"Težko je prešteti načine, kdaj vse sem prav taka kot moja mama": Naša novinarka o edinstvenem odnosu med mamo in hčerko

Težko si je zamisliti bolj večplasten izraz, kot je mama. Ima globino, zapletenost in nianse, za vsakogar pa je videti drugače – za tiste, ki jo imajo, tiste, ki so jo izgubili, tiste, ki si želijo drugo; tiste, ki so mame, tiste, ki želijo biti, tiste, ki ne morejo ali ne zmorejo. To je izraz in vloga, ki se utaplja v klišejih, dobrih in slabih, ki nenehno pomeni nekaj več kot seštevek njegovih delov.

Težko je tudi prešteti načine, kdaj vse sem prav taka kot moja mama.

Vsi deli nje, nad katerimi bi se pritoževala kot otrok – ko poišče pesem, ki jo obožuje, in ob njej vsaj desetkrat zapoje, kričanje nepomembnih vprašanj po stanovanju, prekomerna uporaba fraz, ki jih s sestro že od otroštva poznava na pamet – so zdaj tako zagrizeni v moje vedenje, da se moram zasmejati.

Obema gredo na živce počasni ljudje. Pritožujeva se nad vožnjo drugih voznikov, in ko voziva po prehitevalnem pasu in se nekdo želi vriniti pred naju, stegneva kazalec in skoraj zagroziva: "Ne boš!" Prav tako čutim veliko hvaležnosti, da imam takšno mamo, kot je, in tudi do vseh teh njenih majhnih delov, ki sem jih prevzela, kar verjetno ne preseneča, saj je nekoč celo opremila kopalnico z okrasnim opomnikom, naj imamo rade same sebe. Zapisan je bil z ovalnimi velikimi tiskanimi črkami, pisavo, ki sem jo med drugim tudi sama podedovala od nje.

Zares pogosto je, da si "taka kot tvoja mama".

Mnogokrat se ljudje nad tem pritožujejo, sama pa si ne morem pomagati, da me ne bi te male sitnosti, ki jih kot otroci zamerimo, a jih kljub temu kot odrasli prevzamemo, fascinirale. Ponujajo nove perspektive za naše mame in za nas, morda celo za naša otroštva.

Prek neizogibnega vpliva DNK je oponašanje naših staršev odziv, ki je globoko vpet v naše možgane. Za nekatere ljudi je ta trenutek prepoznavanja svojih staršev v sebi lahko tolažljiv, druge morda odvrača. Tudi če ste imeli dobre starše, so otroci seznanjeni z napakami svojih staršev in želijo biti drugačni. In vendar imamo vsi tisti trenutek prepoznavanja, ko – kljub temu, kako daleč smo se odselili ali kar smo storili, da se spremenimo – še vedno najdemo starše v sebi.

Toda zakaj se ne moremo izogniti maminemu primežu?

Na splošno ljubezen porablja nevrotransmiterje (na primer dopamin) in nevronsko osnovo, ki aktivira področja možganov, ki so vključena v zapletene funkcije: čustva, nagrada, ciljno usmerjeno vedenje, odločanje. Natančneje, matrica ljubezen-možgani aktivira dele, ki so povezani z evforijo, nagrajevanjem, odvisnostjo in motivacijo, pa tudi dele višjega reda, povezane s samopredstavljanjem in socialno kognicijo.

Skratka, ko ljubimo, to vpliva na to, kako naši možgani delujejo, razmišljajo in se odzivajo. In ne glede na to, kaj zdaj čutite do svojih staršev, kot otroku so vam bili starši prva ljubezen. Ta področja možganov, ki se aktivirajo z našimi ljubezenskimi odzivi, so vključena tudi na področja naših možganov, ki opredeljujejo našo abstraktno definicijo samega sebe. To tudi potrjuje sume, da so ljudje, ki jih imamo radi in ki imajo radi nas, sestavni del naše predstave o nas samih.

Jaz sem hčerka svoje mame kljub razlikam v najinih mnenjih o določenih delih življenja.

