Ko bi morali pogumno stopiti v "akcijo", pa se raje umaknejo…
Po vrsti spogledljivih in žgečkljivih pogovorov, ki niso vodili nikamor, se kolumnistka, začne spraševati, ali moški raje izberejo idejo o nadvse žgečkljivem seksu, kot pa da bi ga dejansko imeli?
"Kakšno spodnje perilo imaš na sebi?" me je vprašal Freddie.
"Roza tangice," sem odgovorila.
To je moški, s katerim se imela virtualni seks že od začetka pandemije, zdaj pa sem mu sporočila, da sem končno nazaj v mstu in da je morda čas, da se končno srečava.
"Pridi sem, da jih lahko snamem," je rekel.
"Ne morem, s prijateljico sem. Lahko pa jutri zvečer. "
"Pojdi na stranišče in se slikaj."
"Nosila jih bom, ko se končno srečava."
Nekaj časa sva se še naprej pogovarjala v istem tonu, toda postajala sem nestrpna. Freddie je kar naprej govoril "pridi sem", čeprav je dobro vedel, da ne morem, ko pa sem sama poskušala ustvariti in preusmeriti pogovor, da bi se morda v prihajajočih dneh zares lahko videla, ni odgovoril. Kot da me je načrtno ignoriral. Bila sem prav nadležna, sebi in okolici, neprestano sem buljila v telefon in nestrpno čakala, kaj se bo torej zgodilo. "Kaj čaka, kaj mu je," sem se spraševala… Prijateljica je celo rekla, da mi bo telefon vzela in skrila, saj je bila komunikacija z mano nemogoča. V tisti živčni vojni, sem vseeno uspela ustreči potrpežljivi prijateljici in kot iz topa ustrelila v telefon: "Kdaj me boš torej povabil ven?". Nikoli ni odgovoril.
Sprašujem se, ali moški na splošno ne želijo seksa ali pa si seksa pač ne želijo z menoj.
Hitro se opomnim, da sem bila že prevečkrat v situaciji, da bi lahko trdila, da imam pač slab dan ali za to okrivila naključje. Vedno je isti scenarij. Mesece dogovarjanj, za odgovarjanje na sporočila postanem že pravi ekspert, preoblikujem odgovore, na njih sem resnično ponosna, ker se mi zdi, da odražajo pravo noto vsega, dovolj so sladki, dovolj pikantni, skratka, imajo vse. Z moškim si podajava ping pong žogice in potem, ko sva končno na točki, ko bi se stvari morale premakniti, nič. Prav nič, moški izgine. Če pa se nama že uspe dogovoriti, seveda sem takoj sumničava, da nič ne bo, mi dve uri pred dogovorjeno uro zmenka pošlje sporočilo: "Hej, oprosti, zbolel sem" ali pa, bolj preprosta verzija, ker se nekaterim ne da niti poiskati dobrega izgovora in ti preprosto vrže: "Danes ne morem".
Nekaj časa sem se pretvarjala, da mi je vseeno, da me Freddie ignorira.
Pa mi ni bilo, počutila sem se tako zmedeno, zdolgočaseno, odpirala sem vrečko čipsa in jedla ostanke iz hladilnika in se spraševala, zakaj. Tako sem si želela bližine in potem sem se spominjala svojega bivšega fanta in njegovega strmega naklona očesne votline in kako sem včasih po najinem konfliktu potopila nos v to jamico, ker je to v najinem čudnem zasebnem jeziku pomenilo, da mi je žal za prepir. Jamica se je tako popolno prilegala mojemu nosu, kot da bi arhitekt zasnoval vsako naše telo, da bi se le to popolnoma ujemalo s telesom našega partnerja. Kot pohištvo ljubezni po meri. Kot žebelj, ki se privije v vijak.
Freddie me je prizadel in za to sem izključno krivila samo sebe. Pustila pa sem si sanje, v napletanju zgodb in scenarij sem postala pravo mojstrica. Začarala sem si najino skupno prihodnost, življenje, vsakodnevne drobne detajle, ki so me ohranjali budno, pri življenju. Mesece sem hodila okoli in poslušala eno in isto pesem in ta je bila odlična podlaga za mojo domišljijo. Ne zanikam, da sem imela trenutke, ko sem se zaradi nastale situacije počutila skrajno neumno, najstniško. Spraševala sem se, kdaj se mi je to začelo dogajati, sem kriva sama, morda s spremembo obnašanja odrivam moške, so krivi oni, lenuhi, ki so samo spretni z besedami, ko pa je čas za dejanja izginejo iz tvojega vidnega polja. Strahopetci. Spomnila sem se moškega, ki mi je pred meseci razkazoval stanovanje, čeprav je bilo vse skupaj bolj podobno zmenku. Z njim sva celo prišla do bara, kjer sva skupaj pila rdeče vino, ko je precej pogumno izjavil, da bi lahko odšla skupaj domov. Seveda sem rekla ja. Premislil si je on, že v pičlih nekaj sekundah, ko se je povsem iznenada "spomnil", da mora zjutraj svojo čistilko spustiti v stanovanje. Najino druženje se je zaključilo, pisal mi je šele mesece kasneje, češ da mi ima veliko za povedati. Pravzaprav sem bila srečna, da se je takrat končalo tako, kot se je.
