Pravijo, da se najbolje zabavajo blondinke. Pa kaj še, najbolje se zabavajo samske ženske.
Kombinacija zadnjega upanja in zgodnjega obupa je zmagovalna za konzumiranje vsega, kar se ponuja izpod pulta, in odklepanje ključavnice ob zori, nekje na drugem koncu mesta.
Toda kaj če nam ni do vrveža in bi se najraje v pižami (in to v prekratkih črtastih hlačah in zgornjem delu iz nekega drugega kompleta, s potiskom, ki je nekoč, pranja nazaj, najverjetneje bil Miki Miška ali pa otrok z res velikimi ušesi) kot čigumi vlekle po stanovanju in gledale najslabše, kar nam ponuja televizija?
Je to patetično ali osvobajajoče?
Kako biti same – s stilom.
Fantki si predstavljajo, da ženske spimo in se zbujamo gole ali v svilenih kombinežah z naramnico ali pač nesramnico, ki nam ves čas drsi z rame. Pravi dedci vedo, da spimo v enako razvlečenih majicah kot oni.
Kar hočem reči, je, da se nam ni treba pretvarjati, da živimo glamurozno življenje. Smo samo ljudje, ki nam občasno izza ovratnika majice gleda etiketa. Prav tako je popolnoma normalno in prav nič pomilovanja vredno, če smo občasno sami. Čisto sami. Brez kogarkoli.
Da bi ga prijeli pod roko, mu pomežiknili čez mizo, ga spravili v smeh, mu kradli s krožnika in ga spraševali, kaj se je zgodilo, medtem ko smo bili na veceju. Ker smo ves čas obdani s telesi in včasih tudi z obrazi ali pa vsaj glasovi, nas je vedno bolj strah biti sami. Pa ne za vedno, ampak recimo ob uri za kosilo ali na sobotni večer.
Seveda smo sami sebi še vedno najboljša družba, a le če imamo okrog sebe občinstvo, ki ga dobro poznamo in ki pozna vse naše štose in se jim kljub temu (ali ravno zaradi tega) vsakič znova smeji. Z družabnim jazom smo na ti, vemo, kaj naj ima oblečeno, kaj pije in koliko od teh pijač tudi plača, kako se smeji in kdaj je čas, da pokliče taksi.
Toda ko enkrat odvržemo topel plašč, ki ga okoli nas pletejo drugi, kaj ostane? Kot bi stopili v stanovanje z golimi stenami, kjer vse odmeva in doni. Brez skrbi, to ne bo članek o iskanju izgubljenega jaza, to je članek o zabavi z enim samim častnim gostom.
Zunaj
Nekateri med nami še nikoli nismo šli sami na kavo. Ne šteje, če to počnete v tujini ali kafiču, kjer dela prijatelj od prijatelja.
Recimo, da kar tako zavijete v bar, ki se je odprl pred kratkim in v katerega se s kolegi odpravljate že tako dolgo, da mu grozi, da bo medtem že iz mode. »Skoraj vsak dan se peljem na kavo, « se mi pri drugi v tem dnevu pohvali Anja, »in medtem ko jo srkam, se ne pogo varjam po mobilcu – to je goljufanje. Listanje časopisa je dovoljeno, če vmes dvigneš pogled in se malo razgledaš naokoli. Zdaj je stvar še toliko bolj zanimiva, ker se ne zapletamo več s cigaretami.«
Sama nikoli ni preklicarila pol mesta le zato, da bi potem morala čakati še eno uro, da se dobi z nekom, s katerim se pravzaprav mimo skodelice sploh noče. Okej, res pije kratko kavo, ampak v njej uživa vsaj toliko časa kot ljudje ob beli.
Prva faza je seveda, da jo naročiš za šankom s preostalimi samci, preletiš naslove na prvi strani časopisa, medtem ko se izogibaš stiku z očmi in imaš, za vsak slučaj, še vedno eno slušalko od iPoda v ušesu, jo rukneš kot šilce šnopsa, pustiš evro in zbežiš ven. Sedenje za mizo pride pozneje.
Mnogo mnogo pozneje pride na to mizo pribor. Kolikokrat ste bili raje lačni, kot da bi šli sami jest, ali pa ste se basali s sendviči? Pravijo, da bi po ne-vem-že-kakšnih raziskavah ljudje raje umrli kot javno nastopali, ampak zdi se, da bi stokrat raje imeli govor pred parlamentom, če bi to pomenilo, da jim ni treba iti samim na kosilo. Med hrano in samoto je neka skrivna vez, ki nam vzbuja občutek krivde.
