Ko človek bere o njeni karierni poti, posuti z dosežki brez meja, se hitro zave, da je velika. Če ima srečo z njo tudi govoriti slabih 20 minut, se ta veličina le še bolj izrazi, saj je izjemno človeška. Najbolj priljubljena italijanska pevka z zavidljivim mednarodnim uspehom ni le umetnica, temveč je izjemno čutna ženska, ki si pusti nenehno rasti, se odkrivati in kdaj tudi opraskati, da lahko svetu predaja zgodbe, ki se prek ušes prikradejo vse do src.
AJDA GREGORC
Uspeh se vam je zgodil tako mladi, da vam sploh ni uspelo sanjati o njem, šlo je za skoraj pravljični scenarij o izstrelitvi med zvezde kljub oviram. Mislite, da bi kot najstnica sčasoma začeli sanjati o uspehu, če se ta ne bi zgodil, ali bi ostali zadovoljni z nastopanjem ob klavirju v barih?
Že takrat sem vedela, da so moje sanje postati pevka, zato sem bila zadovoljna tudi s tem, da sem imela priložnost peti z očetom v baru ob klavirju (on je namreč te vrste pevec). Peti sem začela pri osmih letih med poletjem in bila povsem zadovoljna s takim nastopanjem. Nepredstavljivo mi je bilo sanjati o veliki karieri, saj sem bila dekle iz majhne vasi Solarolo (pokrajina Ravenna) v severni Italiji. Mislila sem, da to ni mogoče, bila sem zelo realistična. Seveda je bila glasba moja najboljša prijateljica, ampak obenem sem se počutila čisto na mestu. Obiskovala sem umetniško šolo, smer keramika, in mislila, da bom morda postala arhitektka ali keramičarka.
»Nepredstavljivo mi je bilo sanjati o veliki karieri, saj sem bila dekle iz majhne vasi v Italiji.«
Nato pa se je v trenutku vse spremenilo …
Ko sem z očetom neki večer pela v baru, so me odkrili menedžerji iz Milana ter me prosili, da posnamem nekaj demo posnetkov. Z enim od teh so me nato prijavili na kultni festival Sanremo ter predstavili italijanski podružnici glasbene založbe Warner Music. Na Sanremu se je nato zgodilo vse, na njem sem zmagala z 18 leti, ko nisem imela še niti svojega albuma, le to pesem La solitudine. Sledilo je snemanje albuma in spomnim se, da sem od februarja, ko se je to dogajalo, še vedno obiskovala pouk do junija, zato sem zjutraj hodila v šolo, ponoči pa snemala album. To je bil zelo nenavaden čas mojega življenja, ko sem obenem odkrila, da sem lahko profesionalna pevka. A čeprav sem bila zmagovalka Sanrema, nisem sanjala, da bi postala slavna izvajalka zunaj Italije.
Zakaj menite, da je bilo tako?
Ne vem, zakaj, morda ker to prej ni dosegla še nobena italijanska izvajalka in ni bilo osebe, ki bi ji lahko sledila. Za zgled sem imela le Erosa Ramazzottija, vendar sem mislila, da je to preveliko zame. Na Sanremu je bilo med občinstvom tudi nekaj ljudi z nizozemske radijske postaje, ki so se zaljubili v moj glas in omenjeno pesem, zato so jo začeli vrteti na tem radiu. Po enem mesecu se je pesem povzpela na prvo mesto lestvice, torej italijanska pesem na Nizozemskem. Moja založba me je takrat začela spodbujati, da začnem razmišljati o karieri v Evropi. Vse je teklo tako hitro, da mi ni niti uspelo dojeti, da sem znana v Italiji, kaj šele v drugih predelih Evrope. Noro je bilo. (nasmeh)
Vstopnice za Laurin koncert v Ljubljana!
Kaj vas je uspelo ohraniti na trdnih tleh?
Srečo sem imela, da je moj oče prvih pet let moje kariere vsak dan potoval z mano. Pri tistih letih mi to seveda ni bilo lahko sprejeti, toda danes kot odrasla ženska razumem, da je bilo to najpomembnejše darilo tistega časa, saj zato nisem nikoli odtavala z mislimi ali nogami. Omogočil mi je, da sem se lahko osredotočila na glasbo in delo brez morebitnega čudnega vedenja.
Več o omenjeni dualnosti vašega življenja si lahko pogledamo v dokumentarnem filmu z naslovom Laura Pausini – Pleasure to meet you na Amazon Prime Video.
Ja, dokumentarni film je razdeljen na resnični in fikcijski del. Prvi je tisti, kjer zares postanem znana oseba s to kariero, drugi pa prikazuje življenje, ki bi ga živela, če ne bi odšla na Sanremo, in je takšno, kot sem si ga predstavljala – brez slave.
»Včasih sem močnejša na odru kot doma, tam se počutim udobneje. To je morda nenavadno, ampak verjamem, da je bog želel, da živim prav zaradi tega.«
To sta vzporedna svetova, anime parallele, kot je poimenovan tudi vaš 15. studijski album, kajne?
