Andreja Semolič, nekoč športnica in bodibilderka, danes učiteljica joge in mati dveh otrok. Obogatena z izkušnjo starševstva se je odločila napisati knjigo o gibalnem razvoju novorojenčka, ki jo je z naslovom Igriva vadba za dojenčka predstavila pred kratkim.
Kaj vas je spodbudilo k pisanju knjige?
Že spremljanje razvoja prvorojenke je v meni prebudilo izjemno zanimanje za razvojno motoriko. Največja spodbuda so bile mamice, ki so vse od začetka prisluhnile moji viziji in prepustile otroke mojemu vodstvu. Prav one so me opozarjale, kako so te informacije potrebne in da jih pravzaprav nihče o tem ne pouči.
Motivacija pa so bili otroci. Ker jim resnično želim, da bi vsi imeli dovolj časa, da se s svojim tempom razvijajo in raziskujejo svoje telo in okolico, kot je bilo to v časih naših babic, ko je bilo manj nevarnosti, manj avtomatike, manj hrupa.
Kot športnica imate veliko znanja o telesu in gibanju, pa vendar ste pri nastajanju knjige za mnenje povprašali tudi strokovnjake.
Seveda je bilo nujno tudi posvetovanje s strokovnjaki. Odskočna deska je bilo nedvomno spremljanje dela nevrofizioterapevtke. Zamisel je spodbudila pediatrinja mojih dveh deklic, ki me je tudi napotila k razvojni pediatrinji, s katero sem lahko predebatirala svoj pogled in prijeme za vsako vajo. Knjigo je pred tiskom pregledal tudi profesor nevrolog David Neubauer. Če bi se tu kaj zataknilo, zagotovo ne bi izšla.
Kdaj je primerno, da začnemo spodbujati gibalni razvoj otroka?
Takoj, prvi dotik, obrat in dvig je mamino sporočilo dojenčku, kje je, kdo je. Občutek varnosti, zaupanja in drugega ustvarja pogoje za optimalno razvijanje centralnega živčnega sistema. Otrokova zrelost se kaže v stopnjah nadzora telesa. To je v prvih mesecih poleg napredovanja v teži in rasti tudi eden izmed glavnih kazalcev, kako uspešno se otrok razvija. Pogostokrat smo starši tisti, ki zaviramo otrokovo samostojnost zaradi preveč zaščitniškega odnosa. Zaradi tega se otroci dostikrat tudi težje umirijo in ne doživljajo občutkov zadovoljstva, ki so pogoj za smeh in srečo.
Na kaj moramo biti najbolj pozorni, ko izvajamo vadbo?
Dojenček mora biti spočit, umirjen in sit. Pogostokrat ga sama vadba tudi umiri. Prisotno mora biti mirno vzdušje, mati naj ne hiti. Za vse to mora biti resnično dovolj časa. Spremljanje otrokovega gibanja mora biti v veselje. Ni mogoče hkrati še telefonirati, gledati TV ali klepetati s prijateljico. Prijemi zahtevajo kar precej mamine spretnosti in iznajdljivosti, da zna otroka zamotiti in preusmeriti njegovo pozornost, da je željno aktiven. Teh vaj ni mogoče izvajati tehnično in rutinsko. Zato priporočam, da se mamice že zelo zgodaj seznanijo s pomenom vadbe, saj imajo tako dovolj časa, da usvojijo pravilne prijeme, ki se z rastjo otroka nadgrajujejo. Otrok ima tako optimalne pogoje, da razvija nadzor nad svojim telesom. Ko postaja težji in svojeglav, je lažje izvajati vadbo. Ko je star približno leto dni je vadba vse bolj podobna pravi mali akrobaciji.
Katere napake starši najpogosteje delajo, ko učijo svoje otroke gibanja?
Neustrezno spodbujanje, in to prezgodaj, ko otrok še ni dovolj zrel, da bi spodbujano tudi zmogel. Starši v večini primerov niti ne vedo, da otrok še ni zrel in zakaj ni zrel. Predvsem pa je največja napaka, ki jo opažam, pretirano varovanje, ki je posesivno in napačno z vidika spodbude in varovanja. Starši morajo otroku omogočiti varno raziskovanje in preizkušanje. Vsiljivo spodbujanje z neučakanostjo je za otroka velik zaviralni moment. Sem sodi tudi pokončna drža, ki je sam še ne zmore in je zaradi tega tudi verjetno ne bo dobro usvojil, podobno je pri hoji, ko starši otroka držijo za roke in vodijo. Vse to mu odvzame razvijanje ravnotežja in samostojnosti. Otrok hoče biti tisti, ki sam odloča in naredi sam. Starši pogosto mislimo, da otroku pomagamo, ko ga vodimo za roke, ko še sam ni sposoben niti vstati, kaj šele stati, pa vse do hranjena, igranja in tako naprej. To je preprosto egoistično starševstvo, pri katerem le sebe prepričujemo, da smo skrbni, pravzaprav pa so otrokove potrebe zanemarjene.
Kakšen je odziv staršev na knjigo?
Zelo pozitiven. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Vedno pa se najde kdo, ki se tudi v kaj spotakne. Knjiga je napisana za tiste, ki jih te informacije zanimajo in v njih vidijo dodatno kakovost za razvoj v svoji družini.
Več informacij na www.zdravo-gibanje.si.
Katja Golob
Fotografija promocijsko gradivo