Podoba človeka, ki ne jé v družbi, je: a) nima prijateljev, ima pa po drugi strani b) težave s težo. Morda je res nekaj na tem, če ležiš na kavču in ješ pašto iz družinske sklede za solato, toda privoščiti si obrok v restavraciji ne bi smelo biti nekaj, česar bi se morali sramovati. Smo družba, obsedena s prehranjevanjem, obstaja celo bestseller z naslovom Nikoli ne jejte sami: in druge skrivnost uspeha ter cel kup napotkov na forumih, ki se ukvarjajo s tem, kako ne izpasti kot osamljeni požeruh.
Podobno kot če greš v petek zvečer sam na pijačo. Si ali alkoholik in/ali neke vrste perverznež, sociopat, morda. Ali pa prijateljica noči. V vsakem primeru lik iz Ameriškega psiha. Ampak ali ni to ravno tisto, kar dela celotno stvar razburljivo in vredno igranja? Obstajajo ljudje, res, verjemite mi, z nekaterimi sem celo izmenjala nekaj besed, ki potujejo sami, in to ne do vikenda v Dalmaciji.
Večina nas bo za kaj takšnega pripravljena šele, ko bodo naši otroci zabredli v puberteto, toda pred tem bi vsaj enolončnico lahko pojedli v solo.
Noter
Pri zapečkarjih je vse odvisno od tega, v kakšno embalažo zapakirajo celotno zadevo. Da, lahko se počutimo kot stare device, a vse party punce v intervjujih zatrjujejo, da so najraje doma, celo Lindsay Lohan. Mi pa bi bili takrat najraje pri njih doma, ker zveni tako super brezvezno. In hkrati neverjetno seksi.
Moški se ves čas sprašujejo, kaj počnemo, ko smo same. Morda jim domišljijo res zanaša bolj v eno smer, ampak to lahko izkoristimo v svojo korist. Ko po drugi pijači odločno vstanemo in jim rečemo, da gremo domov, nas vedno vprašajo: ‘Kaj pa boš delala sama doma? ’ Me se samo namuznemo, oni pa se še vso noč poigravajo s to mislijo, četudi drgnemo kad, si pulimo obrvi in grizemo nohte, medtem ko čakamo na njihov sms – oblečene.
Za pravo vzdušje ne potrebujete disko krogle niti litrskih cosmopolitanov (zakaj je tako težko dobiti brusnični sok?). Četudi se priporoča kakšna kaplja čez rob, poskusite s šampanjcem Moët & Chandon v majhnih stekleničkah. Toda, lepo prosim, ne v visokih kozarcih, ti so tako birokratski, saj gre vendarle za uživancijo – naj za pravi ‘Marija Antoinetta učinek’ pljuska v čašastih. Veliki drugi nas pač ves čas opazuje, zato moramo poskrbeti, da se zavidanja vredno zabavamo tudi v pižami.
Filmi so prvi test, na katerem lahko pogrnemo, če se odločimo za kateregakoli s Sandro Bullock v glavni vlogi. Tudi v stranski, če je sploh igrala kakšno. Tu je priložnost, da sopihate v robčke skupaj z Marilyn, Vivian, Katharine, Ingrid, Audrey, Barbaro, Elizabeth, Grace, Lizo ... Za naslonit si ne bi mogle izbrati lepše oblikovanih ramen.
Vmes
Seveda ne moremo mimo še ene antologijske epizode SATC (saj vem, da so vse, pa vendarle), v kateri Carrie, ki je ravno v prvi fazi skupnega življenja z Aidanom, puncam na kosilu potarna, da pogreša početi stvari, za katere nočeš, da bi te tvoj fant kadarkoli videl početi. Tako imenovani SSB, Secret Single Behavior.
Carrie si kup slanih krekerjev premaže z marmelado in jih v kuhinji stoje grizlja, medtem ko bere modne revije. Miranda si roke namaže z vazelinom, nadene rokavice in gleda TV-prodajo. »Preden sem se poročila, « se pridruži Charlotte, »sem vsak dan eno uro opazovala svoje pore v povečevalnem ogledalu. Zdaj pa se bojim, da bi se to Treyu zdelo čudaško.« In res bi se mu, ker takih stvari ne počneš pred moškim. Ali pred otroki.
Za konec bi vam rada rekla ne carpe diem, ampak carpe samoto, če bi se še spomnila kaj latinščine. No, zdaj veste, česa ne počnem, medtem ko me na obrazu zateguje glinena maska. Za pravo vzdušje ne potrebujete disko krogle niti litrskih cosmopolitanov. Četudi se priporoča kakšna kaplja čez rob, poskusite s šampanjcem Moët & Chandon v majhnih stekleničkah. Lepo prosim, ne v visokih kozarcih, ti so tako birokratski, saj gre vendarle za uživancijo – naj za pravi ‘Marija Antoinetta učinek’ pljuska v čašastih.
Arhiv Elle / U. J.,
fotografija s. Oliver
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc