Moje delo nisem jaz, je tisto, kar počnem. - MANCA POGAČAR
Zadnji dve leti sem pustila, da je delo prevladalo nad mojim življenjem in postalo sivo središče mojega obstoja in identitete. O njem sem nenehno razmišljala, govorila in se pritoževala. Temu je bilo dolgočasno biti priča. To je bilo tudi mučno doživljati. Vendar se nisem mogla ustaviti.
Ko to berete, morda mislite, da je moje delo zelo stresno ali pomembno. Niti eno niti drugo ni. Z njim ne spreminjam sveta, ne nosim prevelikega bremena odgovornosti in nihče ni odvisen od moje sposobnosti na delovnem mestu. Toda, verjela sem, da počnem nekaj pomembnega.
Verjela sem v mit o smiselnem delu, na videz plemenitem konceptu, ki pa mi je v resnici uničeval možgane in življenje.
Zamisel o 'smiselnem' delu je sama po sebi dobra. Vsakdo želi svoje ure, dneve in življenje preživeti tako, da se mu zdi konstruktivno. Čeprav je boleče priznati, pa so naša delovna mesta, kjer preživimo večino svojega budnega življenja, pogosto skrbno zasnovana tako, da porabijo najdragocenejše dele naših možganov in teles ter nas zavržejo, ko nam spodleti biti stroji z največjo zmogljivostjo. Vendar se težave pojavijo, ko se naše razumevanje smisla izkrivlja ali manipulira z njim.
In ti dobri nameni – saj veste, da ne zapravljamo življenja – se obrnejo proti nam.
Da bi v celoti razumeli, kako se to zgodi, se moramo vrniti v času nazaj. Ne tako daleč v preteklosti je bila zaposlitev preprosta stvar. Prišel si na neko delovno mesto, opravil določeno storitev, za svoj trud pa si bil nagrajen z denarjem in zagotovilom, da bo tvoja vloga obstajala tudi jutri. Ta kombinacija poštenega plačila in stabilnosti je vzbujala občutek dosežkov, gotovosti, samospoštovanja in skupnostnega duha. Zavedam se, da romantiziramo gospodarske in zaposlitvene vidike preteklosti. Vendar je pošteno reči, da stvari niso več tako preproste. Fantazija o poštenem in zanesljivem bogastvu je v zadnjih 50 letih krha. Prvotna enačba zaposlitve – pridi, opravi storitev, dobiš denar in varnost – se je v veliki meri razblinila. Kaj lahko torej ponudimo namesto tega, da si zagotovimo pozornost in predanost? Enostavno: pomen oziroma smisel.
Osebi le dovolite, da se naužije fantazije o svoji pomembnosti, pomenu svojega dela, vplivu in kulturni moči. Koliko nas je že sedelo na sestankih, kjer smo poslušali o tem, kako naše delo spreminja kulturo, ruši poznano in določa generacijske pripovedi? Postalo je že navada, da ste ne glede na to, ali prodajate pisarniški material ali ste ilustrator v oglaševalski agenciji, nekako del revolucionarnega dejanja.
Ta navada pa je pogosto videti kot zloraba v odnosu. Obupano sem si prizadevala dokazati, da sem vredna te odlične službe, zato sem dajala vse od sebe, saj me je spremljal občutek, da nikoli nisem bila dovolj dobra za to službo. Plačevala sem 'davek na strast' – izraz, ki ga je skoval profesor Aaron C. Kay z univerze Duke na podlagi raziskave, ki je pokazala, da bolj smo strastni pri svojem delu, večja je možnost, da nas bodo izkoriščali. To nas drži v konkurenci, v kateri ne moremo zmagati.
Mit o smislu je zapeljiv, saj dolgočasnim ali stresnim delom našega življenja ponuja občutek osmišljenosti in način, kako ublažiti težjo realnost našega delovnega življenja.
Vendar se stvari poslabšajo, ko te fantazije delodajalci uporabijo kot orožje, kako nas spodbuditi k neskončnemu delu. Smisel je tako obupno poceni ponudba.
Način razmišljanja o lastnem poklicu se je prikradel v dvomljivo idejo, da je nekaj res dragocenega v odrekanjih, na katera smo pripravljeni, ko gre za delo. Koliko delamo, kako malo spimo, koliko psihosomatskih motenj štejemo – vse to so značke, s katerimi potrjujemo svojo vrednost. Toda komu? In zakaj?
