Jaz ne grem (več) v šolo (iskreno za Elle novinarka Ajda)

Izobraževalni sistem me spušča iz svojega gnezda, s popotnico, katere narava še ni znana, in predpostavko, da imam tudi po akademskih parametrih dovolj znanja za soočenje z nalogami, ki mi pripadajo na izbranem kariernem področju. Pri svojih osmih letih bi si dokončno slovo od tega obdobja razlagala kot začetek novega, v katerem lahko dopoldneve preživljam prosto po Prešernu, za prvo dnevno malico jem tudi neuravnotežen obrok (berite kebab čez cesto) in brez krive vesti vsepovprek uporabljam kalkulator. Nikomur ne bo mar (razen čez čas zavodu za zaposlovanje ali bližnji okolici, ampak saj razumete). Kar so bile v prvi triadi osnovne šole medene sanje, pa v mojem grlu trenutno povzroča cmok večje velikosti. Morda je zanj kriv vpliv prve, četrtinske življenjske krize (ja, za to obstaja izraz) s primesjo nostalgije, ki se samo pretvarja, da ni melanholija, ali pa gre le za eno od tistih očitnih spoznanj, ki te zadene hipoma in ga prebaviš že nekaj dni zatem. Karkoli že, bilo je dovolj rezko, da je pod vprašaj postavilo moje dojemanje življenjskih mejnikov in spodbudilo premislek o tem, ali si zares upam živeti zunaj predvidenega urnika. Globoke misli za prezgodnje, že prežvečeno ponedeljkovo jutro.

Formalno izobraževanje je bilo do zdaj namreč preprost način sledenja osebnemu napredku, ki sem ga lahko dobesedno pasivno merila v razredih in letnikih, pred tem pa še v vrtčevskih skupinah (se kdo sploh spomni jasli?).

Vse preostale stvari v življenju so se morda spreminjale, vendar je jedro z manjšimi odstopanji ostajalo isto in potihoma usmerjalo mojo prihodnost kot najbolj zanesljiv kompas, ki so ga pred tem preizkusile že horde generacij. Ker sem v šolskih in študijskih klopeh izpolnila svoje predvidene dolžnosti, sem veljala za odgovorno in perspektivno, hkrati pa sem imela še vedno dovolj časa, da 'se najdem' ali izpopolnim svoje talente, ki čakajo na polici za loščenje. Tudi v zadnjem letu, ko je bilo delo za faks v manjšini in sem že močno gazila po karierni stepi, s katero sem sicer lovila rep svojih sanjarij, je bilo to zavetje, ki me je v ozadju misli držalo tik pred ciljno črto, da aktivno premislim o svoji dodatni prihodnji smeri. Hočeš nočeš, ta prelomnica pomeni tudi vstop v svet tistih, ki v šali omenjajo svoj EMŠO in natakarju ob koncu obroka pomolijo napitnino, namesto da bi klicali na številko 1808 in po dnu torbe iskali osebni dokument. Povedano drugače: v svet 'čisto zares odraslih'. In moja podzavest je to dobro vedela.

Izguba določene jedrne strukture, ki jo lahko preslikamo tudi na druga področja življenja (na primer službo, odnos ali selitev), pa ni nujno slaba.

Pogosto se namreč izkaže, da je bilo to dobro ugnezdeno jedro, marinirano v varnosti, pravzaprav izgovor oziroma potuha. Morda smo ga naselili že dolgo pred tem, sami pa smo živeča bitja, ki nenehno dobivajo nove podobe in pomerijo tisočere osebnosti. Čeprav nihče ne želi delovati po načelu »Tam, kamor me postaviš, tam stojim«, številne življenjske (ne)spremenljivke včasih poskrbijo, da nasedemo in ždimo prav tam. Obdobje, ko se nam torej malce zamajejo do zdaj znana tla pod nogami, nas tako prisili, da ponovno raziščemo sebe, nastavimo ogledalo svojim skritim željam in konec koncev tudi odvržemo interese, ki to več niso. Morda nam je seme za katerega od njih v glavo posadila zahtevna teta, ki se je na vsake kvatre prikazala na družinski obletnici in s tem najbolje zastopala barve pričakovanj okolice. Na določeni točki moramo svoj življenjski kurikulum začrtati sami, ne ozirajoč se na to, kaj počnejo drugi. To ni mačji kašelj v času, ko merila življenjskega napredka vse bolj odsevajo število otrok, ulomljeno s starostjo posameznika, količino nabranega jekla v garaži in gmoto zabeleženih lokacij na naših virtualnih zemljevidih. Mejnik za tovrstne spremembe sicer lahko do neke mere zamikamo in s tem 'pridobimo' nekaj časa, vendar ima tudi sindrom Petra Pana rok trajanja, kadarkoli že nastopi. Udarec mu zada čar novih obdobij in zavoj v smer, lastno sebi v danem trenutku.

