Zakaj sem si med pandemijo premislila o tem, da bi imela še enega otroka (resnična izpoved)

Imeti dojenčka vsekakor ni lahko, a dejstvo je, da je COVID to naredil vsaj še dvakrat težje.

Zakaj sem si med pandemijo premislila o tem, da bi imela še enega otroka (resnična izpoved) - Foto: Profimedia

Z možem sva od nekdaj načrtovala dva otroka.

O tem sva se pogovarjala še preden sva se poročila. Ne enega, ne treh, ampak dva, popolno število. To je bila moja idealna podoba o družini. Bila sva celo tako prepričana v svoje načrte, da sva poiskala hišo, ki bi ustrezala najinemu prihodnjemu naraščaju.  Februarja 2020 smo se preselili v nov dom, v Italiji, s tremi posteljami, dvema kopalnicama, z veliko dnevno sobo, kuhinjo, jedilnico in veliko zunanjega prostora za hčerko, takrat dveletno punčko. Bila sem presrečna, prostor je predstavljal točno to kar sem si takrat želela in iskreno upala, da bo naša družina še rastla.

Potem pa se je pojavil virus covid-19 in svojo prepoznavnost začel širiti s takšno naglico, da se kar naenkrat več nič ni zdelo zanesljivo in stabilno. Tudi v svoje lastne načrte sem vedno bolj dvomila. Vse kar sem vedela, je bilo, da imava ljubko, majhno hčerkico, ki zahteva veliko dela in moje pozornosti. Stvari so začele dobivati novo podobo, spremenila se je naša vsakodnevna dinamika, prihodnost ni bila več jasna in stabilna, načrti in cilji, ki sem jih pred tem tako skrbno negovala in hranila pa so se počasi razblinjali v milne mehurčke.

Kot verjetno že veste, je pandemija kar hitro in močno prizadela Italijo. Skoraj dva meseca smo bili v popolni karanteni, z nagajivo, živahno in radovedno malčico. Brez individualnega prostora, kamor bi se za kratek čas lahko umaknil. Vse je bilo popolnoma zaprto. Na začetku epidemije mi je še uspelo, da sem znala zaposliti sebe in hčerko, nekaj dni sem se celo počutila kot popolna mama in gospodinja. Z vso navdušenostjo sem pekla piškote, pecivo, kuhala, ustvarjala s hčerko in čistila. Zdelo se je, da imam vse pod nadzorom. A prišli so dnevi, ko se je dan zdel kot nočna mora. Težko sem se spravila iz postelje, ohranjala dobro voljo in nasmeh v bližini hčerke, zdelo se mi je, da sem slaba gospodinja in še slabša mama. Res se trudim, da svoji hčerki ne dovolim pretiranega gledanja risank, a bili so dnevi, ko sva praktično obsedeli pred televizijo z vrečko piškotov v naročju. Dnevi so bežali, zdelo pa se je, kot da se nikoli ne bo nič spremenilo in bomo za vedno ostali v primežu epidemije in strahu. Včasih sem opazovala hčerko kako teče iz enega konca dnevne sobe na drug konec, čisto brezciljno in zdelo se mi je kot odlična prispodoba za naše trenutno življenje.

Prišli so dnevi, ko sem službeno delala na kar dveh projektih, lovila zadnje roke, moja hči pa se je takrat odločila, da si bo dala duška.  

Poskušala sem ji pustiti, da se igra sama, bila je obdana z njenimi najljubšimi igračami, sama pa sem sedela za mizo in poskušala delati. Morda sem imela previsoka pričakovanja, upala sem, da se bo uspela zamotiti vsaj za pol ure, da bi sama uredila najnujnejše stvari. Pa sem se znašla v nekem filmu groze, joka in kričanja. O tem, da bi jo lahko pomirila ni bilo ne duha ne sluha, vso moje znanje o tolažbi in pomiritvi otroka so v trenutku izginili. Nisem vedela kje se zadeve lotiti. Spominjam se, da je tisti dan ravno močno deževalo, energije, da bi jo v takšnem vremenu peljala na sprehod pa sama žal nisem imela. Bila sem na robu moči in močno sem se borila, da se mi niso ulile solze. Hotel sem kričati. Predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi imela dva otroka? Kako noro bi to bilo? Tisti trenutek sem resnično verjela, da bo en otrok več kot dovolj. Nisem si želela pokvariti še tistih zadnjih izdihljajev pravljičnih in idiličnih podob družin z otroci.

Seveda sem se rada igrala z idejo, da bi Lucija imela brata ali sestro.

To je bila moja iskrena želja že od otroštva, sama sem odraščala s starejšim bratom, povezava, ki sva jo ustvarila v najinem skupnem odraščanju pa je živa še  danes. Morda se zdaj razumeva še bolje. To sem si od nekdaj resnično želela tudi za svoje otroke. Če imaš srečo se med brati in sestrami lahko razvije dinamika, ki je edinstvena in je noben odnos ne more prekositi. Sorojenci so lahko najboljši zavezniki in najboljši prijatelji. Tudi moji Luciji bi to z največjim veseljem privoščila. Pa je to dovolj, je moja lastna želja dovolj in občutki iz mojega otroštva, je to res dovolj za še enega otroka? Več otrok, več izzivov, več skrbi in dvomov. Sem pripravljana narediti korak bližje svojim sanjam, so to sploh še moje sanje?

