Vsake oči imajo svojega malarja, pa naj bo ta odprtega duha. AJDA GREGORC
Vedno sem občudovala ženske z dobrim slogom oblačenja. Že kot deklica sem jih zapazila na ulici in nisem mogla odvrniti pogleda z njihove modne oprave, vse dokler nisem z očmi poskenirala prav vseh kosov, ki so jih imele na sebi, tudi če je čas za vljudnost že zdavnaj potekel. Nisem se čudila le temu, kako so nosile določene kose, temveč tudi temu, kako so nosile sebe v teh kosih. Od kod jim ideja, da to skombinirajo z onim? Zakaj prav ta odtenek? Zdele so se mi pogumne, samosvoje in 'narejene' osebnosti, ki vedo, kdo so. Dame, ki morajo zagotovo živeti zanimiva življenja in se znajo izraziti na izjemno umetelen, če ne že skoraj umetniški način.
Čez leta se je ta vtis o mojih prvih vtisih te vrste le še okrepil, saj sem na lastnem primeru ugotovila, da sta lahkotnost in sposobnost izražanja lastnega stila, kaj šele konsistence pri tem, daleč od nečesa preprostega. V teoriji zveni preprosto, a se v praksi zaplete že na običajen ponedeljek, ki ni imel požarne vaje pred omaro v nedeljo.
Nikoli nisem pomislila, da bi imela katera izmed teh žensk karkoli nasprotnega od vseh omenjenih pozitivnih lastnosti, ki sem jim jih pripisala na prvi pogled. Morda zato, ker sta mi bila urejenost in dober slog oblačenja privzgojena kot vrednoti. Ali sta danes tudi usvojena, težko rečem, se pa pod njiju lahko podpiše predvsem moja mama, ženska, ki sem jo v najbolj primarni fazi odraščanja takoj za njenim glasom prepoznala po značilnem topotanju visokih pet. Bila je ena izmed teh žensk. Pri tem naj v drobni tisk dodam, da to ni bila najpomembnejša ali edina vrednota, ki jo je imela na agendi vzgoje.
Očitno pa ob pogledu na te iste dame vsaj nekaj mimoidočih ni imelo podobnih misli, kot sem jih imela sama. Nekateri so morebiti pomislili, da so preveč obremenjene same s sabo, drugi, da so plehke, ali, če grem še korak dlje, da v življenju nimajo drugih interesov razen skrbi za svoj videz.
To ozaveščam šele zdaj, ko se mi je v zadnjem času za to povsem spontano ponudil povod. Naključje je namreč hotelo, da sem v pogovorih z nekaj ženskami naletela na pravo majceno eureko, in sicer so imele nedavno vse slabo izkušnjo z odzivom ljudi na to, da so bile (zelo) urejene.
"Poslušaj zdaj to, smejala se boš," je odprla venček najbolj zaskrbljujočih Lena, prijateljica, ki je nedavno prezgodaj rodila dojenčico z nešteto zapleti. Lokalna bolnišnica je bila zadnje mesece njen dom, njeni hodniki pa prostor, kjer je vsak dan trepetala za dobrimi novicami. Ko je končno nastopil dan, da je lahko za nekaj ur skočila domov, jo je najprej ucvrla v kopalnico. Po dolgem času si je v miru umila lase, jih skodrala, se naličila (v čemer je presneto dobra) ter oblekla trenirko svoje najljubše znamke, da bi si malce okrepila duha. "In bila vsaj malce spet tista prava jaz, veš, kaj mislim?" Njena želja je bila precej skromna in logična glede na to, da so bile vse njene vloge v življenju razen starševske dolgo postavljene na stranski tir. Ko je prispela nazaj v bolnišnico, ji je ena izmed medicinskih sester na hodniku ob spremljavi drugih sodelavk postregla s pikro opazko: "Če se vam uspe tako urediti, potem vam že ne more biti tako hudo (za hčerko)." Prijateljičina močna osebnost se je k sreči lahko kosala s to situacijo in jo pošteno prekašala; postavila se je zase, sestro pa na svoje mesto, vendar to ne pomeni, da lahko tej zadirčni gospe s hodnika takoj napišemo opravičilo. Tudi če se nekdo v takšni situaciji odzove za čisto petico, še ne pomeni, da takšne besede ne zarežejo vanj, sploh v tako ranljivem obdobju. Bilo je vse, le smešno ne. Mojim možganom ni uspelo stkati smiselnega odgovora. "To je narobe pokonci in počez," sem izdavila.
Bi morala biti ženska zanemarjena, da bi s tem izrazila žalost in skrb za svojega otroka? Ima zato, ker je imela urejene lase, oslabljen materinski čut? Bolečino ob tem občuti manj kot ženska, ki si na ustnice ne bi nanesla rdečila?
Pravzaprav je tista 'nesrečna' medicinska sestra na glas izpeljala prezentacijo stereotipa. Ko je videla Leno, je ocenila, da je ta lepo urejena, v njej pa se je posledično prižgalo stikalo za predsodke, natančneje enega dotičnega, ki se je za to priložnost privlekel iz skladišča njene podzavesti. Lastnost skrbi za lasten videz je povezala z negativnimi osebnostnimi lastnostmi. Tako je stereotip postal slon sredi sive čakalnice.
Predsodke imamo radi, ker so priročni. Svet delijo na črno in belo pod pretvezo, da nam ga tako pomagajo razločevati. Če pogledamo njihovo anatomijo, so to splošna prepričanja in vrednote skupine, kulture ali vere oziroma določene ustaljene predstave o lastnostih in sposobnostih posameznika, piše Nihan Akdemir (2018) v svojem znanstvenem članku Deconstruction of Gender Stereotypes Through Fashion. Meja med stereotipom in diskriminacijo pa je tanka, opozarja avtorica. Ker je komaj vidna, kaj šele slišna, jo je vredno zatreti v kali, preden se razraste v plevel.
Oblačila pa so za predsodke že od nekdaj prehitevalni pas. So namreč prvo neverbalno komunikacijsko orodje in oblika samoizražanja, ki drugim posreduje namige o naši osebnosti, razpoloženju, izobrazbi, kulturi, finančnem položaju in družbeni uvrstitvi. Raziskave kažejo, da ima videz pomembno vlogo pri oblikovanju začetnih sodb in je pomemben pri oblikovanju splošnega vtisa osebe, navajajo Richmond, McCroskey in Payne (1991) v knjigi Nonverbal Behavior in Interpersonal Relations. Takšne in drugačne začetne sodbe in prvi vtisi, ki jih porodi le nekaj milisekund, pa so le redko utemeljene, pravi znanost. To lahko iz prve roke povem za osebo, ki se ji je pripetil naslednji primer.
Kompilacija izpovedi se je namreč po Lenini nadaljevala na frizerskem stolu salona, ki ga obiskujem, članek pa tako rekoč (s)pisal sam. Čudovita dama, ki vsake toliko spravi v red moje lase, se je udeležila družabnega dogodka v središču naše prestolnice. Obula je visoke pete, iz omare potegnila žametni kostim, na ustnice nanesla škrlatno rdečilo in si lase spela v eleganten visoki čop. "Počutila sem se dobro v svoji koži, kot da bi se s tem ritualom opomnila na svojo ženstvenost in lasten stil – vse do trenutka, ko sem prispela tja. Lahko bi se udrla v zemljo." Na njej se je namreč pasla kopica nevoščljivih oči. Pomislim, da je morda prehitro presodila situacijo, vendar mi pove, da so se njena predvidevanja potrdila v toaletnih prostorih s preslišanim »kdo pa misli, da je« iz ust ljudi, ki jim še ni segla nikoli v roko. "Na tistem mestu sem želela domov ali pa se vsaj preobleči." Zgodba dobi dodatno plast, ko pove, da se je enako oblekla za podobno priložnost pred tedni v Beogradu, a ni nihče niti trznil z očesom, kvečjemu pristavil kompliment. Z dogodka v Ljubljani je odšla prej, skupaj z grenkim priokusom. Ni bilo prvič, da se je počutila kot srna pred lučmi, ko je le malce stopila iz cone širše modno sprejetega v domačem okolju. "Zanimivo pa je, da se tega nikoli zares ne navadiš," še pristavi. Malce je žalostno, da se mora nekdo 'ne izražati', celo z nečim tako trivialnim, kot so oblačila, le zato, da ne bi bil vir opravljanja oziroma nelagoden element v prostoru, ki zbode normalo. Hitro ga lahko namreč doleti ta "le kdo misli, da je?".
To, da nekatere lepo oblečene ljudi povezujemo s puhlostjo, nasprotjem bistroumnosti in še čem, je v določeni meri verjetno zgodovinsko, posledično pa kulturno pogojeno.
Zagotovo ste bili že vsaj enkrat v življenju deležni vprašanja "Zakaj si pa ti danes tako urejena, (ali) kam greš?". Zdi se, da moramo imeti za to, da se uredimo, prav poseben razlog. In tudi včasih je bilo (še bolj) tako. Pred le nekaj desetletji ni bilo na voljo toliko materialnega izobilja, kot ga je danes, zato so se lepša in kakovostnejša oblačila nosila le ob praznikih in ob posebnih priložnostih. Kosov, ki bi kreativno odstopali po krojih, barvah in materialih, ni bilo na pretek, dostopni pa so bili običajno le premožnejšim. Povprečen človek je imel na lestvici prioritet modno izražanje seveda nižje kot nekdo, ki je lahko temu posvečal več pozornosti, od tu pa morda pogosta asociacija na brezdelje. Danes, ko je moda dostopnejša vsem in so pravila oblačenja bolj zrahljana, ti drobci prepričanj zaradi svoje trdoživosti ostajajo zakoreninjeni v družbi.
V določeni meri se še prelivajo v vzgojo in kapljajo iz ene generacije na drugo. Če niso odprti starejši, kako bodo mladi? Tu me misel popelje naravnost na gospoda Vinka, profesorja kemije z gimnazije, ki bi ga lahko šteli kot ustanovnega člana stereotipov na osnovi posameznikovih modnih izbir. Naj malce orišem. Prvi letnik, prvo nenapovedano spraševanje. Doletelo je vse nesrečnice, ki s(m)o si to jutro omislile oblačila z vsaj trohico rožnate barve. Kriterij je bil tako strog, da so štele že lasnice, gumbi ali vezalke. S tem si nis(m)o nevede priborile le mučnega savnanja pred tablo, temveč tudi vzdevek Rozika (kdo bi se le ukvarjal z imeni) vse do konca šolskega leta. Če si pri tem imela še srečo, da so tvoji lasje blond (en velik hura zame), toliko bolje. Temu novemu okolju se je bilo treba prilagoditi in razviti obrambni mehanizem, nekakšno varovalno barvo. Pred njegovimi urami sem si tako brez izjeme spela lase v figo, nadela očala, ki sem jih takrat nosila občasno, in že zjutraj oblekla črn puli, da ne bi izzivala usode. Ne vem, zakaj se je gospodu kemiku tako zelo zamerila rožnata barva. Verjetno zato, ker asociira na ženstvenost, se pravi na ženske, teh pa povsem odkrito ni prenesel. Katera bi le razumela periodni sistem elementov, če sodi med rožnate ovčice ali, še huje, ji ta barva pristaja?
Vzporednico moji izkušnji vleče tudi Mančina, kar ugotoviva med sestankom uredništva Elle. Manca je namreč urednica elle.si. "Ko sem bila v srednji šoli, sem se pred spraševanji nalašč oblekla bolj 'ubogo', kot bi se sicer." (Tu naj vskočim z informacijo, da njenemu stilu ne parira niti stil Rosie Huntington-Whiteley. Nadaljujmo.) "Nadela sem si običajne kavbojke, še bolj običajen pulover in obula nevpadljive čevlje. Na uro sem prišla nenaličena zaradi občutka, da bi me profesorji v nasprotnem primeru obsojali, in se bom lažje dokazala, če bo tako." Zdelo se ji je, da je ne bo nihče jemal resno in jo bodo ocenjevali le na podlagi sloga. Pomislila je tudi, da se bo bolj osmešila, če pred tablo ne bo znala vprašane snovi in bo pri tem v piko urejena. Tudi ob vračanju testov je ubrala podoben sistem, sploh ko je vedela, da se ni najbolje odrezala. "Če sem po drugi strani imela s katerim od profesorjev in profesoric dober odnos in sem se počutila samozavestno, pa sploh nisem čutila potrebe po tem, da bi spreminjala svoj siceršnji slog in s tem samo sebe."
Zakaj nas v resnici zmoti, če je drug človek, sploh ženska, videti dobro? Zakaj je oseba, ki si upa obleči nekaj, kar si drugi ne, nekomu trn v peti? Zakaj nas konec koncev to bolj zamaje takrat, ko nismo zadovoljni sami s sabo?
S predsodki običajno ne projiciramo le naučenih kulturnih in družbenih vrednot, temveč tudi sebe – včasih tudi tisto, kar nam manjka. Če smo povsem pošteni, so te sodbe nemalokrat plod ljubosumja. Včasih lepo urejeni ljudje ob nepravih trenutkih požgečkajo našo majavo samozavest, zato se počutimo ogroženi kot veliki panda. Če v nas zagloda ljubosumje ob pogledu na urejeno osebo, je to informacija, da si morda tudi sami želimo podobnega stila ali vsaj hlač, ki jih ima tista nesramno urejena gospa. Vprašajte jo, kje jih je kupila. Veličina človeka se v resnici kaže v tem, koliko zna poveličati druge.
Danes imam okoli sebe kar nekaj žensk z izjemnim stilom, saj so te dame, omenjene na začetku, in tudi vse druge vzgojile nove. So kot iz škatlice, tudi če njihov dan ni – navznoter in navzven. Na vprašanje, ali se oblačijo zase ali za druge, mi v en glas odgovorijo, da prvo. To poudarijo tudi vse moje omenjene sogovornice. Gre za to, da drugače funkcioniraš, ko se dobro počutiš, orodje za to pa je lahko tudi moda. To, da se veseliš, da te drugi vidijo, je le majcen del pogače. S svojim stilom sledijo svojemu počutju, včasih pa mu tudi kljubujejo. »Po dveh porodih se mi res ni bilo lahko urediti, saj sem do takrat že nekako izgubila svoj slog, ampak sem bila po drugi strani lačna tega. Ko sem se res uredila, se je zgodila majhna notranja katarza,« mi pove sodelavka Saša, ko jo povprašam po lektorskem nasvetu med pisanjem tega besedila. Ista občutja so se ji zopet porodila med obdobjem pandemije. "Sredi karantene sem si nanesla maskaro le za obisk trgovine in si oblekla najlepši pulover – zase." Na tem mestu se kar ponuja famozni stavek moje mame "Obuj si pete, dvigni si moralo". Sprva sem ga razumela kot ukalupljanje, vendar je z njim želela povzeti prav zgornje. "Tako hodiš malce bolj pokončno, gledaš malce manj v tla in govoriš malce bolj razločno." Če se tako človek počuti in vede tudi v zguljenih supergah, odlično.
Cesarjeva nova oblačila so bila ena izmed mojih najljubših pravljic v otroštvu. Glavni lik, cesar, je narcisoiden človek, obseden s svojo zunanjo podobo, glavno orodje za prikaz te lastnosti pa je, da "nosi lepa oblačila". (Toliko o kulturni pogojenosti tega pojava.) Zgodba postreže z naukom, da obleka ne naredi človeka, saj se brez nje pokažejo cesarjeve prave barve – njegova osebnost namreč ni blestela.
Mogoče so medicinska sestra, komentatorji moje frizerke, Ivko in Mančin učiteljski zbor preveč brali Andersenova Cesarjeva nova oblačila in malo manj Malega princa de SaintExupéryja, ki pravi "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno".
Če smo že pri knjižnih prispodobah, pustimo, da nas navdušijo platnice, medtem ko se pustimo presenetiti, kar zadeva zgodbo. Dandanes se ni vedno lahko izražati, zato je za nekoga morda prav moda tisti ventil, s katerim lahko to stori. Nočemo biti namreč kot ena izmed mojih bivših sodelavk, ki je ob prihodu urejene kandidatke na razgovor za službo pripomnila, da je ta preveč urejena, da bi delala pri nas, in ne sodi k nam. Ta članek ni klic proti hudi diskriminaciji lepo urejenih ljudi, le opomnik na to, da rovarimo raje za dobrimi lastnostmi svoje okolice. Biti lepo oblečen še ne pomeni biti nujno bogat, brez težav, zaljubljen v ogledalo, po drugi strani pa tudi ne, da je nekdo plemenit in pošten človek. Če se človek uredi, se preveč trudi, če se premalo, tudi ni vsem pogodu, zato je svoj prostor med tema dvema skrajnostma, da bi bili družbeno sprejemljivi, nehvaležno iskati. Oblačimo se po svoji volji in jo pustimo tudi drugim.
Nekatera imena v članku so zaradi zasebnosti sogovornikov spremenjena.
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Fotografije iz zakulisja božičnega fotografiranja Kate Middleton kažejo, koliko strategije je potrebne za eno kraljevo fotografijo
Priporočamo tudi: Princesi Kate in Charlotte čudoviti v ujemajočih se plaščih: Kate Middleton in princ William otroke peljala na božični dogodek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču