Je moda lahko prijazna do vseh vpletenih? - PETRA WINDSCHNURER
Veliko razprav je bilo že zapisanih o tem, kdaj moda postane zelena in kdaj ne. Pogovarjali smo se, ali so trajnostni pristopi megalomanskih oblačilnih konglomeratov nekaj, kar velja za dober zelen pristop, ali zgolj napor, da se okoli posameznih blagovnih znamk oblikuje 'zeleno' vzdušje, čeprav je njihovo obnašanje na vseh drugih področjih nevzdržno. Razpravljali smo tudi o tem, ali so bolj zelene mešanice ekoloških naravnih materialov ali mono trajnostni materiali, ki jih je mogoče znova uporabiti za izdelavo oblačil. Sama menim, da je vsak korak, storjen v smeri bolj trajnostnega modnega pristopa, dober korak, zelen korak, ki mu bo mogoče nekoč v prihodnosti le uspelo narekovati tempo celotni modni koračnici. Je pa na tem mestu treba opozoriti, da bo moda zelo, zelo težko postala zelena panoga, medtem ko se kolesje, ki spodbuja nakupovanje novih oblačil, vrti v enakem tempu, kot smo ga navajeni. In verjemite mi, ta se ne bo upočasnil, vse dokler bomo ljudje oblačila dojemali bodisi kot statusni simbol ali kot sredstvo, s katerim javnosti sporočamo, v kaj in koga verjamemo, vse dokler z njimi 'krasimo' svoje telo in vse dokler bodo oblikovalci (tudi tisti, ki imajo pred svojim nazivom priponko ekološko) vsaj dvakrat na leto na trg pošiljali nove kreacije, barve in materiale.
A takoj ko na modo nehamo gledati z zgoraj omenjenih stališč, ne moremo več govoriti o modi, predvsem pa lahko pozabimo na besedi stil in trend. Oblačilo kar naenkrat postane primarna dobrina, ki, poleg tega da nas zakrije in varuje pred zunanjimi dejavniki okolja, nima nobene druge funkcije več.
Modna industrija (sem štejem tudi medije, vplivneže in družbena omrežja), kot jo poznamo že desetletja, temelji na kulturi potrošništva, ki nas v imenu nešteto estetskih zgodb nagovarja zgolj k enemu samemu činu, k nakupu. Nakup majice doprinese v blagajno vseh vpletenih. In medtem ko se le peščica njih valja v svilenih rjuhah in denarju, večina komaj zasluži za dnevni obrok. Računica je sila preprosta: če majice ne bomo kupili, bo miza ostala prazna. Več majic bo prodanih, večji kos kruha si bo lahko za večerjo odrezala izmozgana šivilja iz Bangladeša. Se še spomnite, kaj se je zgodilo s proizvajalci bombaža, tkalnicami in šiviljami, ko je v začetku lanskega leta svet obstal? Ko smo mi prenehali kupovati oblačila, so se ustavila njihova življenja.
Sodobna moda kupce nenehno spodbuja k nakupu.
Zelenemu, malo manj zelenemu ali tistemu, o katerem danes raje molčimo, impulzivnemu. Zadnji je še pred kratkim veljal za dobro psihoterapijo, danes pa je vse pogosteje obarvan kot nekaj sramotnega, nizkotnega. Kaj pa vem, sama bi še vedno raje posegla po treh novih majicah kot po antidepresivih. Še zlasti zato, ker me takoj za ovinkom čaka novo oglasno vprašanje: Že imate novo obleko iz ekološko pridelanega bombaža? Kaj pa krilo oblikovalke, ki je za njegovo izdelavo uporabila poliester, narejen iz plastenk, odvrženih v oceane? Ne smete pozabiti niti na majico, ki nosi res svež napis, da rešujemo planet Zemljo, in pa seveda na sandale, ki so bile izdelane v okviru pravične trgovine. In, da ne bo pomote, vse to bom morala ponoviti takoj, ko se bodo zamenjali letni časi.
Moda je nečimrna, tudi tista 'zelena'.
Ste kdaj slišali za oblikovalca, ki bi mu planet Zemlja toliko pomenil, da bi pozval vse svoje kupce, češ da je povsem dovolj in še kako zeleno, če kupijo samo eno njegovo majico in jim, dokler ta ne razpade, v njegovo prodajalno oblačil ni treba več vstopiti? Sam bo od zdaj meditiral, saj oblikovanje pomladno-poletnih kolekcij za naslednjih nekaj let nima smisla. Njegova oblačila so namreč kakovostna in se ob pravi negi lahko ohranijo tudi deset let in več. Če bi želeli planetu res dobro in omejiti količino zavrženih oblačil, bi morali modi odvzeti vse njene čare in pravice ter nakup oblačil omejiti na nekaj najbolj nujnih zelenih ali trajnostnih kosov. Pa smo res pripravljeni na to? Moda gotovo ni!
Sama menim, da je moda lahko le bolj prijazna živalim, bolj prijazna planetu, bolj prijazna potrošnikom in bolj prijazna delavcem. Največkrat vsakemu segmentu posebej, zelo težko vsem skupaj in hkrati. Težko si namreč predstavljam, kakšne bodo ekonomske in socialne posledice za tiste najbolj ranljive skupine v tej panogi, če se modna industrija ob predpostavki, da naj ljudje preprosto zmanjšamo nakupe oblačil, ustavi ali upočasni. Lokalna proizvodnja oblačil in modnih dodatkov iz ekoloških materialov je načeloma dražja in potrošnikom zato ne tako prijazna. In prav je tako, nekdo mora postaviti kruh in pršut tudi na mizo slovenskih šivilj, dobaviteljem trajnostnega materiala in oblikovalcem ter s tem omogočiti dihanje od mode utrujenemu planetu. In čeprav ta trajnostna zgodba stoji na trdnih temeljih, si je zaenkrat večji del populacije ne more privoščiti. Še več, povprečen kupec s povprečno močjo žal še ni pripravljen vložiti več denarja v en dober, kakovosten trajnostni kos, ki ustreza desetim v kateri od nizkocenovnih trgovin. Čeprav je kultura potrošništva zelenemu zadala močan udarec, ta še ni pripravljen zapustiti modnega ringa. Dajmo, navijači, dobra spodbuda je v takšnih primerih zlata vredna.
Fotografija: Suzana Holtgrave
