Dobro je vedeti: Kako skrbi, tesnoba in anksioznost usmerjajo naše življenje

Tesnobne misli že od otroštva usmerjajo vsakdan ameriške scenaristke Georgie Pritchett in derejo na vsa področja njenega življenja. Po kopici poskusov, da bi se jih znebila, ji je olajšanje prineslo šele spoznanje, da jo je nenehna skrb izoblikovala v boljšo osebo. To je njena zgodba.

Dobro je vedeti: Kako skrbi, tesnoba in anksioznost usmerjajo naše življenje - Foto: Profimedia

Odraščala sem v gospodinjstvu posameznikov, ki so bili ves čas zaskrbljeni. Družinska legenda pravi, da so bile prve besede mojega starejšega brata opravičilo tlom po tem, ko se je prekucnil … no, na tla. Spomnim se, da sem sedela v otroškem vozičku in bila medtem zaskrbljena, zakaj ne sedim na kahlici. Bližnji so me poznali po tem, da sem 'anksiozno' žvečila dudo. Skrb je bila družinska aktivnost, pri kateri se nam je pridružil celo naš štirinožec, dokler mu veterinar ni predpisal pomirjevala za pse. To je bila namreč edina rešitev po nekaj turobnih tednih njegovega mučnega vzdihovanja in nenehnega strmenja v zidove. Naj dodam, da sem bila kot otrok v skrbeh zaradi pošasti pod svojo posteljo. Ne glede tega, ali so obstajale, saj so več kot očitno živele pod njo, temveč, ali jim je bilo pri tem dovolj udobno? Kako so lahko spale na trdih tleh, obkrožene s toliko prahu? Včasih sem spala pod posteljo, da so se lahko pošasti spočile na njej.

Mama je mojo anksioznost želela olajšati tako, da mi je kupila medvedka, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi.

A za spoznanje, da sam goji še več notranjih nemirov, je bil dovolj le en pogled nanj. Njegove obrvi so bile čudno pletene, usteca malce postrani, ušesa pa so bila videti nekam vznemirjena. Poimenovala sem ga Napeti medo. Pokušala sem mu pomagati, vendar je šlo za resni primer … Ali pa sem bila to le jaz?

Pri nevrotičnem otroku lahko tudi najbolj neškodljiva opazka sproži spiralo skrbi.

Če sem pustila na tleh le eno lego kocko, je moja babica to nemudoma izpostavila in nanjo obtožujoče pokazala s prstom, ob tem pa izjavila: Kaj če pride Kraljica na čaj? To je izjavila velikokrat, zato sem se sčasoma zares začela bati Kraljice. Grožnja njenih nenapovedanih obiskov je ves čas lebdela nad mano. Že takrat sem vedela, da je bila moja raven zaskrbljenosti pretirana, vendar mi ni nikoli prišlo na misel, da bi bilo lahko s tem kaj narobe. Predpostavljala sem, da misli vseh ljudi delujejo podobno. Tako gojenje skrbi je res že spominjalo na obsesijo, vendar se ni nikoli razvilo v večjo psihološko težavo ali situacijo, ko bi bilo potrebno zdravniško posredovanje.

Medtem ko lahko anksioznost kot psihološka motnja popolnoma ohromi človeka, je bilo gojenje skrbi zame bolj hobi.

Okoli 13. leta pa je postajalo čedalje bolj očitno, da sem drugačna od svojih prijateljev. Seveda si kot najstnica želiš biti vse prej kot to. Moje sošolke so bile zaskrbljene zaradi videza svojih nohtov ali las, medtem ko sem sama tuhtala o Robertsonovi ogromni okončini, tj. redkem obolenju, ki povzroči pretirano velike ude. Ves čas sem primerjala svoji nogi med seboj. Zavidala sem prijateljem za njihov (relativno) brezskrben obstoj, ob tem pa se obremenjevala s količino časa, ki sem ga namenila skrbem. Bila sem drugačna od drugih, vendar si tega z vsem srcem nisem želela.

