Modna industrija je zaradi netrajnostne proizvodnje en največjih onesnaževalcev okolja, ki letno porabi več energije kot letalska in ladijska industrija skupaj.
Modna industrija se razvija z neustavljivo hitrostjo. Na tisoče modnih znamk ustvari milijone različnih kolekcij in neskončno novih kosov, katerih proizvodnja in odpad sta škodljiva za okolje. Trendi so postali kratkotrajni, trgovine s hitro modo pa najbolj skomercializiran in priljubljen način kupovanja oblačil. A nekaj se bo moralo spremeniti. Bolj okoljsko ozaveščena in trajnostna proizvodnja v modni industriji je namreč pomembna za dosego cilja omejitve globalnega segrevanja na 1.5 °C.
Ogljični odtis
Masovna proizvodnja oblačil za seboj pušča zaskrbljujoč ogljični odtis. Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi ocenjuje, da je modna industrija zaradi svoje dolge dobavne verige in energetsko intenzivne proizvodnje odgovorna za 1.2 milijardi ton oz. okoli 10% vseh svetovnih toplogrednih izpustov letno. Emisije spuščajo tako proizvodnja tkanin, pakiranje modnih kosov in njihov transport kot tudi proces obdelave vlaken, rezanje in šivanje. Nivo onesnaževanja je odvisen od tehnične organizacije korakov v dobavni verigi ter od uporabljenih materialov in orodij. Na primer, izdelava modnih kosov iz sintetičnih materialov lahko za seboj pusti dvakrat večji ogljični odtis kot proizvodnja bombažne majice. Po podatkih poročila Britanskega parlamenta iz leta 2019, proizvodnja ene majice iz poliestra spusti 5.5 kg ogljikovega dioksida, proizvodnja bombažne majice pa 2.1 kg. Poleg tega se naravni materiali razgradijo v nekaj mesecih, sintetični pa za to lahko potrebujejo do 200 let in tudi med samim procesom razgradnje ostajajo problematični. Proizvajajo namreč metan, toplogredni plin, zaradi katerega se viša temperatura zraka.
Dodatno zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je zaradi proizvodnje sintetičnih vlaken, kot sta viskoza in rajon, letno posekanih več kot 150 milijonov dreves, kar pospešuje deforestacijo, povečuje sproščanje ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov v zrak ter s tem prispeva h globalnemu segrevanju. Zelo potratno je tudi samo pakiranje modnih kosov. Oblačila, ki jih dobavitelji znamk pošljejo v trgovine, tja namreč prispejo v velikih kartonastih škatlah, v katerih je vsak kos posebaj (popolnoma nepotrebno) zavit v še vsaj eno plastično vrečko in obdan s papirjem.
Onesnaževanje voda
Ko operemo oblačila iz sintetičnih materialov, ta v vodo spustijo mikroplastiko. Nekaj se je filtrira v čistilnih napravah in se je uporabi kot gnojila za kmetijstvo, nekaj je pristane v zraku, nekaj pa v oceanih. Tekstilna industrija je zaradi razširjene uporabe sintetičnih materialov odgovorna za kar 35% mikroplastike v oceanih. Njeni negativni vplivi na ljudi sicer še niso popolnoma jasni, je pa izjemno škodljiva za morske ekosisteme. Poleg tega modna industrija proizvede približno 20% celotne svetovne odpadne vode. Za proizvodnjo enega para kavbojk in majice, kar je ekvivalentno enemu kilogramu bombaža, je namreč potrebnih med 10 in 20 tisoč litrov vode.
Recikliranje
Modna industrija zavrže 85% tekstila, ki bi ga lahko reciklirala. Kot primer kombinacije nepotrebnega onesnaževanja in velikih finančnih izgub vzemimo Burberry, ki je leta 2017 zažgal neprodane vreče, torbice in oblačila v vrednosti 37 milijonov dolarjev. Znanstveniki medtem ocenjujejo, da bi bilo možno iz recikliranega materiala proizvesti 1.7 milijona majic letno. Recikliranje bi za dosego tega cilja seveda moralo postati bolj razširjeno, za kar bodo potrebne nove tehnologije, boljša logistika, konsistentna količina odpadnih materialov in kader, odgovoren za odpadni tekstil.
Izkoriščanje delavcev
Tako kot njen ogljični vtis, je vprašljiva tudi moralnost modne industrije. Večina modnih hiš išče možnosti za najbolj ugodno proizvodnjo oblačil, kar pogosto pomeni zaposlitev kadra iz tretjega sveta, kjer je delovna sila zaradi nižjega standarda cenejša. Ta kader včasih sestavljajo tudi otroci, ki delajo na nasadih z bombažem in oblačila izdelujejo v tako imenovanih »sweatshopih« oz. izkoriščevalskih podjetjih. Delovni pogoji v sweatshopih so slabi, zaposleni ne uživajo nobene socialne zaščite, plačani pa so tudi manj kot pol evra na uro. O resnosti situacije priča Poročilo o vodenju korporacij in modernem suženjstvu iz leta 2016, ki je pokazalo, da je 77% od 71 vodilnih angleških modnih maloprodajalcev verjelo, da obstaja možnost, da na neki točke njihove dobavne verige prihaja do sodobnega suženjstva.
Rešitve
Vse več modnih oblikovalcev se zaveda negativnih aspektov modne industrije in zato že išče alternativne materiale in možnosti proizvodnje. Kljub temu pa bo za konkretno zmanjšanje negativnih okoljskih in socialnih vplivov modne industrije potrebna globoka sistemska sprememba in implementacija izboljšav v vseh korakih dobavne verige. Potencialne rešitve vključujejo povečano uporabo razgradljivih naravnih materialov, kot so bombaž, lan in volna, recikliranje že uporabljenega tekstila, manjše število proizvedenih kosov in bolj ekonomično pakiranje. Prav tako je nujno izboljšanje delovnih pogojev, socialna zaščita delavcev in dostojno plačilo. Trajnostna proizvodnja nedvomno ima svojo ceno, a je ta v nasprotju z življenje ogrožujočim onesnaževanjem in izkoriščanjem zgolj finančna.
Tako imenovani "zero-waste" pionirji so že razvili inovativne ideje, ki bi lahko vodile v bolj trajnostno modno industrijo. Modna oblikovalka YeohLee je na primer ustvarila geometrični koncept, ki zagotovi porabo in izkoriščenje prav vsega materiala. Podjetje DyeCoo je razvilo tehniko barvanja vlaken, ki namesto vode in kemikalij porablja odvečen ogljikov dioksid, podjetje Heuritech pa s pomočjo umetne inteligence analizira fotografije z Instagrama in Weiba ter tako napoveduje trende, kar znamkam pomaga predvideti povpraševanje in zmanjšati proizvedene odpadke. Prav tako znanstveniki iz agrikulturnih odpadkov, kot so listje, alge ter nanofibrilirana celuloza, že ustvarjajo nove materiale in odkrivajo bolj trajnostne načine izdelave oblačil.
Pripravila Lara Lovrič
Fotografije: Profimedia
