Kako je videti partnersko življenje, ko je eden od partnerjev 'v zvezi' tudi z depresijo, kako se vam lahko zamajejo in spet umirijo tla pod nogami, ko vas ujame panični napad, in kako depresija koraka vštric s poklicem, v katerem se morate kreativno izražati iz dneva v dan.
Ajda Gregorc, pomočnica urednice
Panični napad? Ni panike!
Kot bi sedela v potapljajočem se avtu in bi iz vode silila le še brada, zavedajoč se, da so mi preostale še natanko tri sekunde diha. Tako nekako. To je moj odgovor na vprašanje, kako je videti panični napad. Ta opis je še njegov najboljši približek, kot ga poznam sama. Z njim postrežem le redko, saj informacija, da sva znanca na robu prijateljevanja, presodim, ni za vsaka ušesa. Pravzaprav terja od mene XXL-tetrapak poguma in še prej pogled na levo in desno pred prehodom, ki prečka ranljivost, da to spravim na dan. Prvi obisk panike je zatresel moj svet in predstavo o njem pri le 11 letih, sredi jadranske magistrale, če smo natančni. (Kako dobrodošla je lahko obcestna bankina, človeku odstre šele takšen trenutek.) Pot mu je uro prej risala neopisljiva tesnoba, neznana stiska, naseljena na področju prsnega koša. Tej je smer mesec prej utrl težji življenjski dogodek. Pa še en čustveni težkokategornik pred tem. Seveda za tihi dogovor med tema dvema preizkušnjama in mojimi občutji takrat nisem vedela. Kot vulkan, ki ne pusti časa za premislek, je udaril z vso močjo. Srcu je narekoval hitri tempo, telesu dostavil tresavico kot za stavo, sapi nastavil ovire pri dihanju, roke pa oblival z intervali vročine in hladu, predvsem pa groze, kot da me bo na tistem mestu konec. Panični napadi se namreč odražajo predvsem na telesni ravni. Če ugriznemo v znanost, se takrat iz nadledvične žleze v krvni obtok sprosti velika količina adrenalina, ki telesu omogoča, da se pripravi na beg ali boj. »Gre za naravni mehanizem, ki je v pradavnini človeku omogočil preživetje, danes pa ga še nosimo s sabo in v sodobnem stresnem svetu lahko povzroča težave v obliki paničnih napadov,« zapišejo na spletni strani zdravo.si. Čeprav se zdi vse prej kot to, tovrstni napadi za posameznika niso fizično nevarni. Urgence imajo dnevno v gosteh ljudi, ki verjamejo, da so pravkar doživeli srčni zastoj, a v resnici za tem stoji panični napad. Lažni preplah – epizoda 89. Po njegovem premiernem nastopu je v tistem obdobju mojega življenja sledilo še lepo število njegovih ponovitev, ki pa so jih postopoma blažili znanje o njih, stabilno okolje in pogovor. Ko telo prvič preplavi panika, se ustavi tvoj svet in v njem pusti dvom o sebi, svojih sposobnostih in krepostih, pa vendar jih nikakor ne izbriše. Na ta račun sem si zgodaj pripisala predznak sramu, a danes vidim, da je bil to prej izraz (predolgo trajajoče) moči. Kot nepovabljeni gost me še obišče, a redko. Preseneti, včasih po letu, dveh ali celo treh premora. Če bi lahko izbirala, ne bi nikoli privolila v srečanje z njim, a se ne morem ogniti dejstvu, da me je izbral sam. Zato sem prisiljena v njem videti tudi prednosti. Uči me popustljivosti (ne potuhe) do sebe. Pove mi o pogumu, ker svojega boja ne morem vedno skriti pred drugimi, čeprav bi ga tako zelo rada. Signalizira, ko se ne poslušam (dovolj). Celo razbija ostanke lastnih tabujev o duševnem zdravju. O zadnjem se te dni veliko govori, hitro lahko deluje celo kot mimobežni trend, a njegov pomen človek spozna šele, ko tovrstna stiska doleti njega samega. Proti njej danes ni odporen skoraj nihče, zato so delitve močan–šibek ali ranljiv–neuničljiv nepotrebne kot šesti čajni lonček, ki ga prejmemo za rojstni dan. Vse (ob)sodbe o lastni zmogljivosti, ki jih v takih trenutkih porodi okoliško mnenje, je človek, ki se s tem spopada, ničkolikokrat obdelal že sam. Do paničnih napadov danes gojim strahospoštovanje, a ne več strahu. Vem, da minejo. Da mi v resnici nič ne morejo. Še brcam. Še se smejim. Doživljam uspehe. In občasno imam panični napad. Pa kaj? Tako kot jih ima ogromno drugih ljudi – znanih, manj znanih, uspešnih in povprečnih. Nekomu drugemu pade inzulin, tretjemu pa se zlomi noga.