Že v mlajših letih je torej šlo za nekaj vse prej kot prijetnega, ta posplošeni strah pa sem odnesla tudi v odraslo dobo, kjer so me prežemale predvsem skrbi zaradi skrbi. Vse to je na številne načine omejevalo moje življenje, pa naj bo od spoznavanja novih ljudi (obisk zabave je bil zame nočna mora: kaj bom oblekla, se bom zadavila s kanapejem, bo med potjo do tja name padel komet) do ljubezenskega področja.

Po besedah bivšega partnerja je z nekom težko ohraniti razmerje, če ta oseba v mislih ves čas predeluje vsak morebitni negativni izid tega odnosa.

Tudi profesionalno življenje je postreglo s številnimi izzivi. Po poklicu sem scenaristka in potrebnega je bilo ogromno truda, da sem postavila slabe misli na stran in se lahko dejansko osredotočila na pisanje. Gnala jih je namreč neskončna tesnoba, povezana z lastnimi morebitnimi spodrsljaji in vsesplošno nesposobnostjo. Pisanje scenarijev je sicer popolno delo za nemirno osebo, saj lahko večino dela opravi od doma, po želji v pižami. Prav tako je delo nadvse anonimno. Nihče zares ne ve, kako so videti pisatelji ali kako jim je ime. Igralci izrekajo naše besede, zato lahko v svet pokukamo med vrsticami, ki jih spišemo. Sama imam srečo, da so bile televizijske serije, ki sem jih ustvarjala, kot sta Veep in Succession, dobro sprejete.

Kljub vsemu pa ponotranjeni pritisk, da bi bila enaka vrstnikom s skrbmi normalnih razsežnosti, ni popuščal.

Preprosto nisem želela biti več drugačna. Skozi dvajseta in trideseta leta sem poskušala zaskrbljenost premagati na številne načine, a sem pri tem nabrala le serijo neuspešnih poskusov. Priložnost sem dala jogi, vendar nisem preveč gibčna (kar je razlog za preplah samo po sebi), in aplikaciji za čuječnost, vendar sem se le vrtela v krogu med trepetanjem za svojo prihodnost in obžalovanjem svoje preteklosti. Obiskala sem homeopata, ki me je vprašal, ali uživam veliko mlečnih izdelkov. Zanikala sem, a dodala, da sicer pojem veliko masla, nato pa se nama je iztekel čas. Tisti večer nisem mogla zatisniti očesa, saj sem tuhtala, da sem napačno predstavila svojo zgodbo o mlečnih 'pregrehah'. Nič ni zares delovalo, vse dokler nisem imela svojih otrok. Nevrotičnih otrok. Moja sinova sta zdaj stara 12 in 15 ter imata oba določene posebnosti. Ljubezen do njiju in njunih razlik pa me je končno osvobodila. Življenje z njima je polno presenečenj, pa naj to pomeni praznjenje koša za smeti le zato, da lahko moj otrok najde košček nohta, ki ga želi prilepiti nazaj na prst, ali dejstvo, da za materinski dan prejmem keramično srce z napisom: Pozor, kamnolom!

Eden od njiju je decembra padel v nezavest, ko me je slišal sesati na božični večer, saj je mislil, da so se Božičkove sani zataknile na naši strehi. To, da moram istega otroka zvečer pomiriti, ker se je spomnil, da se je ta dan udaril v komolec, in ga nato spet tolažiti naslednji večer, ker se je spomnil, da se je dan prej udaril v komolec, pa je že tradicija.

Opazovanje, kako se sinova spopadata s svojimi strahovi, pa je zame naravnost navdihujoče.

