Ko se je Jasna Tuta pri 29 letih za leto dni odpravila po svetu, si niti v sanjah ni predstavljala, da bo preplula ocean in da se bo leto dni podaljšalo na devet let.
"Jasna Tuta razume znani izrek, da je treba iti s svojimi sanjami zelo dobesedno in radikalno. Ko ji je nekega dne kot mladi učiteljici srce narekovalo, da pusti ljubo službo in odide v svet, je šla." Tako je Borut Pahor napovedal gostjo najnovejšega Mastercard podkasta navdiha. Njena zgodba se bere kot pustolovski roman. Bila je stara 29 let, ko je rekla "ne" zaposlitvi za nedoločen čas in namesto tega izbrala svet. Načrt je bil jasen – leto dni potovanja po Aziji, morda tudi Avstraliji. Življenje pa je imelo drugačne načrte.
"Malo je ljudi, ki so sposobni narediti res en radikalen korak, enega majhnega je pa zmožen skoraj vsak"
Jasna Tuta – zamejska Slovenka, popotnica, jadralka, pisateljica, učiteljica – je otrok morja. Rojena v Sesljanu je vse življenje vsak dan dihala morski zrak, veliko časa preživela na jadrnici, opazovala sončne vzhode in zahode, lovila obzorja. Ko je študirala v Ljubljani, je vsak teden težko čakala petek, da se je vrnila k morju. Izjemna optimistka v vsem vidi dobro in verjame, da je svet lep. Malo – pravi – je s tem rojena, veliko pa so prinesle popotniške izkušnje, ki so ji to dokazovale v praksi.
V morje je zaljubljena od malega.
"Marsikdo se boji na potovanje, medtem ko je meni prav potovanje dokazalo, da je svet lep in dober. Tudi če sem bila na drugem koncu sveta, sama, v državi, katere jezika nisem govorila, se je vedno našel kdo, ki mi je pomagal. Svet je res poln dobrih ljudi," pravi. Zaradi tega je kdaj slišala tudi opazke, da je naivna, a sama je na tovrstno naivnost ponosna.
Odločitev, da za eno leto pusti za seboj svet, ki ga je poznala, in odide v neznano, se je dolgo rojevala. Navdihovali so jo ljudje, ki so si upali – kot danes ona, tudi prek pisanja, navdihuje naprej. "Malo je ljudi, ki so sposobni narediti res en radikalen korak, enega majhnega je pa zmožen skoraj vsak. To sem takrat naredila sama. Rekla sem, grem za leto dni v svet. Si vzamem eno leto za doživete sanje. Potem bom šla v službo, imela družino, kupila hišo …" pripoveduje v smehu.
V svet je šla za eno leto, pa je imelo življenje svoje načrte.
A tudi odločitev za enoletno potepanje po svetu potrebuje dobro mero poguma. Od kod njena hrabrost? "Med tistim, ki gre, in tistim, ki ne gre, je vedno razlika v razmerju med željo in strahovi," pravi. Šla je, ko je njena želja postala večja od strahov. Ob tem prizna, da njenim najbližnjim takrat še zdaleč ni bilo lahko, a ko so videli, kako zelo srečna je po svetu, so jo z vso močjo podprli.
Videla je oglas, da nekdo išče posadko za na jadrnico …
Brez prevelikih vnaprejšnjih načrtov je potovala po Aziji in Avstraliji. Pustila je, da jo vodi življenje: "Ko nimaš rezerviranih stvari leto dni naprej, potem lahko izkoristiš stvari, ki ti jih pošilja življenje. To je tisto, kar je na potovanju najlepše," je prepričana. Nekega dne je v Brisbanu na glasbenem festivalu videla oglas, da nekdo išče posadko za plovbo do Sydneyja. Ker je bil prav Sydney njen naslednji cilj, se je na oglas prijavila. Tisti nekdo je bil Britanec Rick, s katerim je kmalu potem res odvezala vrvi in se podala na jadranje. Hitro sta spoznala, da jima je lepo skupaj, zaljubila sta se in nikoli prispela do Sydneyja.