Če sem iskrena, ni vse tako rožnato.

Nista samo virus in vsa nova dinamika tista, ki me najedata z dvomi, dejstvo je, da je moj mož stara 55 let, kar 23 let starejši od mene. Razumljivo je, da nima takšne energije, kot jo imam jaz. Seveda veliko naredi za najino hčerko, so pa trenutki, ko sem tako obupana in se mi resnično zdi, da 90 odstotkov starševstva pade name. Bi se resno znala spoprijeti z drugim otrokom, brez da bi vse propadlo? Bi res lahko, če bi bilo to potrebno, bila jaz tista, ki bi poskrbela za oba otroka? Ni skrivnost, da je po večini starševstvo med pandemijo še bolj padlo na nas, matere. Po analizi nacionalnega ženskega pravnega centra je med avgustom in septembrom več kot 860.000 žensk zapustilo svoja delovna mesta. Sama imam to srečo, da enostavno lahko delam od doma, kot pisateljica. Pa bi to tako gladko teklo tudi z novorojenčkom v naročju. Ali bi moja kariera pisateljice postala preteklost?

Prav tako se mi zdi, da se je moja osebnost v zadnjem letu korenito spremenila.

Sama se sicer že celo življenje dojemam kot oseba, ki ima veliko mero potrpljenja, zdaj se mi pa zdi, da ta kar kopni. Vedno bolj sem jezna in  še bolj vzkipljiva. Imam dneve, ko me lahko samo malo narobe pogledaš in nastane eksplozija. Tudi vedno bolj sem tesnobna, sicer se trudim, da lastne boje ohranim zase in jih spretno skrijem pred hčerkico, pa se še vseeno vprašam, ali mi to vedno uspe. Kot ste lahko razbrali, moje psihično stanje ni najboljše pa nič boljše ne bi bilo s še enim otrokom, kajne?! Vsak dan bolj čutim, da nisem več tako pripravljena na nosečnost, kot sem bila morda s prvim otrokom. Ali si kdaj prav zares pripravljen? Ne vem, zdi se mi, da mi stvari konkretno “polzijo od rok”. Želim si tudi, da bi svojega drugega otroka pripeljala v “urejen” svet, k urejeni in stabilni mami, kar sama trenutno nisem, v svoje lastne stabilne finance in v urejen dom. Naša hiša je trenutno v popolnem razsulu, načrti za obnovo pa so za nedoločen čas zadržani. Sploh ne želim razmišljati o tem, da bi v ves ta kaos pripeljala še enega otroka.

Italija je zdaj vstopila v drugo karanteno in nas ponovno odrezala od zunanjega sveta. Ponovno smo ostali brez potovanj, sprehodov v parke, obiskov muzejev, starih staršev, skratka ostali smo brez kakršnega koli stika z zunanjim svetom. To nikakor ni svet, ki sem si ga zamislila za svoje otroke, občutek imam, da je druga karantena še hujša kot prva. Praktično smo cele dneve doma, sem mama in gospodinja. Mislim, da sem tudi že pozabila kaj pomeni imeti čas zase. Včasih se mi zdi, da komaj diham, tišči me v prsih, vedno  več pa je tudi dni, ko komaj vstanem iz postelje.

Želim biti popolnoma iskrena, iskrena predvsem do sebe.

V tem trenutku si ne predstavljam drugega otroka. Zdi se mi, da si kar malo oddahnem ob tej misli in priznanju. Zagotovo je bilo moje mnenje pred to celotno situacijo covida-19 in vseh nevšečnosti, ki nam jih je prinesel drugačno, drugi otrok je bil nuja, nekaj kar želim in moram imeti. Moja idilična predstava o družini. Takrat sem še mislila, da imamo prihodnost. Mislila sem, da bova z možem  imela dva otroka, ki bosta odraščala v naši popolni hiši, hodila v šolo in bila obkrožena s prijatelji in družino. Ampak zdaj? Je to sploh še kdaj lahko naša realnost? Priznam, trenutno sem precej obupana. Se bom sploh še kdaj počutila normalno, bom v prihodnosti sploh lahko poslala hčerko v varstvo, brez, da bi me zraven razjedalo v kakšne razmere jo pošiljam in kakšen stres ji ob tem povzročam. Odločena sem, trenutno odločitev za drugega otroka je do nadaljnjega preklicana. Si bom kdaj premislila? Morda? Mi bo kdaj žal? Za zdaj sem prepričana, da je več kot en otrok, v trenutnem obdobju več kot dovolj.

Povzeto po članku s ELLE US.

Fotografije: Profiemedia

Preberite še: To je preprost modni trik z Instagrama, ki bo popestril vsak vaš stajling

Priporočamo tudi: Melania in Donald Trump: najnovejše novice o ločitvi

Najbolj brano