O izkušnji splava se navadno ne govori veliko. - KRISTINA KOSMAČ
Pogosto ostaja izkušnja celo neizrečena, saj se zgodi v zelo zgodnji nosečnosti, ko starša otroka še nista nikomur povedala, da pričakujeta otroka. Velikokrat pa je tudi tako, da tudi če okolica zve za splav, je lahko za druge to zelo hitro pozabljeno, med tem ko starša otroka še dolgo, po tihoma, žalujeta za izgubljenim otrokom.
Ne glede na to, pred koliko časa ali kdaj v nosečnosti smo izgubili otroka, ne glede na to, ali smo komu za to povedali, je bolečina, ki spremlja izgubo, pomembna. Nikoli ni pretirana, zato tudi ne sme biti spregledana. Spregledana bolečina namreč ostaja z nami in v nas, dokler ni videna, občutena in skozi proces žalovanja preobražena.
V okolici se navadno srečamo z dejstvom, da se drugi ljudje ne zavedajo smrti otroka na način, kot to doživljamo sami.
Pogost je občutek, da smo popolnoma sami v svojem doživljanju. Na splošno se o smrti malo govori ali pa sploh ne, saj pri ljudeh zbuja neprijetne občutke (tesnobo, strah, nemoč …), zaradi česar je še toliko težje najti prostor, kjer bi bilo v polnosti dovoljeno govoriti o izgubi in izraziti občutke, ki jih doživljamo ob izgubi.
To pa ne pomeni, da moramo ostati z občutki nerazumljenosti ali pa se okolici prilagoditi, ampak še s toliko večjim zavedanjem tega, da je izgubi pomembno nameniti prostor v svojem življenju, poiskati način, ki nam pomaga ostajati z izgubo toliko časa, kolikor potrebujemo.
Normalno je, da v sebi čutimo, da je izguba otroka nekaj, česar ne bi smeli doživeti.
Morda se nam zdi krivično, da se je to zgodilo ravno nam, občutimo jezo in se sprašujemo, zakaj se je sploh moralo to zgoditi. Smrt otroka se zdi povsem nelogična, občutimo neizmerno bolečino in lahko se zgodi, da naše življenje po takšni izkušnji postane brezsmiselno. Smrt otroka pomeni namreč tudi izgubo prihodnosti, upanja, uresničitve sanj ter izgubo vloge mame ali očeta.
Od naših predstav, želja, sanj, se potrebujemo prav tako posloviti in izgubo odžalovati.
Ker gre za bolečino, se lahko zgodi, da se tudi partnerja o izgubi ne pogovarjata veliko ali pa se sploh ne. Znano je, da ženske in moški žalujejo drugače, in lahko prav te razlike še dodatno prispevajo k temu, da ostaneta vsak zase s svojo bolečino. Seveda je zaradi medsebojne različnosti partnerjev pomembno, da vsak najde svojo pot skozi izgubo, obenem pa da najdeta način, da ju izkušnja medsebojno ne oddalji.
Bolečina je namreč priložnost, da se z drugim povežemo na nov, morda globlji način. To ni vedno lahko, a prav zaradi tega si je dobro za to zavestno vzeti dovolj časa in poiskati načine, ki so nam blizu in bodo v naš odnos prinesli povezanost in bližino.
Nekaj možnosti, ki jim lahko skozi proces žalovanja namenimo svoj čas:
- Pogovarjajmo se o izgubi in bolečini: Tolikokrat kot čutimo, da potrebujemo, govorimo o tem, kar se je zgodilo. Sčasoma se nam bo mogoče zdelo, da nas nihče ne želi več poslušati, a naj nas ta občutek ne zavede, da o tem, kar doživljamo, ne bi govorili. Ko o bolečem govorimo, bolečina počasi in postopoma izgublja svojo moč. Včasih zmotno mislimo, da se bo ojačala, če bomo v stiku z njo, a velja ravno nasprotno. Preobrazi se in nam sčasoma lahko prinese marsikaj lepega.
- Dovolimo si čutiti čustva in občutke, ki spremljajo izgubo: Čeprav izgubo spremljajo pretežno neprijetna čustva in občutki, je pomembno, da jih ne tlačimo ali pa se skušamo prepričati, da jih ni. Tam so z razlogom. Izgubili smo otroka, zato je naraven proces, da za njim žalujemo. S procesom žalovanja malo po malo ponovno ustvarjamo prostor za vse lepo: za veselje, ljubezen, hvaležnost, mir … Čeprav se zdi večino časa to povsem nemogoče, lahko pustimo času in procesu žalovanja, da naredita svoje.
- Ne krivimo se za izgubo otroka: Še posebej ženske lahko spremlja močan občutek krivde, povezan s tem, da niso naredile dovolj, da bi otrok preživel. Pojavi se lahko tudi občutek, da si otroka niso zaslužile, da niso dovolj dobre, da je z njimi nekaj narobe. Nič od tega ne drži. Čeprav mogoče razlog za splav ni znan, je pomembno, da vemo, da ne glede na vse, nismo krive.
- Ne primerjajmo z drugimi: Pojavi se lahko skrito primerjanje z drugimi mamami ali starši, ki otroke že imajo ali pa nosečnicami, ki otroka (še vedno) nosijo v sebi. Dovolimo si zaznati in občutiti primerjanje, a se hkrati zavedajmo, da nas ti občutki hromijo in nam ne pustijo, da bi življenje izkušali z vsemi neznankami, bolečinami, izkušnjami, ki so za vsakega od nas drugačne. Življenje in smrt nas učita sprejemanja stvari, ki se nam s človeškimi očmi zdijo krivične, nerazumljive, drugačne od tega, kar mislimo, da bi moralo biti.
- Vzemimo si čas ter poskrbimo zase in za partnerja: Izredno ključna stvar pa je tudi, da ne pozabimo nase, na odnos s partnerjem in na vse tiste drobne stvari, ki nam pobožajo dušo, ki za trenutek ali dva malce olajšajo bolečino. Nič ni narobe, če smo v času žalovanja, tudi veseli. To ne pomeni, da smo na otroka pozabili, je le znamenje, da živimo življenje z roko v roki z izgubo in mu dopuščamo, da se dogaja v vsej svoji raznolikosti.
Ni univerzalnega načina, kako izgubo otroka odžalovati, kako bolečino, ki spremlja izgubo, preobraziti. Gre za pot, ki jo mora prehoditi vsak sam. A obenem ne popolnoma sam. Lahko se obrnemo na ljudi, ki nam nudijo podporo v procesu žalovanja. Mogoče bo na ta način kakšen od korakov na naši poti malo lažji, kakšen dih bolj sproščen ter kakšna solza več obrisana in potolažena.
Velikokrat je rečeno, da bo izguba vedno na nek način del nas.
In res je tako. Le da se bo občutek izgube znotraj nas skozi čas spreminjal in se vsakič znova na novo umeščal v vaše vsakodnevno življenje. Zato objemajmo svoje življenje z nežnimi in ljubečimi rokami ter dovolimo srcu, da se ponovno odpre ljubezni, ki se skriva za vsem bolečim.
Zmoremo. Življenje, ki pozna smrt, je vedno na naši strani.
Napisala Kristina Kosmač, specializantka psihodinamske psihoterapije in mag. teologije.
Fotografije: Osebni arhiv