če ravno pri partnerjih nimam 'sreče' in mi je uspelo največjo lekcijo dobiti v štirih letih, pa bi za najdaljše prijateljstvo lahko dobila vsaj kakšno priznanje, saj ga bolj ali manj negujem že 30 let, kar je izredna redkost – kot en tak ogromen tartuf. Povsem zmožna sem torej obdržati razmerje do biserne obletnice, le 'tistega pravega' moram najti ...

Lagala bi, če bi rekla, da si ne želim vseh bonitet, ki jih prinaša partnerstvo...

...crkljanja ob gledanju Netflixa, zajtrka v postelji, obrambe pred pajki, družbe za v hribe ... Samska nisem zato, ker ne znam deliti postelje ali ker ne verjamem v izrek »srečna do konca svojih dni«, samska sem, ker je moj magnet privlačnosti popolnoma zarjavel, disfunkcionalen, v bistvu je v enakem stanju, kot bi ga potacal slon in potem povozil vlak in bi nato vanj udarila še strela. Zelo dobro vem, kakšnega moškega si želim – oglas v časopisu bi se glasil: »Iščem odprtega, poštenega, postavnega, ambicioznega mladeniča, ki rad potuje in se bo za žensko maksimalno potrudil.«

Privlačijo pa me moški, ki nimajo interesa, niti volje, niti spoštovanja, so pa vsaj zabavni.

Nekaj časa ... Dokler že tretjič na zmenek ne zamujajo dve uri. Torej, prepad med mojimi željami in dejanskim zanimanjem je nekje v sorazmerju z dolžino kitajskega zidu. Ne gre za to, da tega ne bi znala prepoznati, če je džentelmen, bo odprl vrata in na zmenek prinesel rože, če ga ne zanimaš, že takoj umika pogled ali celo igra igrice na telefonu, medtem ko mu razlagaš, kje se vidiš čez pet let. Zelo dobro razlikujem cvetje in koprive, a kot bi mi nekaj popolnoma zameglilo razum, še vedno se opečem. Rada bi si razjasnila, s čim točno me taki frajerji hipnotizirajo, vendar zadevi ne pridem do dna. Potrebovala bi dobrega 'psihomehanika' ali pa mi svoje misli in predloge pošljite kar na uredništvo – šifra: magnet za smet.

Bolj ko je moški spodoben, mi pripravljen dvoriti, bolj ko mi pokaže, da se zanima zame, bog ne daj, da mi celo reče, da sem mu všeč ali da je zaljubljen, to deluje ekstra odbijajoče. Kot voda na maščobi. Jaz sem maščoba, se razume.

Trenutno sem sredi eksperimenta, poskusni zajček je super dečko, s katerim so nama skupne le brezzvezne malenkosti, a je eden od tistih, zaradi katerega ti ni treba kupovati vodoodporne maskare. Na žalost so najina srečanja precej sporadična, kar po eni strani dodatno prispeva k moji nezainteresiranosti, poleg tega pa, kot omenjeno, še nisva našla ničesar skupnega, kar naju bi povezalo na globlji ravni. Ljubezen do laškega žal to ni, čeprav mi je to izredno pomembno. Z moškimi, ki ne pijejo piva, se že v startu ne ujamem in v preteklosti sem že prekinila stike na Tinderju z gospodičem, ki mi je v tretji vrstici zaupal, da ne pije piva. Ne, ne izgubljam časa. Skratka, najine debate ob zelenih steklenicah so sicer povsem fine, včasih celo zabavne, a ko ga pogledam, ni moja prva misel, da bi strgala vsa oblačila z njega in počela kaj nespodobnega. Morda oziroma verjetno ravno zato, ker je tako spodoben, popolnoma nevsiljiv.

Potrebovala bi nekoga, ki bi zamahnil s čarobno palico in spodobnim moškim vlil malo samozavesti, tiste, ki je imajo podleži na pretek in jo tako ravnodušno raztresajo naokoli. Je to morda tisto, na kar se zalepi moj magnet?