Normalizirajmo že to.
Nina Gaspari, voditeljica in ustvarjalka podjetniškega podkasta Lovim ravnotežje
Ko delo nima smisla
Z obdobji tesnobe sem se v življenju srečala večkrat. Z dolgotrajnejšimi obdobji depresije, ko sem morala poiskati strokovno pomoč, pa trikrat. Ko se mi je nekaj let po prvem obisku psihoterapevta in psihiatra ponovil padec v depresijo, sem bila zaposlena v eni od večjih oglaševalskih agencij. Delovniki so bili dolgi in naporni, odnosi bi bili lahko boljši, predvsem pa sem imela nenehno občutek, da moje delo nima smisla. Počutila sem se ujeto v začarani krog, iz katerega me je rešila (sploh) prva bolniška v življenju, v času katere sem ponovno obiskala terapevta. Priznam, da se takrat nisem veliko ukvarjala z razmišljanjem, kako najti trajnejšo pot iz težav, saj sem večino energije in časa usmerjala v to, da sem hitro prišla iz najtemnejše luknje.
Nato sem zamenjala službo, okolje, krog poznanstev in počasi postavila svoje življenje v tirnice, ki so mi dovoljevale globlji premislek. Leta zatem, ko sem že hodila po svoji podjetniški poti, sem skozi samoodkrivanje, pri čemer mi je pomagalo tudi znanje, ki sem ga dobila ob opravljanju licence za mednarodno učiteljico joge, postavila sistem 'pravil', ki mi še danes omogoča ohraniti stik s seboj in nenehno preverjanje razpoloženja. Ugotovila sem, da v življenju potrebujem rutine in meje. Mojo jutranjo rutino, ki je, priznam, trenutno na pavzi, sestavljata dve tehniki, ki mi omogočata, da sem ves čas povezana s trenutnim razpoloženjem – meditacija in pisanje dnevnika. Predvsem slednje mi pomaga hitro opaziti 'zdrse' ali ponavljajoče slabe vzorce, h katerim se vsi lahko hitro vračamo. Druga tehnika je postavljanje mej. Tukaj imam v mislih predvsem urnik in čas, ki ga namenim določenim delovnim opravkom, ter strukturo posameznega dne, ki mi kot samostojni podjetnici pomaga loviti življenjsko ravnotežje in usklajevati različna področja življenja. Z iskanjem načina upravljanja dela in časa sem se naučila uporabe najpomembnejše besede 'ne', s tem pa postala aktivna igralka v svojem življenju. Občutek, da lahko sama odločam o tem, kako in kdaj, če in zakaj se za nekaj odločim, je eden od pomembnejših ključev in načinov, da danes s svojim razpoloženjem upravljam bolje in predvsem svojemu zdravju bolj prijazno in trajnostno.
