Na strunah Anje Bukovec

13. 11. 2011
Na strunah Anje Bukovec

Izjemna violinistka, ki se kot lastovka vsak december vrne tja, kjer se je vse začelo.

Ko pomislimo na violino, pomislimo na Anjo Bukovec. Seveda, Anja ima talent, ki ga je izredno dobro unovčila. In ima strast, ki jo je od vedoželjne petletnice, ki je v otroške ročice z nasmehom prvič prijela violino, pripeljala do profesionalne violinistke, katere melodije prejemajo stoječe ovacije od rodne Ljubljane in strogega Berlina pa vse tja do žgočega Tel Aviva.

Stalnica v karieri Anje Bukovec, čeprav jo nenehno vabijo na odre po vsem svetu, ostaja predbožični koncert v Ljubljani. Konec decembra, ko s premraženimi ušesi in z utrujenimi nogami zaradi nakupovalne mrzlice drvimo proti novemu letu, nas Anja vsako leto za trenutek ustavi in utiša. Z lokom povleče čez strune in v trenutku se zazdi, da dnevi le niso tako temni in noči ne tako hladne. To je njena moč – poslušalca ne pusti ravnodušnega, nasprotno, predrami ga s svojo zagnanostjo, ki se iz nje zliva prek njenih klasično-modernih melodij. Letos nas bo ponovno grela 22. decembra v Unionski dvorani, tam, na robu praznične sprostitve, da bomo z njenimi notami v mislih bolj pozitivno zakorakali v skrivnostno leto 2012.

Če ob misli na ta koncert še vedno malce skeptično skomigate, češ, na tole se ne da plesati, naj vas še opomnimo, da se pogovarjamo o dekletu, ki je leta 2008 igralo celo za britansko kraljico Elizabeto II. In kraljica je bila očarana. Ja, prav tista kraljica, ki ne glede na tragedije in veselje čustva vedno skriva za svojim odličnim poker obrazom. Anja ji je vseeno prišla do živega.

Zato obenem upamo, da bo Anja ob koncertu zajadrala tudi v ustvarjanje novega studijskega albuma. Za seboj ima tri, Gemini, Follow in trenutno aktualni Chameleon. Vsak pripoveduje drugačno zgodbo, bodisi bolj ljudsko bodisi bolj filmsko. Kar že poznamo, pa naj bo to tematski komad filma Schind­lerjev seznam ali pa ljudska viža Strici so mi povedali, Anja predstavi malce drugače. S ščepcem igrivosti in s podlago večletne izjem­nosti.

Darjo Hrib