Zvestoba do groba: Je varanje tako pogosto, da smo ga kot družba normalizirali? Raziskuje naša novinarka

Je varanje tako pogosto, da smo ga kot družba normalizirali? Zakaj smo tudi v srečnih zakonih nezvesti in ali je prešuštvo res beg od partnerja ali pa za tem krutim dejanjem tiči nekaj globljega? - KATJA KOZLEVČAR

Zvestoba do groba: Je varanje tako pogosto, da smo ga kot družba normalizirali? Raziskuje naša novinarka - Foto: Profimedia

Pred časom sva si s partnerjem krajšala večere z novo Netflixovo serijo, v kateri ima glavno žensko vlogo modna ljubljenka Sienna Miller. Anatomija škandala je mini serija o britanski eliti, političnih škandalih in nezvestobi – pravzaprav sama nadaljevanka ni kak presežek sodobne televizije, me pa je zdrznila zgodba, ki se vrti okoli prešuštva. Sophie Whitehouse je namreč srečno poročena s priljubljenim politikom Jamesom, ki jo skoraj klišejsko prevara s svojo mlado in ambiciozno pomočnico. Že po prvih nekaj kadrih se mi dvigne pritisk (razlog, zakaj skoraj nikoli ne gledam poročil), saj je dejanje prevare prikazano in obravnavano kot nekaj povsem sprejemljivega, naravnega, celo pričakovanega, še zlasti na položajih moči, kjer si moški res ne morejo pomagati, da se ne bi uprli skušnjavi ter skrunili zaupanja in zaobljube svoji ženi.

"Fantje so pač fantje," je edina tolažba, ki jo prejme naša protagonistka, jaz pa se s takim normaliziranjem nezvestobe v sodobni družbi in popularni kulturi nikakor ne morem sprijazniti.

Hitro guglanje mi razkrije, da v tem zgrožanju nikakor nisem sama. Odpre se mi cel seznam objav, kjer se predvsem ženske sprašujejo podobno: "Smo zaradi sodobne tehnologije priprav­ljeni deliti več podrobnosti iz svojih zasebnih življenj in nas je to privedlo do neke stopnje odpornosti, ko gre za sicer družbeno nesprejemljiva dejanja"?, "Je varanje v popularni kulturi, še zlasti ko gre za glasbo, normalizirano?" Nato najdem še nekaj statistik, na primer raziskavo Inštituta družinskih študij v ZDA (IFS), da 20 odstotkov poročenih moških poroča o nezvestobi svojim soprogam in da moški vseh starostnih skupin pogosteje varajo kot ženske, ampak bolj kot številke in razlogi za skok čez plot me zanima, kako družba kot celota gledamo na prešuštvo, še zlasti v zakonu. Dejstvo je namreč, da je nezvestoba prisotna tako dolgo, kot je naša kultura monogamna, a skozi zgodovino smo na varanje gledali iz zelo različnih zornih kotov. Medtem ko so se nekoč zakoni sklepali iz socialnih in finančnih razlogov, je danes zgodba povsem drugačna in je povod za zavezo največkrat romantična ljubezen. Priznana terapevtka za odnose in avtorica številnih knjižnih uspešnic Esther Perel meni, da monogamija nekoč ni imela ničesar opraviti z ljubeznijo, moški so se zanašali na žensko zvestobo, da so vedeli, čigavi so otroci in komu pripada zapuščina. Naše (pra)babice pogosto niso imele izbire in so bile pahnjene v življenje z nekom, ki ni delil enakih vrlin, kaj šele čustev, uteha pa se je pogosto iskala na sosedovem seniku, kar je bilo za gospodo povsem sprejemljivo – vsi so vedeli, a se o tem pač ni govorilo, medtem ko so bile prešuštnice, če ne drugače, pa družbeno kaznovane. In tako so pogosto še danes, v nekaterih državah Bližnjega vzhoda tudi s smrtjo. Dvojni standardi gredo z roko v roki s konceptom varanja – moški se o njem bahajo in čutijo manj posledic, ženske skrivajo in zanikajo, saj so družbene posledice veliko bolj travmatične kot samo dejanje nezvestobe. A varamo tako moški kot ženske, le da so odstotki nekoliko različni, predvsem pa so poleg posledic drugačni tudi razlogi. Medtem ko se zdi, da moški varajo predvsem iz dolgčasa, sle, skušnjave in bega pred intimnostjo, ženske bojda varajo zaradi nepotešenosti in iskanja intimnosti. Perelova pravi, da je bil zakon nekoč ekonomska zveza in je zato varanje ogrozilo ekonomsko stabilnost, danes pa je poroka romantičen dogovor in nezvestoba ogroža našo čustveno sigurnost. Ironično so se ljudje nekoč zatekali k prešuštvu, da bi našli pravo ljubezen, zdaj, ko ljubezen iščemo v zakonu, pa ga nezvestoba uničuje. To je razlog, da v sodobnih časih nezvestoba boli na drugačen način in da nanjo celotna družba gleda drugače.

Velika večina nas stremi k temu, da najdemo popolnega partnerja: vročega ljubimca, dobrega prijatelja, skrbnega starša, zaupnika, čustvenega sopotnika in inteligentnega vrstnika.

Taka oseba je tako redka, da smo jo celo poimenovali tisti pravi, tista prava. Ko si nekomu tako predan na vseh ravneh življenja, ko pričakuješ, da bo zadovoljil vse tvoje apetite in potrebe, takrat je izdaja lahko travmatično boleča, saj ogrozi naš celoten obstoj, vse, v kar smo verjeli. Nezvestoba zamaje naš celoten sistem prepričanj. A, paradoksalno, kot pravi Perelova, dandanes varamo tudi zato, ker verjamemo, da smo upravičeni do izpolnitve vseh naših želja, saj živimo v družbi, v kateri si zaslužimo biti srečni. "Nekoč so se pari ločevali, ker so bili nesrečni, danes se ločujejo, ker so lahko srečnejši," je prepričana terapevtka za odnose, ki je v svoji karieri svetovala že stotinam parov, ki so se srečali s prešuštvom.

Ampak potem ne morem mimo vprašanja: zakaj varamo, če smo srečni, in zakaj se ne ločimo, če nismo?

Se ne bi tako na bolj preprost ali pa vsaj na bolj human način izmuznili tragičnim posledicam? Kot družba smo prepričani, da je nekaj šlo neznansko narobe, kadar pride do afere. Bodisi z odnosom bodisi z osebo, ki zakrivi ta zločin. Obstaja pa še ena možnost: kaj pa če je zakon sicer srečen, a obstajajo želje, ki jih partner ne more potešiti? Perelova pravi, da je prešuštvo dejanje izdaje, a tudi izraz hrepenenja in izgube. Da je v njegovem osrčju pravzaprav iskanje izgubljenih delcev lastne osebnosti, saj obstaja prepad med našimi vrednotami in našim obnašanjem. V tem pogledu je afera poskus obuditve vitalnosti v občutkih in čustvih, ki pogosto ni zunanjega izvora, temveč ponotranjen nemir. Predstavljajte si žensko, ki je vse življenje živela po pravilih – pridna punčka, zgledna šolarka, dobra mati, predana žena in ustrežljiva hči – v poznih 40. letih pa je izkusila afero s potetoviranim vrtnarjem. Ne zato, ker bi bežala od svojega moža, ampak je bežala od osebe, kakršna je sama postala. Esther Perel meni, da ne gre toliko za iskanje neke druge osebe, temveč za iskanje drugega jaza. Ob težkih življenjskih situacijah se namreč marsikdo vpraša: "Je to to? Je to vse, kar je? Bom še kdaj čutil tisto?" In afera lahko v takih primerih služi kot nekakšen eksperiment, kot hoja po robu, kot preverjanje, kako daleč lahko gremo.

Če pri aferi ne gre toliko za seks niti za globoka čustva, za kaj potem sploh gre? Za nepotešene želje? Pozornost?

Vzroki so globoki, kompleksni in zelo osebni, nekaj pa je gotovo – večina prešuštnikov nikoli ni imela namena prizadeti partnerja in iskreno obžaluje, da je do tega prišlo. Tudi če ne obžaluje samega dejanja. Priznam, k seciranju te teme me je nagovorila zelo mačistično obarvana teve serija, ob kateri so na dan privrela zelo jasna čustva in obsojanje vsakršnega k nezvestobi nagnjenega dejanja, a stališče Perelove me je odprlo za mož­nosti, ki so med belo in črno, med dobrim in slabim. Obstajajo miti in zgodbe, ki govorijo tudi o dobrih posledicah afere, in čeprav je ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku, je morda vendarle čas, da kot družba odpremo tudi to Pandorino skrinjico, na nezvestobo pogledamo iz več zornih kotov ter si enkrat za vselej priznamo, da smo pod kožo vsi krvavi.

Fotografija: Profimedia

Preberite še: Španske kraljeve dame postavljajo modne tredne: Črtast pulover kraljice Letizie in kargo hlače princese Leonor so glavni trendi, ki jih potrebujete to sezono

Priporočamo tudi: To je odtenek rdeče šminke, ki najbolje pristoji ženskam pri 50 letih: V svojo kozmetično torbico dodajte brezčasen rdeč odtenek, ki obrazu daje sijaj

Najbolj brano