Če ste mislili, da svoje neuspešne zgodbe gradim zgolj na dveh neuspelih poizkusih, se motite.
Imam še nekaj zaloge. Tu je bil še prijatelj prijatelja, s katerim sem se spogledovala že leta in neke noči, sva se po moji burni noči, srečala v McDonald's. Vprašal me je, ali želim seksati z njim, in rekla sem ja. Takoj je zagrabil: "bi res?" je vprašal. Nekaj v njegovih očeh me ni prepričalo, zato sem odgovorila z "ne vem". Res več nisem vedela, kaj pričakuje od mene. Še danes ne vem, kaj se torej pričakuje od ženske v takšnih situacijah. Se moramo pretvarjati, da nam ni zares do tega, moramo ostati brezbrižne, da se moškim zdi, da se morajo za nas še boriti, da nam pokažejo svoje spretnosti prebrisanega lovca, nam morajo pokazati, kakšno moč imajo nad nami? Svoje soglasje pa lahko damo šele, ko je moški na točki odhoda, da si ne more več premisliti? Ali je za njih zmaga, če ženska sramežljivo izusti, da tega sploh ne počne in potem je ta isti moški zmagovalec, ker si bo z njim pa le upala tvegati.
"Zakaj se to vedno zgodi meni?" sem poslala sporočilo prijatelju Henryju.
"To počne zaradi pozornosti," je odgovoril Henry na situacijo s Freddiejem. "Verjetno je bil samo pohoten. Ko si nas dekleta želijo spoznati, se nam včasih preprosto ne da, morda si rečemo "eh, ni mi dovolj všeč", lepo pa je vedeti, da imamo vedno priložnost za seks."
Razmišljala sem o tem, kar je rekel Henry, dlje, kot bi si želela. Dejstvo je, da se velik del tradicionalnega pojmovanja moškosti osredotoča na spolne odnose. Pogosto se to meri v količinskem smislu. "200" je napisal Adam Collard, ko so ga med izzivom vprašali, s koliko ženskami je spal. Spomnim se, da sem se velikokrat pogovarjala z moškim prijateljem, ki si je svojo posteljo delil že z mnogo ženskami. Rekel mi je, da se "iskreno ne ukvarja s seksom. Tako močno si želim, ko sem zunaj z žensko, toda ko prideva v moje stanovanje, se mi ne ljubi več, stvar mi ni več privlačna."
Utrujena, a vseeno premalo utrujena, da bi se odpovedala radostim brskanja po spletni aplikaciji za zmenke, odprem Hinge in se premikam levo in desno. Zakaj so na Hinge sami kvazi igralci, se vprašam. Z nekom sem se ujela že mesece nazaj. "Lepi kavbojski čevlji," je dejal v sporočilu. "Hej," sem odgovorila. "Žal že nekaj časa nisem bila na Hinge, oprosti, bila sem v Leedsu zaradi karantene, zdaj pa sem spet v Londonu."
"Super, zdaj, ko si spet v Londonu je čas, da se srečava," je rekel.
Bilo mi je vseeno. Ni se mi zdel, kot nekdo, s katerim bi vsa opita zgodaj zapustila zabavo, ker bi šla seksat. Prav tako naju nisem videla, da skupaj zapravljava sončne dni, ker v postelji gledava romantične filme in se baševa s testeninami. Nisem naju videla kot neka strastna ljubimca, ki bi se poljubljala dneve in noči, toliko, da bi nama koncu že otrdel jezik in čeljust. Srečnega konca z njim ne vidim, morda se bom ravno zato dobila z njim. Sem res to napisala? Saj ne vem več, kdo je tukaj čuden? Moški? Ženska? Morda pa vsi po malem?!
Prevedeno in prirejeno po članku Vogue UK.
Fotografije: Profimedia