Hitro je spoznala, da ocean in Jadransko morje nimata kaj dosti skupnega.
Sliši se popolno, toda ni bilo povsem tako. "Prvi dan na oceanu sem rekla – nikoli več. Takoj, ko lahko, grem dol s te barke. Ocean in Jadransko morje nimata dosti skupnega," pripoveduje v smehu. A je vztrajala in z Rickom sta skupaj jadrala prihodnjih osem let. Zaljubila se je v življenje na jadrnici, za katero prej sploh ni vedela, da obstaja. "Zaljubila sem se v ta stil življenja, poleg tesnega stika z naravo, mislim, da predvsem zaradi minimalizma. Že ko sem potovala s svojim nahrbtnikom, sem videla – manj ko sem imela, boljše je bilo, manj me je skrbelo. Še vedno živim tako. Manj stvari imam, lažja sem," pravi in doda, da se z manj stvarmi počuti bolj svobodno.
Dvaintrideset dni neprestano na širnem oceanu …
Z Rickom sta živela iz dneva v dan, brez velikega načrtovanja. Ni bil toliko pomemben cilj kot samo jadranje. Stvarem sta pustila, da so se dogajale same od sebe. Prvo jadrnico sta prodala in po dolgem iskanju v Mehiki našla novo. Odločila sta se, da z njo prejadrata Tihi ocean, vse do Francoske Polinezije. Na to pot sta se dolgo pripravljala, predvsem logistično. Ob tem Jasna Tuta prizna, da te na odprto morje ne more pripraviti še toliko prebranih knjig. Tam tvojo usodo krojijo morje, veter, valovi. "Ko si ti tam sredi oceana, tisoč kilometrov vse naokrog ni ničesar, tudi če se karkoli zgodi, nihče ti ne pride pomagat. To zavedanje je stalno prisotno," pravi.
Kar 32 dni je bila Jasna Tuta na poti čez Tihi ocean neprekinjeno na jadrnici.
Dvaintrideset dni neprestane plovbe je trajalo prečenje oceana in Jasna Tuta to opiše kot zelo intenzivno izkušnjo. Včasih tudi zelo na robu. Ob tem omeni trenutek, ko je padel spinaker v vodo, ob tem pa je začelo v vodo vleči tudi Ricka, sama pa je povsem odpovedala. Rick ji je v tisti paniki povedal, kaj mora storiti, da sta situacijo uspešno rešila.
Pa ne samo zaradi tovrstnih dogodkov, takšna plovba je intenzivna predvsem zaradi dolgih ur, ko človek zre v neskončno morje. Jasna pravi, da je po duši malo samotarke, zato ji to ni bil prevelik problem. "O čem razmišljaš, ko gledaš morje?" je zanimalo Boruta Pahorja. Takole pravi njegova gostja: "Dosti je razmišljanja, predelovanja preteklosti. Nekaj je tudi sanjarjenja za naprej. Dosti pa je meditacije. Samo opazuješ … Na začetku sem si želela vedno mirnega morja, sonca in idealnega vetra. Potem sem kar kmalu ugotovila, da to ne bo ravno pogosto. Začneš opazovati in sprejemati vse različne oblike morja, tudi tiste strašne, in sicer z občudovanjem. Tudi ogromne valove sem gledala z občudovanjem."
"O čem razmišljaš, ko gledaš morje?", je zanimalo Boruta Pahorja.