Moj sin se je včasih bal zabav (jabolko ne pade daleč od drevesa), ni maral ljudi v hiši, daril, torte, petja, balonov, iger. Ko sem mu poskušala pripraviti rojstnodnevno zabavo, se je vsaka brez izjeme končala tako, da se je skrival v svoji sobi, jaz pa v shrambi, kjer sem zadrževala solze, medtem ko se je skupina otrok v kuhinji spraševala, kje je torta. Ko je tako pred nekaj leti naposled le želel imeti zabavo, sem bila navdušena. Načrtovali smo jo s strogo natančnostjo, izkazalo pa se je, da v svoji posebnosti ni edini. Vsak od njegovih prijateljev, ki jih je povabil, je bil na svoj način drugačen. Eden je vprašal, ali lahko pred začetkom zabave fotografiramo vsak prostor v hiši in mu pošljemo fotografije. Drugi je imel enako prošnjo za vso hrano, ki bo na zabavi. Tretji otrok je želel vedeti, katere igre se bomo igrali, v kakšnem vrstnem redu, kakšne bodo nagrade za zmagovalce. Četrti je rekel, da bi prišel, vendar bi najraje ostal na vrtu, medtem ko je peti izrazil željo, da bi ostal kar v avtu.

Dan rojstnodnevne zabave je bil naposled tu. Eden od udeležencev je ležal v najini postelji, zavit v bundo, čez glavo pa si je potegnil pregrinjalo. Drugi je ves čas sedel ob hrani in pojedel vse, kar mu je prišlo pod roko. Tretji je zmagal v vseh igrah in našel zaklad. Četrti je stal na vrtu, medtem ko je peti ostal v avtu. Ob točno dogovorjeni uri sem na mizo prinesla torto v popolni tišini (sin me je pred začetkom zabave obvestil, da ne želi petja), nato smo upihnili svečke, tik zatem pa sem torto odnesla (nihče je ne mara). Otroci so bili vsi po vrsti prav takšni, kakršni so, zato je bil dogodek radosten. Ko je bilo vsega konec, je eden od otrok izjavil, da je bila to najboljša zabava na svetu, drugi pa je dodal, da bi jo ocenil s štirimi zvezdicami. Na ta dan sem spoznala, da je biti drugačen pravzaprav nekaj, kar bi morali proslavljati.

Ko sem tudi sama opustila skrb, da sem drugačna od drugih, in sprejela svojo identiteto nekoga, ki ga pač pesti veliko skrbi, nisem bila le srečnejša, temveč tudi bolj svobodna, zdaj celo uživam v prednostih svoje nevrotičnosti.

Šele danes vidim, da je obremenjevanje podcenjena spretnost, saj je namreč izjemno ustvarjalna. Človek mora imeti precej dobro domišljijo, da se domisli vseh grozljivih reči, ki se mu lahko pripetijo. Moram priznati, da je preganjanje skrbi miselna vadba že sama po sebi. Če imaš dobro domišljijo, si lahko potemtakem zamisliš tudi veliko dobrih izidov in situacij.

Prednost ljudi, ki smo naravno bolj zaskrbljeni, je tudi, da smo odlični prijatelji. Ne zamujamo, zapomnimo si rojstne dneve bližnjih in vedno povrnemo storjene usluge. Smo skrbni, pozorni na malenkosti, dobri v načrtovanju, ohranjanju stikov, obenem pa slovimo po organiziranosti. Lahko se nam zahvalite, saj mi poskrbimo za vse, da se lahko vi sprostite in uživate. Na koncu se vedno izkaže, da v svojem krogu prijateljev vsakdo potrebujejo enega nevrotika.

Potrebovala sem nekaj desetletij, dva otroka in sila nenavadno rojstnodnevno zabavo, da sem se naučila sprejemati sebe in svojo drugačnost, kljub temu pa imam pred sabo še veliko dela. Zavedam se dejstva, da je obremenjevanje pravzaprav moj obrambni mehanizem, ki mi daje občutek varnosti. Nikoli se ne bom spremenila, saj sem to jaz, le učim se živeti sama s sabo.

Knjiga Georgie z naslovom My Mess Is a Bit of a Life: Adventures in Anxiety je že na voljo. V angleškem jeziku jo najdete na spletni strani Amazon.com.​

Besedilo Georgie Pritchett, Prevedla In Priredila Ajda Gregorc

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Eva Longoria očarala v čudovitem stajlingu, ki bo navdušil ženske vseh starosti

Priporočamo tudi: To je jesenski stajling, ki ga trenutno nosijo vsa modna dekleta

Najbolj brano