Če se malo odmaknemo od tem, ki jih hranim za psihiatra, je tu še cel kup drugih antropoloških 'zanimivosti'. Recimo ta: samski vrstniki so večinoma že ločeni in imajo vsaj enega froca. Pri ločencih še pogledam skozi prste, čeprav ne verjamem v usodni da, še manj pa v ločitve. Pri otrocih pa je tako, da še svojih nočem, za vrag­ci nekoga drugega pa mi niti slučajno ni za tekati. Se mi zdi pa skrajno zanimivo, kako moški svoje potomce omenijo kar tako mimobežno sredi pogovora, kot da gre za endivijo, ki so jo letos posadili na vrtu. Za začetek mislim, da bi morali to jasno navesti v svojem življenjepisu ali vsaj nositi škrlatno črko, da ne izgubljam časa po nepotrebnem. Nekoč sem se namreč videvala z zanimivim (no, lahko bi uporabila tudi kakšno bolj sočno besedo) tipom, ki mi je novico o svojem otroku razodel preprosto tako, da je pred menoj iz avta odstranil otroški sedež in ga pospravil v prtljažnik. V redu, mogoče je to neprijetna tema zanj, sem si mislila. Čez en mesec mu slučajno uide iz ust, da v bistvu pričakuje še enega. In človek sploh ni bil v resni zvezi, si mislite! Konec igre!

Skratka, mlakuža, v kateri plavajo potencialne ribe, je pri 35 letih izredno majhna.

Zdi se, kot da pobiraš ostanke iz paleolitske dobe – okrušene, komaj prepoznavne, včasih povsem razbite, ki jih poskušaš sestaviti nazaj v nekaj, kar lahko potem postaviš na displej.

Seveda ga želiš popraviti, vse ženske to počnemo. Po navadi povsem neuspešno, ker so (pri teh letih) osebnostne spremembe tako redke kot stavek »draga, prav imaš«. Tudi pri meni, priznam. Lahko bi spoznala princa na belem konju, a če ima otroka, ne posluša enake glasbe, ne pije piva in ni vsaj malo odkrušen po robovih, lahko kar sam odjezdi sončnemu zahodu naproti. Če meni ali njemu nekaj ne bo prav, potem se lahko kar pripraviva na armagedon. Zanimivo, kako imamo skozi leta vse več zahtev, vse bolj se pritožujemo in vse težje najdemo partnerja. Hkrati pa smo sami ravno tako 'pokvarjeni' in nepopolni, svoje napake bi lahko deklarirali kot deset božjih osebnostnih zapovedi, pa se nam še vseeno zdi, da smo enkratni in si zaslužimo najboljšega partnerja, prav takega, kot si želimo, kot bi bil natiskan s 3D-tiskalnikom. Kar je konec koncev tudi prav. Strašno se mi namreč zdi, da bi se ustalila z nekom samo zato, da ne bi bila sama. Ker družba od mene pričakuje, da si bom pri teh letih ustvarila najprej štalco in potem še kravco, da bom ob sebi imela boljšo polovico, ker sem sama nezadostna. Res ponosna sem nase, da me pritiski družbe ne ganejo, vesela, da so ob meni ljudje, katerih družbene norme so liberalne, in hvaležna, da me starši ne nadlegujejo z nepotrebnimi vprašanji o mojih načrtih za prihodnost, ker sem jih že dolgo pred časom soočila z dejstvom, da mi svoboda pomeni več kot njihova pričakovanja.

Ni me sram, da se moja številka počasi bliža novemu desetletju in da v postelji še vedno spim diagonalno.

V samskem življenju neizmerno uživam, in to izkoriščam stoodstotno sebi v prid. Še vedno se počutim kot dvajsetletnica, ki prežura vsak drugi vikend (čeprav mački ob dopoldnevih jasno nakazujejo mojo realno starost) in se z nahrbtnikom na ramah lahko kadarkoli odpravi raziskovat eksotične dežele. Srečo najdem v sami sebi in vseh stvareh, ki me veselijo, ki me ohranjajo mlado in vedno v pogonu. Ne pogojujem je s partnerjem in tistima dvema besedama, saj se zavedam, da ljudje, tako kot občutki ljubezni, pridejo in gredo. Edina zveza, od katere pričakujem pravljični konec, je ta, ki jo imam sama s seboj. Če vmes zlikam še kakšno srajco, se pa tudi ne bom pritoževala.

Fotografija: Tomo Brejc

Napisala: Katja Kozlevčar

Preberite še: Ta horoskopska znamenja svojim partnerjem ne zaupajo in največkrat vohunijo za njimi

Priporočamo tudi: 10 znakov, ki vam povejo, da ste zagotovo v pravem razmerju

Najbolj brano