Ja, želela sem se osredotočiti na besedo pararelno. Pogosto ko zjutraj vstanem, se namreč vprašam, zakaj se je to zgodilo meni in kje bi bila danes, če se mi ne bi. Ta ideja me zelo privlači. Če se še malo vrneva k barom s klavirjem, ki so bili odlična šola za vas, saj moraš kot nastopajoči pevec v njih poznati skoraj vse glasbene zvrsti, da lahko ugodiš glasbenim željam obiskovalcev. Nanje se pogosto gleda zviška, tako kot tudi na pop zvrst, ki pa lahko ljudem da ogromno.
Kako sami gledate na diskriminacijo določenih glasbenih žanrov?
V tem trenutku je urbana glasba najpomembnejši žanr povsod po svetu, v devetdesetih in na prelomu tisočletja pa je bila to verjetno pop glasba. Beseda pop izhaja iz besede popularno, torej iz množice, zato bo vedno živela, saj je del kulture ljudi. Sama se najbolj prepoznam v tem stilu, zato ne sledim žanrom, ki so trenutno morda bolj privlačni. Če si ustvarjalec, moraš biti najprej zelo odprt in odkrit ter se ne skrivati v žanru, ki ne odraža tebe kot osebe.
Menite, da bi vseeno peli vsak dan, tudi če se vam ne bi uresničila ta kariera?
Gotovo, glasba bi bila del mojega življenja in še naprej bi pela v barih.
Kako najdete ravnovesje med ranljivostjo, ki jo kot izvajalka potrebujete za pisanje glasbe, in debelo kožo, ki jo potrebujete kot akterka v šovbiznisu? To je ena od najtežjih in nevarnejših stvari. Nevarna zato, ker je lahko destruktivna za tvoje misli, še zlasti ker moraš biti ob tej občutljivosti tudi dovolj močan, da razumeš in sprejmeš vse preostale plati tega posla, od marketinga do številnih mnenj, ter še naprej verjameš vase. Ni lahko, sama se včasih počutim izjemno močno, kdaj drugič najšibkejšo, vendar ne smeš pasti. Osredotočen moraš biti na tisto, kar te osrečuje, in v mojem primeru je to glasba. Leta 1997 ste odšli na prvo svetovno turnejo.
Preberite še: To je pesem, ki si jo naše uredništvo po novem predvaja ves čas!
Lahko tudi nekaj tako vznemirljivega, kot je svetovna turneja, sčasoma postane ritual?
Zame so koncerti najbolj vznemirljivi del mojega dela. Nekateri izvajalci so na primer raje v studiu, zame pa je stik z občinstvom tisto, kar mi daje moč in občutek neustrašnosti. Včasih sem močnejša na odru kot doma, tam se počutim udobneje. To je morda nenavadno, vendar verjamem, da je bog želel, da živim prav zaradi tega.
»Zelo me zanima, kakšno občinstvo imam v Sloveniji. Komaj čakam, da se vas dotaknem, prav dobesedno, saj bom med koncertom na oder povabila tudi nekaj ljudi.«
To je vaš prvi koncert v Ljubljani, tudi obisk Slovenije nasploh? Kakšno občinstvo pusti na vas vtis? Če se malce pošalim, kako se lahko "pripravimo"?
Sem zelo radovedna oseba in v času covida sem imela čustveno krizo, saj sem se spraševala, kaj še lahko naredim po osvojenih grammyjih, 15 albumih in koncertiranju v številnih državah. In ravno vi ste del odgovora na moje vprašanje, saj obstaja mnogo krajev, ki jih še nisem obiskala, med njimi pa je tudi Slovenija. Nikoli še nisem bila pri vas, in to v meni vzbudi ogenj, kajti želim videti in spoznati obraze ljudi, ki me spremljajo tu. Vsakič ko razmišljam o občinstvu oziroma ljudeh, ki plačajo, da me slišijo v živo, mi to da energijo, ki je ne morem občutiti v nobeni drugi situaciji. Zelo me zanima, kakšno občinstvo imam v Sloveniji. Komaj čakam, da se vas dotaknem, prav dobesedno, saj bom koncertom na oder povabila tudi nekaj ljudi. Samo bodite takšni, kot ste, tako kot bom jaz povsem naravna z vami, in zagotovo se bomo povezali. (nasmeh)
Vstopnice za veliki koncert te italijanske zvezdnice najdete TUKAJ, Laurin nov singel pa lahko poslušate TUKAJ.
FOTOGRAFIJE COSIMO BUCCOLIERI, COURTESY OF GENTE MUSIC, HECTOR MATA AFP, VIRGINIA BETTOJA, WES AND ALEX IN OSEBNI ARHIV
- Pogovor z Joker Out ekskluzivno iz Budimpešte, kjer so zabeležili enega izmed svojih največjih kariernih mejnikov do sedaj!
- Intervju z Ladejo Godina Košir: »Smo najbolj inteligentni, vendar smo edini, ki to inteligenco uporabljamo proti sebi«
- Miha Guštin - Gušti + Chantal Sèverine van Mourik Guštin, to je lepi par – že 25 let! (ekskluzivni ELLE pogovor)
Novo na Metroplay: "Oglaševalci imamo ogromno odgovornost do jezika!" | Medeja Kraševec Žnidarec