Skozi celo leto, še bolj pa v času poletnih dopustov, se sprašujem: Ali je biti nedosegljiv danes nedostopen privilegij? Zakaj mislimo, da moramo biti ves čas vsem dosegljivi? Ali vsi trpimo za sindromom strahu, da bi kaj zamudili? Odgovore na vsa ta vprašanja je težko dobiti, če niste priklopljeni.
Je bilo v filmu ali sem nekje prebrala, ne vem več. Neki moški se je poskušal dogovoriti za intervju in je potencialno intervjuvanko prosil za številko mobilnega telefona. "Res mislite, da bi svojo številko dala kar komurkoli in s tem ogrozila svojo zasebnost?" mu je odgovorila. Prisluhnil je temu sociološko-filozofskemu predavanju, saj se je zavedal, da bi kakršnokoli oporekanje pomenilo, da z intervjujem ne bo nič.
V tem večnem online kontekstu brez zasebnosti, v katerem smo dosegljivi vedno in povsod (kadarkoli in kjerkoli), je možnost, da se vrnemo v čas pred izumom mobilnega telefona, rezervirana samo za tiste, ki si lahko privoščijo uporabo tehnologije po svoji volji, in ne kot nujo. Vsaka elektronska pošta je pomembna, na vsak klic je treba odgovoriti, vsako sporočilo je kot bomba. Zavedamo se, da današnji svet nikogar ne čaka in da lahko majhen odmik od tehnologije pomeni izpad vseh tokov. Preprosto je, v boljši različici smo zamudili klic, kar pomeni, da smo zamudili priložnost za delo, v slabši – če ne odgovorite na e-pošto nadrejenega v naslednjih nekaj minutah – lahko to pomeni veliko težavo. Pa vendar se v življenju ne spomnim več kot petih pisem, vključno z elektronskimi, ki bi si zaslužila vsaj poštno znamko.
Kaj pa mi, katerih obstoj je odvisen od telefona in interneta?
Za nas navadne smrtnike so stvari z leti postale bolj drastične. Poleg tega, da smo vsak dan zaradi dela vezani na tehnologijo, smo na robu izgorelosti, saj okolje pričakuje, da smo dosegljivi 24 ur na dan. Delo od doma je stvar še poslabšalo, saj dela ne nosimo več le domov, temveč ga prepletamo s prostim časom tako, da delamo ves dan, o delu razmišljamo ves čas in smo stalno dosegljivi, hkrati pa naj bi v njem še uživali. Ob sedmih zvečer dobivamo službena sporočila na zasebno številko, kot je »Si še dosegljiva?« Ne vem, kako odgovoriti, saj je ura sedem zvečer in sem računalnik ugasnila že vsaj uro pred tem, toda pritisk in stiska za obstanek na delovnem mestu me prisilita, da odgovorim "Seveda". Sledi klic, nekaj nujnega je. Danes smo bolj negotovi kot kdajkoli prej. Služb za vse življenje ni več, zato ljudje menimo, da moramo pokazati predanost, pokazati, da smo ves čas na voljo in pripravljeni na delo. Nekaj čez deset zvečer dobivamo na zasebno številko tudi taka sporočila: "Sistem mi ne deluje, prosim, naredi kaj v zvezi s tem!" Vem, ob mojem pritoževanju ste pomislili, zakaj si ne omislim službenega telefona. Vendar je to povsem enako, če ne še huje. Pred kratkim sem poslušala nekega strokovnjaka, ki je razlagal, kako nobel se uslužbencu zdi, ko dobi službeni telefon, namreč vsi imamo radi zastonj materialne stvari, vendar v resnici ta službeni telefon še dražje plačuje s svojo stalno dosegljivostjo, kar samo po sebi vključuje, da se odpoveste zasebnosti. Ali, kot pravi stari internetni izrek: "Če izdelka ne plačujete, ste izdelek vi."
Toda tudi če abstrahiramo takšne dramatične situacije, je naša odvisnost od tehnologije postala zastrašujoča. Študija, izvedena v Veliki Britaniji, v kateri naj bi bilo tisoč kandidatom med 18. in 65. letom 24 ur na dan ob dovoljeni uporabi fiksnih telefonov odvzet dostop do sodobnih tehnologij, je pokazala, da se je stopnja stresa med anketiranci dramatično povečala. Več kot polovica se jih je brez interneta počutila izredno tesnobno, 40 odstotkov jih je kot primarni občutek navedlo osamljenost, medtem ko so številni tovrstno abstinenco primerjali z opuščanjem cigaret in pijač. Če k temu dodamo še dejstvo, da je na spletu vsak dan 3,8 milijarde ljudi in da tam v povprečju preživimo 6,3 ure, postane jasno, kako težko se je oddaljiti od tehnologije, od navade biti vseprisoten v kibernetskem prostoru, od potrebe po poznavanju vseh informacij in tem, da se svetu predstavimo boljši, pametnejši in lepši, kot smo v resnici. Ali to pomeni, da so računalniki in telefoni začeli spreminjati ljudi? Mogoče zgrešimo pomembno e-pošto, telefonski klic, morda prijatelj poskuša vzpostaviti stik z nami na Facebooku ali pa dobimo kakšno nujno novico. Če se s temi stvarmi ne bomo mogli spoprijeti, ker nismo na spletu, bo to seveda negativno vplivalo na našo čustveno stanje in duševni mir.
Ni težko sklepati, da nismo vsi enaki, seveda niti niso enaka vsa delovna mesta, a bodimo iskreni – veliko je odvisno od nas. Če si že privilegija biti nedostopen ne moremo privoščiti, ali lahko vsaj za deset dni dopusta zmanjšamo dosegljivost na razumno raven?