Priznam, da mi je po letih, ko razmišljam o tem, včasih nerodno, ker sem se ujela v to kapitalistično past #girlboss. Vendar si poskušam zagotoviti nekaj sočutja in se spomniti, da se ji je v sodobnem delovnem svetu, kjer je poklicna uspešnost tako prepletena z osebno vrednostjo, skoraj nemogoče izogniti. Od vseh se pričakuje, da o svojem delu govorimo z globokim spoštovanjem, kot da je to najpomembnejši vidik našega življenja, ne glede na to, ali smo možganski kirurgi ali geodeti. Ni več dovolj, da skomignemo z rameni in rečemo: "Delam, da plačam račune."
V odrasli dobi se z ničimer ne ukvarjamo bolj kot z delom. Za 95 odstotkov nas je delo popolnoma obvezno. Ne spimo, ne preživljamo časa z družino toliko, kot delamo, ne jemo, ne rekreiramo se ali počivamo toliko, kot delamo. Ne glede na to, ali svoje delo ljubimo ali sovražimo, ali smo pri njem uspešni ali ne, vsi smo obsojeni na to, da se ženemo za nečim, čemur pravimo moje delo, moja kariera, moj poklic ali moja poklicanost.
Delo je velik del našega bistva, vendar postane izziv, ko postane vse naše bistvo.
Psihologi uporabljajo izraz vpletenost za opis stanja, ko se meje med nami tako zabrišejo, da naša individualna identiteta izgubi pomen. Sprememba iz zdrave v nezdravo povezanost z delom se redko zgodi čez noč, vendar se nam prikrade počasi. Seveda si vsi želimo opravljati smiselno delo, ki nam je pomembno, vendar ni nujno, da zaradi tega žrtvujemo veselje, ki ga najdemo v tem, da posvečamo čas drugim delom svojega življenja.
Seveda se je koncept vpletenosti po covidu še bolj zapletel, saj smo številni delali in še vedno delamo od doma. Zaradi tega je bilo ravnovesje med delom in zasebnim življenjem veliko težje najti. Obstaja nekaj pogostih znakov vpletenosti, kot sta razmišljanje o službi, kadar niste v službi, in omenjanje službe v prvih treh minutah pogovora. Vpletenost omogoča, da delo požira čas in identiteto posameznika ter pušča manj prostora za hobije in interese.
Ko ste tako vpeti v svoje delo, da vas začne opredeljevati, lahko tudi dovolite, da začne določati vašo lastno vrednost. To ima lahko pogubne posledice.
Če lastno vrednost povezujete s kariero, bodo uspehi in neuspehi, ki jih doživite, neposredno vplivali na vašo vrednost. In ker živimo v družbi, v kateri je manj verjetno, da bo kariera vseživljenjska, lahko ob zamenjavi ali izgubi službe to postane tudi kriza identitete.
A ko je delovnega časa konec, ko ura odbije pet popoldan in smo izpolnili svoj dolg do družbe, je dandanes težko svobodno uživati v vsem drugem, kar svet ponuja. Za premik od sistema, v katerem so ljudje opredeljeni predvsem – ali izključno – s svojim delom, bo potrebno več kot le spoznanje, da obstaja problem, ali sprememba prednostnih nalog po izbruhu pandemije. Potreben bo tudi kulturni premik od ideje, da ima vsak človek poklicno poslanstvo, ki ga narekuje to, kar je, in da bi moral biti cilj življenja, da ga odkrije. Ljudem pogosto nastavljamo občutek nezadovoljstva; če se ne znajdejo v popolni službi, jim nekako ni uspelo.
Ko vam v glavi zavre od uničujočega pritiska, se začnejo razblinjene obljube o smiselnosti zaposlitve razblinjati.
Ljudje spoznajo, da občutki 'posebnosti' ne pomagajo. Za resnično varnost in vrednost je potrebno več kot le besede. Naše službe morda ne bodo izpolnile naših eksistencialnih želja. Toda ko prenehamo pričakovati, da bodo, lahko svojo pozornost usmerimo v iskanje užitka in zadovoljstva drugje. Ko so stave nižje in naše misli osvobojene, lahko delo ocenimo kot to, kar je: kot izmenjavo vrednosti.
Naš poklic ni značajska lastnost in naša osebnost ni omejena na kariero, ki smo jo izbrali. Neizogibno se nam zdi, da nas delo, za katero porabimo tretjino dneva, opredeljuje in odraža to, kdo smo kot osebe, a pretirana identifikacija z delom nas omeji le na eno od naših razsežnosti, s tem pa izgubimo številne druge strasti in potenciale. Imamo možnost, da dosežemo spremembe tako, da sprejmemo 'nesmiselnost' svojega dela in se mu ne izogibamo.
Naše vrednosti ne določa lepo zveneča služba, ampak naše vrednote, naša resnica in to, kar se dogaja zunaj tipičnega časovnega okvira od devetih do petih.
Fotografije: Profimedia