Ko je po dolgih tednih zagledala kopno, na katero je komaj čakala, pa je sledil precej nepričakovan odziv. "Vso pot komaj čakaš, da boš prispel, in ko si tam na koncu in vidiš kopno, se vprašaš – bi šel kar naprej? V tebi se ustali ta ritem, ta umirjenost, tišina, samo valovi …" se spominja. A spominja se tudi prve stvari, ki sta jo naredila, ko sta stopila na kopno: "Želela sva samo hoditi, teči, razmigati noge …"
V Francoski Polineziji pustila košček svojega srca
Kar tri leta sta preživela v Francoski Polineziji. Gre za zelo drugačen svet, umirjen in tih. Polinezijce opiše kot ponosne ljudi, ki živijo v stiku z naravo in jo močno spoštujejo. Če bi morala izbrati en tamkajšnji otok, bi izbrala Tahuato (po njem je pozneje, ko se je vrnila domov, tudi poimenovala svojo jadrnico). Gre za visok, zelen vulkanski otok, poln sadnih dreves. Tam sta z Rickom našla čudovit zaliv s svetlo mivko, kjer ni bilo telefonskega signala in kamor cesta ni pripeljala. Bil pa je en sam prebivalec, domačin Steven, ki je postal njen dragi prijatelj. Naučil jo je živeti bolj počasi.
Borut Pahor je sogovornico spodbudil, naj opiše njej tako ljub otok Tahuato.
"Zjutraj so prišle mante in dan sem začela tako, da sem skočila v vodo in plavala z njimi, potem sem šla malo plavat z morskimi psi in ribicami, nato sem sedela na kopnem in gledala morje. Tam sem se naučila živeti počasi, brez občutka, da bi morala kaj delati. Brez občutka krivde, da nič ne počnem," pripoveduje. Prav zato se redno vrača v Francosko Polinezijo, da se opomni na določene stvari, na katere v tukajšnjem življenju pozabi. Predvsem na počasnost. Ter da ne teka več za stvarmi, ki niso bistvene. In na to, kako malo je treba za srečo.
A tam, v samem raju na zemlji, je nekega dne začutila, da ji nekaj manjka. "Nekega dne sem se zavedla, da sem na najlepšem otoku na svetu in da mi ni več fino, da sem se naveličala teh palm. Sanjala sem o tem, da bi prijadrala v Dubrovnik ali Benetke," pripoveduje. Opazila je, da ima potrebo, ki je Polinezijci nimajo. Predvsem potrebo po kreativnosti. Vedela je, da je čas za spremembo, in to zanjo ni bila lahka odločitev. A sledila je svoji misli: "Biti srečen ni naša pravica, to je naša dolžnost." Vrnila se je v domači Sesljan.
Rojena za to, da zasleduje obzorje
Delo jo je poklicalo nazaj in ob vseh projektih, s katerimi se ukvarja, pravi, da se počuti bolj živo. Na začetku se je doma počutila malce izgubljeno, ni imela odgovorov, a eno je bilo jasno: "Edina stvar, ki sem jo vedela, je, da hočem barko." Jadrnica ostaja njen drugi dom, njeno gnezdo, njeno bistvo, njena sreča. "Moj dom ni samo moja jadrnica, ampak je obzorje, ki ga vidim z jadrnice," pravi. In doda: "Rojena sem za to, da zasledujem obzorje."
Jasna Tuta je nekega dne začutila, da na najlepšem otoku na svetu ni več srečna.
V zadnjem obdobju ga veliko časa zasleduje sama, ima 12-metrsko Tahuato, ki je zanjo idealna, saj jo zmore obvladati sama. In ko si zaželi, je dovolj velika, da pluje skupaj s prijatelji. Nikoli od cilja do cilja, bistvena je pot, samo jadranje. "Mene ne zanima nekam priti. Zanima me jadranje," pravi in zelo jo osrečuje, ko te lepe stvari deli z drugimi.
Morje ima najraje takrat, ko je najbolj prazno, na vrhuncu poletja pa rada pobegne v gore. Včasih je tudi veliko plezala. Tako plezanje kot jadranje imata eno skupno točko – zahtevata 100-odstotno zbranost in ob tem se glava zelo odpočije. Jasna Tuta pravi, da je bilo lepo videti svet in da tudi zato danes živi drugače. Hkrati pa se zaveda, da tisti način življenja ni njen način. Je pa tam dobila neprecenljivo življenjsko lekcijo: "Spoznala sem, da lahko odvežem vrvi v Sesljanu in se sidram pol milje stran, pod devinskim gradom. Tudi doma, ne samo v Polineziji, lahko živim ta minimalizem. Morala sem iti v svet, da sem se tega naučila."