Ali je naša naloga, da rešujemo svoje starše?

Pogosto težavni starši postanejo na starost še bolj oblastni ali pa prestopijo v vlogo žrtve ter od otrok zahtevajo vedno več. In nikoli ni dovolj.

Najprej si je treba jasno povedati, da nimamo moči, da bi kaj bistveno spremenili. Starost je izid neštetih izbir v teku dolgega življenja. Prav te odločitve so iz življenja naših staršev naredile tisto, kar zdaj so. Zgradile so njihovo občutenje sebe, odnosov, življenja. Če so imeli zelo težko življenje, to še ne pomeni, da niso imeli možnosti kaj storiti za olajšanje. In gotovo niso ostali prikovani v svoje verige zaradi nas. Otrok svojim staršem ne more sneti verig, pa naj tudi vse stori.

Preberite še:

Lepo bi bilo, če bi vsak od nas imel moč, da s svojo prisotnostjo rešuje življenjske stiske svojih staršev. Toda to žal ni mogoče. Lahko le spremljamo tisto, za kar se vsak dan sproti odločajo. To, kar starši doživljajo danes, je sad NJIHOVE dolge zgodbe, ki se je začela že davno pred našim rojstvom. Žrtvovanje našega življenja zanje je pristajanje na zlorabo. A žal je to v naši slovenski kulturi tabu tema.

To je greh, ki ga sicer zasnujejo oni s svojo zahtevo, a plačamo ga mi z velikim trpljenjem. Kajti nihče se ne more odpovedati svojemu življenju, ne da bi ga njegovo telo, srce in duša preganjali, saj je storil nekaj proti pravičnosti. Izkrivljena »čista vest« nas sili, da hiramo zanje, prava vest pa tolče po srcu in govori, da smo jo izdali.

Zamenjali so ju ob rojstvu, resnico izvedeli po 59 letih. Zdaj tožita državo

Njihovo počutje ni sad naših posegov

Drugi se ne razcvetijo zato, ker mi naredimo kaj dobrega, in ne propadejo, ker mi naredimo kaj slabšega. Nimamo te moči. Včasih jim gre bolje in takrat mislimo, da je to naša zasluga, včasih jim gre slabše in iščemo svojo napako. Oboje so izpeljali predvsem sami. Resnica je samo v njihovem srcu, kjer se odločajo po svojih notranjih dogajanjih, nad katerimi nima moči noben človek.

Lahko tudi umremo za koga, pa ga to ne gane. Če koga kaj gane, ga zato, ker je to njegova svobodna odločitev, a naše dejanje je ne sproži.

Pomagati je napačna beseda

Nikomur ne moremo pomagati v pomenu, ki ga ima običajno ta beseda v splošni rabi. Lahko samo sodelujemo v njegovih odločitvah. Sploh je ta beseda (pomagati) zavajajoča, ker skriva temeljno resnico o osebni odgovornosti drugih in o naših lastnih mejah. Predlagam, da jo sploh nehamo uporabljati, misliti in doživljati. Bolj nam bo jasno, kaj želimo storiti in kaj je prav, če bomo svojo vlogo gledali zunaj pojma pomoči. Potem nam bodo ostali samo še izrazi enakopravnosti, v kateri je rešena čast vsakega posebej: sodelovanje, spoštovanje, čista, občutena prostovoljna ljubezen, delo za pravičnost itd. Tudi beseda dobrodelnost mi ni všeč iz istih razlogov (da kdo dela dobro drugemu in da drugi le - hvaležno - sprejema.)

Red v srcu in zvestoba odločitvam

Samo nov in čist vrstni red, ki ga postavimo v svojem srcu (najprej ljubezen do sebe, potem naša sedanja družina, šele nato starši in sorodniki ali kdo drug ...) in mu ostanemo zvesti, nam bo dal mir in moč, da gradimo svojo družino, ki ne bo le sad tega, kar nam starši dopuščajo, da smo.