Katja Kozlevčar, novinarka
V razmerju z depresijo
Vedno mi je težko deliti občutke o depresiji, potem ko je nevihta že zdavnaj mimo, ampak prav nič ne bom pretiravala, če rečem, da je posebna vrsta pekla. Ko si sam, je hudo, ko si z nekom v partnerski zvezi, pa je vse skupaj še veliko bolj potencirano, saj se zdaj s temi nemogočimi občutki spopadata dva. V preteklosti se je že zgodilo, da je depresija zvezo pripeljala do konca, kdaj tudi z veliko drame in grdimi ranami, da ne rečem besedami. Razlog je bil predvsem v nezavedanju in nepoznavanju sprožilcev, ki so me pognali v najbolj temne kotičke uma, ter na partnerjevi strani nesprejemanje bolezni, nesočutnost in nepripravljenost sodelovati.
Čisto iskreno (in to sem izjavila že večkrat): moji najsrečnejši trenutki v življenju so bili vedno v času, ko sem bila samska. Kadar sem bila namreč pahnjena v brezno depresije, sem se z vsemi občutki, mislimi in preostalimi simptomi ukvarjala izključno sama. Nikomur ni bilo treba pojasnjevati, zakaj že tri dni ne vstanem iz postelje, zakaj je v lijaku kup nepomite posode, zakaj sem pogledala celo sezono Prijateljev v enem dnevu ali zakaj za vraga me vsaka stvar sunkovito vrže iz tira. Običajno sem najhujše obdobje prevedrila v osami, svoje operativne funkcije zmanjšala na minimum in se osredotočala samo na to, da se nekako izvlečem iz najhujšega. Edina žrtev v tem scenariju sem jaz.
V romantičnem razmerju sta žrtvi vedno dve. Tisti, ki trpi za depresijo, in tisti, ki mora trpeti nekoga z depresijo. Nikomur v tej enačbi ni lahko, toda če depresivna oseba nima prave podpore in razumevanja, je situacija lahko hitro zelo kritična. Odvisno od sprožilcev, lahko razmerje znatno poslabša stanje depresivne osebe, po drugi strani pa je s poznavanjem bolezni, simptomov, ljubljene osebe in njenih travm partner lahko v veliko podporo in pripomore k izboljšanju počutja ter tudi hitrejšemu okrevanju. Komunikacija je zato z obeh strani nujna. Prizadeta oseba mora čim bolj jasno izraziti občutke, potrebe, sprožilce in meje, partner pa pokazati veliko mero razumevanja in podpore, še zlasti v vsakdanjih situacijah, ko depresivna oseba ne zmore funkcionirati s polno kapaciteto.
V razmerju z depresijo je treba vedeti predvsem to, da so simptomi in sprožilci pri vsakomur različni, in zato tudi ni ene same enostavne formule, kako v taki situaciji ravnati in pomagati. Tudi za partnerje depresivnih je zato napisanih kar nekaj priročnikov, ki so lahko v pomoč, prav tako različne skupine, kjer se debata vije okoli življenja z depresivnim partnerjem. Dobro je vedeti, da se zelo pogosto depresivna oseba bremeni s krivdo, da partnerju otežuje življenje, zato je priporočljivo, da partner v teh najtežjih trenutnih najde podporo in vsega bremena ne prevzame sam – le oseba, ki je fizično in mentalno dovolj močna, je lahko v pomoč nekomu, ki te stabilnosti v določenem obdobju nima.
In če lahko podam še en nasvet: jeze, žalosti in agresije ne jemljite osebno, v 99 odstotkih gre za obrambni mehanizem, kjer depresivna oseba zaradi teže misli, emocij in fizične izčrpanosti, ki jo povzroči konstantno spopadanje z njimi, stvari ne zmore procesirati po ustaljenih tirnicah. V takih trenutkih najbolj pomagajo objem in prijazne besede.
Tako kot sicer v življenju.
Pripravili Katja Kozlevčar in Ajda Gregorc
Fotografije: Profimedia