In tem, kako pogosto je treba pomiti kuhinjo in posesati stanovanje. Mami mi je že v otroštvu vcepila, da se vsak petek stanovanje generalno počisti. Koncept, ki sem ga (in ga še zdaj) kot otrok sovražila in s tegobo pričakovala vsak petek, zdaj ponosno prenašam naprej.

Čista delovna površina je bistvenega pomena za najin duševni mir. Pravilno zložene kopalniške brisače, urejene po barvah, niso vprašanje, ampak odgovor. Ko fant v vsakem prostoru, v katerega vstopi, pusti kos oblačila, postanem Cruella De Vil. Nekoč, ko naj bi pospravil celotno stanovanje, me je želel prelisičiti, da je pomil tudi umivalnik v kopalnici, vendar sem kot izkušena poznavalka takoj opazila, da je umazanija na istem mestu, odkar se je tam nabrala po tistem, ko sem umivalnik nazadnje pomila jaz.

Seveda sem se odzvala kot moja mami, vsako besedo znam na pamet; ko se je obrnil stran, pa sem se zasmejala in si čestitala za dobro odigrano vlogo. Ko je kmalu zatem to prigodo povedal moji družini, sem z rahlim nasmeškom zadovoljno pogledala proti mami in jo v mislih vprašala: "Mami, si kaj ponosna name?" In veste, kaj še? Čeprav se to izključuje, obe meniva, da vse stvari na tem svetu najbolje opraviva kar sami, zato – namesto da nekoga prosiva, da nekaj stori – to raje narediva sami. Seveda morava to tudi glasno izraziti.

Ko sem pred kratkim med jutranjim hitenjem v kopalnici fanta le prosila, da v moji toaletni torbici nekaj poišče, je po dolgem brskanju rekel, da te stvari tam pač ni. Po nekakšnem besednem dvoboju, ali je ali ni, so besede "najlažje pa je reči, da je ni!" kar zletele iz mojih ust in naglas sem se zasmejala svojemu podedovanemu širokoustju in tako 'resno zgodbo' še pred možnostjo nastanka prepira obrnila v šalo. To so besede, ki sem jih sama v svojem otroštvu velikokrat slišala, pred tem pa jih je v svojem otroštvu poslušala tudi moja mami. Lepo je vedeti, da se je name nalepilo tudi nekaj osebnosti moje stare mame in da sta mami in stara mama vsaj na tak način vedno z mano.

Vedno sem mislila, da je čudno, da je moja mami v vsaki situaciji zlahka načela pogovor s komerkoli.

Naj bo to prodajalka v trgovini, uslužbenka na banki, turist, ki je pristal na istem izletu kot me, ali soseda, s katero nimata nič skupnega. To kram­ljanje, za katero se mi je takrat zdelo, da se vleče v neskončnost, me je motilo, saj nisem razumela, o čem ima toliko povedati, in prepričana sem bila, da drugih ljudi sploh ne zanima, kaj ima moja mami za povedati.

Spominjam se toliko primerov zlaganja živil v vrečko in čakanja na mami, da neha govoriti, ter živčnosti, saj sem menila, da moti proces v trgovini in dela gnečo. Medtem ko sem to takrat sovražila, sem hkrati pogovor z neznanci tudi normalizirala. Zdaj sem vesela, da znam tudi sama navezati stik z naključnim mimoidočim, ne glede na poklic, status ali raso. Zdaj sem za to hvaležna in verjemite, da ko moj enako klepetavi fant sredi Benetk začne pogovor z neznanci, za katerega še ne veva, da se bo razvlekel v dolgo uro, z veseljem primaknem kakšno besedo.

Celo s kolegi izletniki lahko ob večerjah klepetam ure in ure ter se zalotim, kako se v tistem trenutku počutim kot moja mami. K temu pripomore še to, da se pritožim nad jedjo, saj sem večkrat jasno povedala, da želim vegansko večerjo, kar pa omleta ni. Kar poklicala bi jo po telefonu, s tem se moram pohvaliti.

Ko malo pozneje s težkimi nogami vstanem iz hotelske postelje, da bi v nahrbtniku pobrskala za kakšnim prigrizkom, in si med tem tlačim v usta čokoladico z nočne omarice, se zavem, da nisem utihnila, že odkar sva začela gledati film. Jaz filma ne poznam, on ga. Seveda si želim razumeti film, če ga že gledam, zato ga nenehno sprašujem o njem, tudi tiste stvari, ki jih, priznam, niti on ne more vedeti. Ko že tolikokrat slišim odgovor "gledava isti film, toliko vem kot ti", prepoznam občutek. Točno to jaz naveličano ponavljam svoji mami, ko ob večerih gledava Netflixovo serijo The Crown in zraven srkava vsaka svojo polovico kokte. Ko me že preseneti in ve vse o zgodovinskem trenutku, ki se je pred 60 leti zgodil v Veliki Britaniji in zaznamoval kraljevino, me, kot bi bila princesina prijateljica, vpraša: "Sta se princesa Margareth in Peter po tem še kdaj srečala?".

Za tiste od nas, ki so nas vzgajale mame ali materinske figure, se zdi, da lahko vpliv teh žensk sega daleč mimo pohištva in stilov starševstva.

Namesto tega lahko odmeva v naših moralnih sposobnostih, človečnosti in sposobnosti preživetja. Včasih, ko se znajdem v nepoznani situaciji, se vprašam, kaj bi storila moja mami. Vem, da bi ona zagotovo rekla ali pa naredila pravo stvar. Želim si biti kot ona. Trdna, močna, odločna, neomajna, razgledana, ljubeča. Lahko jo vprašate karkoli, kar vas zanima, in vedela bo odgovor. Lahko potrebujete pomoč pri čemerkoli in ona vam bo znala pomagati. Je izjemno delavna, odgovorna, samokritična, prava perfekcionistka.

Tudi to sem 'vzela' od nje. Ob vikendih naju pestijo iste misli: "Moram delati, moram pisati, še to moram narediti …­ Ne, nedelja je, danes bom počivala, danes bom počela, kar bom želela. Ampak jutri in pojutrišnjem za to ne bom imela časa, še danes moram to narediti." Tako se usedeva pred računalnik in piševa toliko časa, dokler se po nekaj urah ne privlečem v dnevno sobo, na poti vzamem še dva čokoladna bombona, ji enega pomolim v roko in naznanim: "Jaz sem končala!", "Jaz tudi," vzame bombon in zapre svoj prenosnik.

Nisva popolni. Ne strinjava se vedno in včasih se celo sporečeva.

Najini prepiri so glasni in živahni, vendar nikoli ne trajajo več kot kratko uro, preden se spet pogovarjava o tem, kaj se nama je zgodilo čez dan ali kaj bova dobrega skuhali ob koncu tedna. Od trenutka, ko sem stopila na ta svet, mi je mami krila hrbet. Ona je moje absolutno vse. Je prva, ki jo pokličem, ko gre kaj narobe, in prva, ki jo pokličem, ko se zgodi nekaj neverjetnega. Od nje sem se naučila biti boljši človek.

Učila sem se iz njenih napak, njenih dejanj. Njena odločnost, njena moč, nepremični duh so me naučili dragocenih lekcij. Z vsakim rojstnim dnem se spreminjam v svojo mamo, in to mi je neznansko všeč. A slediti moram njeni zadnji življenjski lekciji, ki je močno vplivala na naš dom, in po njenem napotilu strogo, a ljubeče varovati in skrbno, med ljubezni vredne ljudi razporejati svojo dragoceno življenjsko energijo. 

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Jennifer Lopez je na zabavo prispela v obleki, ki je bila narejena za vzbujanje pozornosti

Priporočamo tudi: Sharon Stone senzacionalna v obleki z bleščicami, ki se je oprijema na vseh pravih mestih

Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024