Ne moremo doživljati svojih otrok, če za sabo vlečemo verigo muk nesrečnih staršev. Kronični alkoholizem, večni prepiri, zanemarjanje sebe, samouničevalne navade, sprtost s svetom, zapravljanje denarja ... Vse to je mogoče le še spremljati in najti neko svoje človekoljubno mesto, v katerem nismo žrtvovani. Ne moremo se posvetiti blagostanju lastnih otrok, na primer, če naše srce krvavi za starše. Če postanejo naši gospodarji, če jim služimo, jih ne bomo nikoli ljubili in se bomo od njih poslovili z grenkobo, ki je niti smrt ne bo pregnala.

Kadar dajemo s stiskanjem zob, bi bilo bolje, da ne bi dajali.

Nismo čarobno blagodejni zanje

S tem, da starši trdijo, kako bistveno se vse spreminja zanje, če smo nenehno z njimi, prepričujejo predvsem sebe. To je iz trte zvita tolažba (torej samoprevara), ki jo uporabljajo zaradi svojih potreb. Kadar kdo noče vedeti, da se njegovo slabo in dobro počutje izmenjujeta zato, ker je to njegov notranji proces, odgovornost za svoje počutje naloži drugim. Ne bi ga smeli naprtiti drugemu, še zlasti ne svojim otrokom.

Zapuščeni?

Nekateri starši stalno očitajo, da jih zapuščamo.

Nismo mi tisti, ki zapuščamo starše, kadar si želimo prostor za svoje življenje. Oni se vsak dan spet zapuščajo. Koliko let že, od kdaj že? A tako je. Ali je res do danes kaj bistveno pomagalo, če smo letali okrog njih in se mučili? Koliko so danes zaradi tega srečnejši, sebi blizu in blizu nam? Koliko se sploh zavedajo naših potreb? Izsiljevanje se nikoli ne konča, ker so taki starši kot požiralnik brez dna. Ne gre zato, da jim dajemo premalo ljubezni, ampak da izlivamo ljubezen v jamo brez dna. Dno je namreč to, da je kdo sploh sposoben in željan kaj čutiti za drugega, kaj dati, kar bi ne bilo samo pritoževanje. Brez tega ostaja njihovo pomanjkanje nenasitno.

Blagosloviti svoje življenje

Edino, kar blagoslavlja naše življenje, je, da jih obiskujemo samo takrat in samo zato, ker si tega iskreno želimo. Ker čutimo, da nekaj gradimo, in da je to zdravo, pa čeprav gre za malenkosti, za drobne stvari, ki so možne med nami.

Kadar čutimo, da nam dobro dene, da jih obiščemo in kaj naredimo zanje, je to dobro dejanje. Kadar nam daje moč in čisto veselje kaj storiti zanje, takrat gradimo.

Ne domišljajmo si, raje se občutimo

A radi se silimo in si govorimo, da se MORAMO veseliti kaj narediti. Radi si domišljamo, da se znamo žrtvovati, ne da bi nas to grenilo in bremenilo.

Radi si domišljamo, da ljubimo to dolžnost in da lahko poljubno segamo vase in povlečemo na dan, kar hočemo. To pa ni resnica srca.

Ne bodimo hlapci dolžnosti in vrednot, ki so v naši skupnosti in narodu rodili že toliko trpljenja in sovraštva in se prenašajo iz roda v rod preko nas.

Rešena ljubezen med nami in starši zaživi samo iz tega, da si upamo iskati prostor zase, ga zavarovati in šele iz tega potem kaj storiti zanje. To so potem otočki miru, trenutki čistega odnosa v morju njihove nesreče.

Ljubezen ni dekla, ki služi brez dostojanstva.

Zato je vprašanje, ki si ga lahko postavimo vsak dan, tole:

»Katera je moja smer?

In kaj lahko naredim malo drugačnega, drobnega in novega v tem odnosu, kar mi bo pomagalo, da ji sledim?«

Ljubezen sodeluje pokončno.

Alenka Rebula

Novice