Na dopust gremo z zaprisego, da bomo v hotelski sobi ali apartmaju pozabili na svoj mobilni telefon, nato pa najprej prosimo za geslo za brezžični internet, kontaktiramo vse na Facebooku in WhatsAppu, na prenosniku preverjamo e-pošto, na Instagramu javimo, da smo sredi raja, se jezimo na lastnika bara na plaži, katerega signal ni dovolj močan, da bi svetu pokazali, katero sadno solato jemo ali kateri koktajl pijemo, kateri kulturni spomenik smo obiskali in kako smo naleteli na plažo, ki je neodkriti biser, nato pa celo lansiramo nov službeni projekt ali rešimo nujen problem v službi. Vprašanje je: kdaj je brezhibna fotografija postala pomembnejša od tistega popolnega trenutka neustavljive dekadence? In če niste zares sami za vse v svojem poslu, zagotovo obstaja nekdo, ki se bo tisti teden, tudi če tarnajoč, pobrigal za vaše delovne naloge, saj boste vi storili enako, ko bo čas za njegov dopust.
In če moramo biti ves čas dosegljivi službenim pozivom, ni nič čudnega, da enak pritisk čutimo tudi v zasebni sferi.
"Videvam se s fantom, nikoli ni online. Ne vem, ali se me izogiba ali ima drugo punco, a lažje bi mi bilo, če bi vedela, da se mu je – bog ne daj – kaj zgodilo, kot da preživljam to 'seen' trpljenje," mi prijateljica pošlje sporočilo, češ da se njena simpatija ne odziva na njena sporočila. In obratna situacija. Utrujeni ste od delovnega dne, ki se ob šestih zvečer še niti ni končal, ko vas kliče znanka, ki vam je, ko sta se srečali v trgovini, obljubila, da vas pokliče, da malo poklepetata, saj ji v trgovini ni uspelo povedati vsega, kar je želela. Ker se vam v tistem trenutku preprosto ne ljubi ukvarjati z ljudmi, ignorirate klic, a takoj dobite sporočilo: "Živjo! Sem te klicala, pa se nisi oglasila. Greva jutri na tisto kavo?" Ste dolžni odgovoriti? Nikakor!
"Oh, kako me jezijo ljudje, ki niso na Instagramu," je komentirala moja prijateljica, ko je hotela preveriti, s kom se je ravnokar dogovorila za sestanek. Naj povem še, da je odvisna od družbenih omrežij in bo trikrat premislila, preden bo objavila story ali fotografijo, ki jo bo prej spustila še skozi deset filtrov. Spontanost se očitno izgublja tudi na spletu. Priča smo lažnim vplivnežem in tistim, ki to niso, vendar si prizadevajo za takšno estetiko in si življenja ne morejo predstavljati brez dolgega navdihujočega pripisa pod vsako objavo. Očitno imamo vsi, ki nismo obsedeni s svojimi profili na družbenih omrežjih, diagnozo. Ali pa po drugi strani vsi trpimo za sindromom FOMO (fear of missing out – strah, da bomo kaj zamudili).
Nekaj zagotovo velja: biti nedosegljiv je postalo največje razkošje v sodobnem svetu.
Sem v življenjski fazi, ko občudujem ljudi, ki si lahko privoščijo razkošje biti nedosegljiv. Toliko nepotrebnih informacij, pranje možganov na različnih portalih, do tesnobe, ki jo je povzročilo dejstvo, da smo zamudili nekaj videti ali slišati na internetu. Ker moje delo vključuje vsakodnevno spremljanje novic, družbenih medijev in trendov, se pogosto ukvarjam z notranjo preiskavo, in sicer tako, da se vprašam, ali je to res pravi način, mi lahko škoduje in ali imam pravico biti offline vsaj ob koncu tedna, prosim?!
Zame je postalo privilegij, da čim manj časa preživim na spletu, svoje delovne obveznosti strnem v časovni okvir, ne da bi jih razvlekla čez ves dan, in se čim več ukvarjam s stvarmi, ko lahko telefon pustim v drugem prostoru. Stvarmi, ki so se mi v nekem obdobju življenja zdele dolgočasne in monotone. Čeprav posamezniki, ki se znajo izklopiti in odmakniti od svojega telefona, veljajo za čudake, se vse bolj kot družba zavedamo, da je tak življenjski slog pravilen in ne nazadnje bolj zdrav kot vse, s čimer nam postrežejo sodobni kapitalizem in poceni marketinški triki, ki naše oči za deset ur ali več na dan prilepijo na zaslone.
Ključno vprašanje je, ali bi morali biti vedno dosegljivi. Odgovor je seveda ne.
Ni treba takoj odgovoriti na vsako elektronsko pošto, službeni klici lahko počakajo, da kosilo v miru pojeste do konca, vsaka novica ni vredna klika, niti brezciljno brskanje po mobilnem telefonu ne prinaša sreče in izpolnitve. Veliko bolj produktivno je, če gremo v naravo, se družimo z vedrimi in izpolnjenimi ljudmi in tistimi, ki jim ni edini cilj, da bilo njihovo življenje tako lepo, kot ga imajo nekateri na družbenih omrežjih, ali da izpolnijo vsa pričakovanja okolice. Ker se bo planet vrtel naprej tudi brez nas in bo tisto, kar morate vedeti, vedno nekako prišlo do vas.
Fotografije: Osebni arhiv
){kind=link}