V duhu osebne evalvacije sem tako posvetila veliko razmisleka temu, kakšnih trenutkov si za osebni arhiv želim nabrati še več, kaj me pred tem ovira in katere do zdaj uhojene poti svojega vsakdana bi rada pustila za sabo. V niz posledičnih odločitev se je prerinil tudi sklep, da pozno jesen obeležim z vpisom na tečaja ruščine in tenisa, dveh aktivnosti, ki sta me vedno mikali, vendar sem se jima izmikala s klasičnim repertoarjem vzrokov. Z eno nogo tako ostajam šolsko razpoložena, kar morda zveni kot podaljšanje najema domačega balončka, vendar gre bolj za kompromis. Uvidela sem namreč, da zajetni del prej omenjenega cmoka tiči tudi v preprostem dejstvu, da v nekaterih vidikih učenja uživam. Zadnjo študijsko etapo preživljam tako, da se ob koncih tedna vračam v zavetje dela za faks, ki mu štafeto običajno preda dolg delovni teden. Čeprav je ta tutti frutti večino časa nebodigatreba, me odsotnost enega ali drugega vsake toliko opomni, zakaj gojim naklonjenost do obojega. Je že tako, da lahko nekaj blazno suhoparnega v danem trenutku predstav­lja nekaj strašno zadovoljivega na koncu. Preprosta zaveza, da se tudi naprej vsaj občasno trudim aktivno bodriti svoje možganske celice ali preizkusiti kaj novega, se tako zdi na mestu. To ne pomeni, da se bom že jutri naslikala pred referatom kot zagreta kandidatka za doktorski študij. Gre za preprosto idejo, da se moje nabiranje znanja ne konča na dan, ko se pred vhodom fakultete fotografiram s plaketo v roki in se ob tej priložnosti zahvalim staršem, še posebej na Instagramu in Facebooku. V mojem primeru to pomeni vihtenje loparja in dešifriranje ruske cirilice, za nekoga drugega spet nekaj tretjega. Ta ideja je v srži morda definicija prenagljenega, saj je moje magistrsko delo še vedno gradbišče z zapleti okoli datuma zaključka in vse bolj dramaturškimi hrepenenji po koncu tega projekta. Morda gre celo za določeno obliko sadomazohizma, kdo ve, vsekakor pa je to vsaj delno milenijska pogruntavščina.

Za učenje, ki ni omejeno le na eno življenjsko obdobje, v stroki obstaja izraz, in sicer gre za vseživljenjsko učenje.

Razumemo ga lahko kot 'ne enkrat za vselej dano izkušnjo, omejeno na začetni, v otroštvu potekajoči ciklus izobraževanja, temveč proces, ki se mora nadaljevati vse življenje'. Ta vrsta učenja je voda na mlin sodobnemu času, v katerem pogled na človeka postaja vse bolj oseben in celosten, obenem pa je dostop do vseh vrst znanja širši kot kdaj prej. Danes se izobraževanje in s tem tudi osamosvojitev raztezata v vse poznejša leta, obenem pa smo vse bolj programirani tako, da sledimo globokim strastem in željam v težnji po samouresničitvi.

Primeri vseživljenjskega učenja so tako številni tečaji in izobraževanja kot tudi razne aktivnosti vseh vrst. Odličen primer strukturiranega učenja so univerze za tretje življenjsko obdob­je. Zadnjo kot mlada udeleženka že nekaj mesecev obiskuje tudi moja mama, ki svoj jezik brusi na tečaju italijanščine, četrtkove popoldneve pa posveča pesniškemu krožku. Ko sem se bila ob začetku pandemije lani prisiljena vrniti domov, je tako naša hiša gostila kar dve improvizirani učilnici ter ogromno debat na temo lovorik in spodrsljajev najinih mentorjev. Ker sva šolske klopi gulili skupaj, vsaka po svoje, je bila spodbuda recipročna. Razsvetljenska ideja o odprtosti za novo znanje torej mogoče le ni zrasla na mojem zelniku, temveč se je name le prelil vpliv njenega pozitivnega zgleda. Na vprašanje, zakaj to počne, odgovori, da tako produktivno zapolni prosti čas, uri svoje možganske celice, obenem pa širi mrežo poznanstev. Ob bok vseživljenjskemu učenju se vse bolj postav­lja tudi medgeneracijsko sodelovanje, ki izziva prepričanje, da kapljični učinek znanja obstaja le na relaciji med starejšimi in mlajšimi generacijami, ki so še nevedne v vsej svoji biti. Zagotovo obstajajo znanja, ki jih ne moreš usvojiti, dokler ne našteješ določenega števila rojstnodnevnih tort, preživiš vsaj nekaj deset zim in si zadaš nekaj bolečih avtogolov, vendar lahko tudi mlajše generacije, ki so 'priplavale po župi', svetu nudijo pomembne modrosti.

Nasploh verjamem, da nas odprtost za nove ideje skozi živ­ljenje ohrani skromne, prizemljene in verjetno tudi precej bolj prijetne sostanovalce za druge na tem planetu.

Vredno je poudariti, da sem ne gre šteti le takšne izobrazbe, ki jo potrjuje list papirja, saj vseživljenjsko učenje v enaki meri zajema tudi neformalno in priložnostno učenje. Zadnje je lahko tudi radostno in poteka v družbi, trenutkih sproščanja in ob vsakdanjem delu. V tovrstnem večrazsežnostnem učenju se prepletata dve vlogi – učiti se in poučevati. Obzorja si lahko tako širimo bodisi ob vrtičkanju na domači gredi, sodelovanju v mestni skupnosti ali ko pod taktirko kuhalnice prvič združimo dva nova okusa. Vse, kar šteje, je, da hodimo po svetu ves čas življenja odprte glave, obenem pa ohranimo sposobnost razmišljanja po svoje. Življenje namreč samo po sebi postreže s predmeti in lekcijami, ki jih v izobraževalnih ustanovah ni.

In čeprav si želim malce več, vendar spet ne znatno več kot le občasno obnavljanje znanja ob ogledu Milijonarja ali reševanju sudokuja na dopustu, ne potrebujem veliko preživetih semestrov, da ugotovim najpomembnejše: da se vendarle res učimo predvsem zase, kot je še pred kratkim modrovala naša bližnja okolica.

Besedilo Ajda Gregorc

Fotografija Matija Tomc

Preberite še: Sarah Jessica Parker nosila enega svojih kultnih videzov

Priporočamo tudi: To je pričeska, ki jo imajo trenutno vse, a tej igralki zagotovo najbolje pristaja